S Klemnom Kosijem smo se dobili tako rekoč pri njem doma. No, nismo se sicer sestali v hiši družine Kosi, a glede na to, koliko časa je Klemen v svojih 24 letih preživel na pohorskih strminah, bi lahko tudi za mariborski smučarski center v določeni meri dejali, da je njegov dom. Tu je naredil prve smučarske zavoje oziroma spuste. "Dedek je bil tisti, ki me je spuščal po tukajšnjem hribu, babica pa me je potem lovila, ker sem se znal peljati samo naravnost, ustaviti pa ne," se je spomnil naš sogovornik, ki so ga hitre discipline očitno privlačile že od malega.
Že pri dveh letih so mu na noge prvič pritrdili smučke. "Le kakšno leto več sem bil star, ko sem že zlomil prve smuči. Hitro so me dali na skakalnico in tiste smučke teh mojih podvigov niso zdržale," je smeje dejal smučar, ki je svoj krstni nastop v svetovnem pokalu zaključil na podoben način; pred štirimi leti v Kranjski Gori mu je že v četrtem zavoju odpadla smučka.
Njegovi spomini na otroštvo nasploh so lepi. "Mama in oče že od malega lepo skrbita zame, usmerila sta me v šport in mogoče jima je zdaj po eni strani celo malo žal, glede na to, da v smučanju ni ravno bogatašev, z mano pa sta imela tudi veliko več stroškov, kot sta pričakovala. Po drugi strani pa sta najbrž vesela, ker sem jaz s tem za zdaj zadovoljen," je pripovedoval Kosi, ki še danes živi doma in pravi: "Očitno so starši tako dobri do mene, da se od njih sploh ne morem ločiti."
NISTA SE VSESKOZI OBJEMALA
Klemen ima dve leti mlajšo sestro Mihaelo, ki hodi po stopinjah svojega velikega brata. Danes študira, trenira in tekmuje v Ameriki. "Kot starejši brat nisem bil zloben, sem pa bil nagajiv in nisem se ji kar tako pustil, ni mogla mlajša sestra voditi stvari. Včasih sem moral dokazati, da sem v najinem razmerju glavni," se je zasmejal. "Tako sem ji tudi malo ponagajal. Spomnim se, da sva, ko sva bila res še majhna, tekmovala, kdo bo po stopnicah prej prišel v višje nadstropje. Na vsak način sem jo hotel zadržati in to storil tudi tako, da sem ugriznil v njeno majico. Ona se kljub tej oviri ni kar tako pustila, saj sva navsezadnje oba športnika, in je hotela majico izpuliti iz mojega ugriza. Seveda se je ta strgala, hkrati pa sem bil šokiran, ker sem mislil, da mi bo ob tem še zobe potegnila iz ust. Bilo je pestro, bilo je kar nekaj pripetljajev, nisva se ravno ves čas objemala," je v glasnem smehu nadaljeval Mariborčan.
Kot starejši brat nisem bil zloben, sem pa bil nagajiv in nisem se ji kar tako pustil, ni mogla mlajša sestra voditi stvari.
Kot otrok ni bil težaven. Včasih je naredil kakšno neumnost, za kar so ga takoj ošteli, tudi v šoli, saj je bila njegova mama učiteljica na njegovi osnovni šoli in je za vse norčije nemudoma izvedela. "Ni bila moja učiteljica, so me pa zato druge učiteljice takoj 'zašpecale'," je dejal 24-letni smučar, ki mu je mama dostikrat ravno zato zažugala, naj se lepo obnaša.
KO TE ČISTILKA NAŽENE DOMOV
V šoli mu biologija in kemija nista ravno dišali, pa tudi pri drugih predmetih ni ravno užival, je priznal. Še posebej ga je pritegnila zgodovina, kasneje pa tudi filozofija.
Zaradi smučanja je bilo njegovo življenje drugačno od življenja vrstnikov. Časa za vsakdanjo zabavo ni imel veliko, zaradi česar ima tudi manj prijateljev, a do koder mu seže spomin, pravi, da se mu nikoli ni bilo težko odrekati vsemu lepemu, ker ga je smučanje preprosto toliko bolj veselilo. "Raje kot na 'čago' ali v kino grem zvečer v telovadnico ali fitnes, od koder me potem čistilka preganja, ker sem toliko časa tam," je še duhovito opisal večkrat ponavljajoči se dogodek.
Nekdanji dijak II. gimnazije v Mariboru se je po maturi, ki jo je "opravil s precej velikimi mukami", vpisal na ekonomsko fakulteto. Tam študira štiri leta in zdela se mu je najbolj pisana na kožo. Pravi, da noče vse življenje delati v športu; kaj drugega kot tekmovalec v tem svetu preprosto ne želi biti. Trenutno je pred tem, da bo napredoval v 3. letnik ali pa izgubil status študenta. "Zdaj bi se moral učiti, pa sem dal prednost vam," nam je polaskal med našim kramljanjem.
ZAKAJ TAKO GRDO
Smučanje kot tako na telesih športnikov pusti različne sledi. Klemen do zdaj ni utrpel nobene hujše poškodbe – samo ob omembi tega je takoj začel trkati po leseni mizici –, ima pa denimo vidno poškodovano kožo na obrazu v obliki rdečih lis na ličnicah oziroma do tam, kamor na obrazu segajo smučarska očala. Zaradi mraza in tesnih smučarskih čevljev med "preživljanjem časa" na snegu pravzaprav nikoli ne čuti prstov na nogah, že pred časom pa je opazil, da zaradi istega razloga tudi njegovi prsti na rokah ne delujejo več optimalno. "Včasih zelo težko pišem. Imam precej grdo pisavo, kot da ne bi imel živcev za bolj gladko potezo. V šoli mi je celo profesor rekel, zakaj tako grdo pišem. 'Kako pa naj bo drugače, če so mi odmrli živci?' sem mu rekel in s tem poskrbel za salvo smeha v razredu. Verjetno je mislil, da se šalim, a nekaj mora biti na tem," je med opazovanjem svojih prstov na rokah razlagal naš olimpijec, ki je na tem velikem tekmovanju debitiral v Sočiju.
Raje kot na 'čago' ali v kino grem zvečer v telovadnico ali fitnes, od koder me potem čistilka preganja, ker sem toliko časa tam.
V PRVI ENAJSTERICI NK RADVANJE
Ob smučanju so ga starši kot kratkohlačnika usmerili tudi v tenis, vendar pravi, da mu ni bilo tako všeč, da bi se dirkanju po zasneženih progah popolnoma odpovedal. Z drugimi športi se je ukvarjal zgolj zato, ker je mislil, da mu bodo koristili pri smučanju. Tako se je odločil za treniranje nogometa, ki ga je že tako veliko igral. Pa poskusimo, si je dejal in se s sošolcem Ivanom odpravil na trening NK Radvanje. "Trener me je malo čudno gledal, kaj sploh delam tam; niti kopačk nisem imel, kar zadeva opremo, sem prišel povsem nepripravljen," je z novim nasmeškom pripovedoval. "Morali so mi posoditi kopačke in takrat sem jih obul prvič v življenju. Sem pa bil zelo motiviran, res sem se pripravil na ta trening in šlo mi je super. Takoj so me sprejeli v ekipo, me povabili, naj še pridem, da bom igral za njih. Čez en teden sem že imel prvo tekmo, takoj so me uvrstili v prvo enajsterico, pa še gol sem dal že v prvem polčasu," se je pohvalil takratni vezni oziroma krilni nogometaš, ki je za ta spomin dejal, da je njegov najljubši iz otroških let.
HUDIČA, KAKO BI BILO SUPER
Zaradi navdušenega pripovedovanja o nogometu smo ga pač morali vprašati, ali mu je zdaj kaj žal, da se ni raje odločil za nogomet. "Ko gledam Mariborčane, kako uspešni so, si mislim, hudiča, kako bi bilo super, če bi bil nogometaš. Vseskozi gledam nogomet in včasih seveda razmišljam o tem, kako bi bilo, a se zavedam, da tako ne morem razmišljati, ker sem v smučanju in ne vem, kako bi se razpletlo v drugem športu. Navsezadnje sem tu prišel do visoke ravni, mislim, da tega ne bi smel obžalovati. Ker sem tudi nekaj dosegel, moram biti na to ponosen," je zatrdil.
Čez en teden sem že imel prvo tekmo, takoj so me uvrstili v prvo enajsterico, pa še gol sem dal že v prvem polčasu.
Ko je pod to temo potegnil črto, nam je zatrdil, da bi se najbrž danes res odločil za nogomet, čeprav je v isti sapi dejal, da bi tako in tako daleč najraje dirkal v formuli ena. S tem smo odprli novo temo, o kateri je govoril skoraj tako strastno kot takrat, ko je beseda nanesla na smučanje. Tudi v tem bencinskem športu nam je lahko zaupal sijajno doživetje, eno lepših v njegovem življenju. "Tudi motoGP zdaj bolj spremljam, čeprav je formula na prvem mestu. V teh športnih vidim podobnosti, ker gre za velike hitrosti, pri motorjih pa je veliko odvisno od tehnike, gibanja telesa," je za "ogrevanje" pojasnil Klemen.
V PRVEM POSKUSU TRI RANE, V DRUGEM PADEC
Motorja nima, do zdaj ga je vozil le nekajkrat in kadar ga je, je nikoli ni dobro odnesel. "Ko sem prvič sedel nanj, to je bilo nekje v osnovni šoli, nisem ničesar vedel o tem, kje se dodaja plin, kje je zavora ... Po pomoti sem stisnil plin, ob tem mi je nogo vrglo na izpušno cev, na kateri sem se pošteno opekel, potem sem seveda stisnil zavoro in zabilo me je v balanco. Torej, ko sem se prvič usedel na motor, sem takoj dobil tri rane, ko sem se usedel drugič, pa sem z njim padel," se je v smehu držal za glavo in dodal, da se je tako raje usmeril v vožnjo avtomobila, motor pa pač pustil ob strani, čeprav je priznal: "No, vseeno me še vedno mika."
Do zdaj si je v živo ogledal dve dirki formule ena v Avstriji. Če je ob dirkah užival že, ko jih je gledal po televiziji, pa je bila izkušnja v živo skoraj neopisljiva, adrenalinska, nanj je vtis naredil predvsem glasen zvok formul, ko peljejo čez startno ciljno ravnino, od koder je dirki tudi spremljal.
ŽAL ZA PODPIS IN FOTOGRAFIJO
Njegov najljubši dirkač je bil Michael Schumacher, hkrati pa že dolgo pesti stiska tudi za Felipeja Masso, ki ga je spoznal tudi osebno. "Zelo sem si ga želel spoznati. Malo sem se tako znašel, malo je bilo sreče, prišlo je do nekega spleta naključij, da sem prišel do njega," je z nasmeškom priznal, a v podrobnosti, kako natančno mu je uspelo priti do Brazilca, se ni spuščal. "Predstavil sem se mu kot športnik, sedela sva za isto mizo, tudi njegova žena je bila tam in smo se povsem spontano pogovarjali, tudi o smučanju. Nisem mu rekel za podpis, nisem se fotografiral z njim, za kar mi je malo žal. Mogoče pa se še kdaj vidimo," nam je z bolj grenkim glasom zaupal mladenič.
Predstavil sem se mu kot športnik, sedela sva za isto mizo, tudi njegova žena je bila tam in smo se povsem spontano pogovarjali, tudi o smučanju.
Vprašali smo ga, kaj rad dela, ko ne smuča, in ali lahko na svoj poklic sploh pozabi. "Lahko ga odmislim, a priznam, da ne za dolgo. Če grem na morje, lahko nanj pozabim za pol dneva ali dan, potem pa moram takoj opraviti kondicijski trening," je pojasnil in dodal, da že 12 let z družino hodi na tradicionalne zimske počitnice na isto avstrijsko smučišče, na tem "dopustu" pa sploh ne pride v poštev, da bi smuči pustil v kakšnem skladišču. "Trener mi je nazadnje posodil 'kole', s tamkajšnjimi delavci sem se dogovoril, da sem si postavil svojo progo. Ne morem ne smučati."
ZASVOJEN? DA, NAJBRŽ RES
Priznal nam je, da bere zgolj toliko, kot je nujno, in da tudi ni filmski manijak; če si film ogleda, je to le zato, ker nanj naleti, če ga vrtijo na televiziji. "Ko sem bil mlajši, tam nekje do srednje šole, sem veliko igral računalniške igrice," je razkril.
Kaj se bom učil za test, bom seveda raje igral igrice,' sem si mislil. Toda enkrat sem se zavedel, da tako ne bo šlo več naprej, da se z vsem ne morem ukvarjati, in igrice potisnil na stran.
V tem je našel veliko veselje, njegovi prijatelji prav tako, toda Klemen je nato naletel na težave, ki bi ga lahko, če bi ta življenjski slog nadaljeval, spravile v še večje. Pravi, da je res veliko igral, kar je začelo vplivati na njegovo šolanje. "'Kaj se bom učil za test, bom seveda raje igral igrice,' sem si mislil. Toda enkrat sem se zavedel, da tako ne bo šlo več naprej, da se z vsem ne morem ukvarjati, in igrice potisnil na stran. Od takrat se jih nisem več dotaknil. No, mogoče ne nikoli, ampak res redko," je pripovedoval. Nam se je ob teh besedah zazdelo, kot da je bil Klemen z računalniškimi igricami celo zasvojen. Ob tem komentarju nam je kar malo presenetljivo pokimal. "Po mojem sem bil. Zdaj pa sem zasvojen s smučanjem," se je nasmehnil.
POTRESI V 17. NADSTROPJU
Glede na to, da ne bere, ni ravno filmofil in ne igra računalniških igric, kaj potem dela na dolgih poteh smučarjev po vsem svetu? Nam se je ponujal le en odgovor, spanje, in kot se je izkazalo, smo zadeli žebljico na glavico. "Točno to, dobro ste ugotovili. Najrajši spim. Če bedim, ta potovanja trajajo sto let. Tako pred potovanji bedim, da lahko na poti na drug konec sveta spim, saj mi hitro mine, pa še naporno ni tako, bi rekel."
Med potovanji smučarji niso turisti, čemur je pokimal tudi Kosi. On je bil na primer v Čilu dvakrat, a le kratek čas v Santiagu. "Ogledal sem si le tiste skale zgoraj," se je zasmejal in dodal: "Pa še takrat, ko sem bil v Santiagu, sem večkrat začutil potres, še bolj je bilo 'zabavno', ker smo živeli v 17. nadstropju."
ŽAL MI JE, DA SEM JIH SPLOH POSKUSIL
Smučar, ki poletja najraje preživlja na Pagu, za zdaj še živi pri starših, ki res lepo skrbijo zanj. "Res ne znam kuhati. Če si že res moram kaj pripraviti, si spečem jajca, a bi bilo bolje, če si jih ne bi. Ne vem, kako je mogoče, ampak kadarkoli kaj skuham, nikoli, ampak res nikoli, ni dobro. Niti meni. In to priznam jaz, ki res nisem izbirčen pri hrani. To tako res najraje prepustim drugim," je priznal in najbolj pohvalil mamino kuho, tudi babica pa lepo skrbi za vnuka, ko mu včasih speče kruh, ki ga nato Klemen vzame s sabo na tekme.
Najljubše mu je sicer makaronovo meso. "Takega, kot ga naredi mama, seveda," je poudaril. Všeč so mu tudi svinjska rebra, veliko različnih jedi, njegov okus pa se je v preteklih letih spremenil. "Včasih sem zelo rad hodil v McDonald's, zdaj pa tam nisem jedel že tri leta. Zadnja leta več pozornosti namenjam prehrani in zdaj vem, da je bolj pomembno, da zaužijem nekaj kakovostnega in ne nečesa, kar je samo dobro. Če bi gledal na okus, bi jedel le pomfrit in zrezke po dunajsko," je še en stavek zaključil nasmejan in v takem slogu, sicer z nekoliko bolj nakremženim izrazom, pojasnil svojega največjega "sovražnika" pri prehranjevanju. "Tisto, česar res ne morem, pa so gobe." Nikoli mu niso dišale, in šele ko je bil star več kot 20 let, se je posilil in v usta nesel veliko žlico gob: "Žal mi je, da sem sploh poskusil."
NAČELEN, AMBICIOZEN IN NESEBIČEN
Ko smo ga poprosili, naj se opiše, je z mimiko pokazal, da smo ga postavili pred težko nalogo. Nato je le začel. "Sem načelen človek, ambiciozen, mogoče sem malo športno introvertiran, vendar pa nisem sebičen. Privoščim tudi drugim. Imam se za vztrajnega, sledim zastavljenemu, kar tako se ne pustim 'prestaviti'," se je z več premori za premislek opisal Kosi, ki bi ga tisti, ki smučanje spremljamo ljubiteljsko, verjetno večinoma opisali kot velikega dobrovoljčka, ki vedno izjavi nekaj zanimivega, ki s tem izstopa in brez katerega bi bilo v ekipi dolgčas. "No, vseskozi poskušam biti dobre volje, rad sem v družbi ljudi, rad jih animiram, toda na smučanju ni tako. Tam to ni moj cilj, moja prioriteta je dobro smučanje," je pojasnil simpatični Štajerec.
Če bi gledal na okus, bi jedel le pomfrit in zrezke po dunajsko.
BODIBILDINGA NE GLEDAM
S Klemnom smo se nato spet malo vrnili v preteklost in ga vprašali, kdo je bil njegov vzornik, idol, ko je odraščal, oziroma ali je tako še danes. "Več jih je," je priznal, se obrnil, nam pokazal pohorsko ciljno strmino in nadaljeval: "Isto vprašanje so mi točno tam postavili v mojem prvem intervjuju in isto vam bom odgovoril. Moji idoli so Michael Schumacher, Hermann Maier in Arnold Schwarzenegger."
Najbolj nas je presenetil zadnji omenjeni. "On je pa res vsestranski človek, na več področjih je uspeh: v športu, Hollywoodu in politiki. Res se mi zdi zanimivo, da se ni osredotočil le na eno področje. Tekmovanj v bodibildingu sicer ne gledam (smeh)."
Pravi, da ceni vsakega športnika in njegove lastnosti, a ti trije so nanj pač naredili še večji vtis. "Po sobi sem imel obešene tudi njihove posterje, ki sem jih že snel, saj sem za to že malo prestar," je smeje dodal.
HERMANN JE PRVI POZDRAVIL
Njegovi spomini na sijajnega avstrijskega smučarja, ki je dih gledalcem jemal s svojimi vožnjami v hitrih disciplinah, so prav tako nekaj posebnega. Prvič je Hermanna Maierja v živo videl na tekmi v Kranjski Gori, kjer je bil mladenič samo gledalec. "Malo sem celo zamujal na tekmo in sem videl ravno, ko je prismučal na zadnjo strmino in kako je zletel v zaščitno mrežo. Takrat sem si mislil 'kaj si smešen, glej, kakšen mojster je to'," se je spomnil.
Jaz sem bil čisto šokiran, ko sem ga videl. Spraševal sem se, ali prav vidim, ali je to res on, medtem pa me je že pozdravil.
Drugič je nanj naletel nekaj let kasneje, v Kitzbühlu, ko sta se znašla ravno v obratnih vlogah. Klemen je tekmoval, upokojeni Hermann pa je le gledal tekme, živela pa sta v istem hotelu. "V bistvu je celo on mene prvi pozdravil," je navdušeno razlagal naš sogovornik: "Jaz sem bil čisto šokiran, ko sem ga videl. Spraševal sem se, ali prav vidim, ali je to res on, medtem pa me je že pozdravil. Očitno je tu vlogo odigrala moja smučarska prtljaga, saj imava istega opremljevalca."
PAJKI IN VLAKI SMRTI
Da morajo biti smučarji neustrašni, je pravzaprav pravilo, saj nihče ne bi preživel brezglavega divjanja po belih strminah. Klemen je povedal, da je imel kot otrok strah pred pajki, a se je z njim dobro spoprijel. "Sem tak človek, da si ne dovolim, da bi me bilo nečesa strah, in če me je, hočem ta strah premagati. Tako sem se začel pajkov dotikati in sem ta strah skoraj v celoti odpravil," je svoj pogum in moč volje opisal Mariborčan in nam zaupal še eno zanimivo anekdoto o strahovih, ki je povezana z zabaviščnimi parki. "Pred leti smo enega obiskali in v nasprotju z mojo sestro si nisem upal na vlak smrti. 'Zakaj bi šel?' sem se spraševal. Pač mi ni bilo privlačno," je dejal, čez nekaj let pa se je vse spremenilo oziroma obrnilo na glavo: "S šolo smo šli v Gardaland in na koncu so me morali vsi sošolci čakati pol ure, ker se nisem in nisem hotel nehati voziti z vlakom smrti," se je znova široko nasmehnil.
Na koncu smo se s Klemnom Kosijem ozrli tudi v prihodnost. Tisto daljno. No, vsaj poskusili smo se ozreti. "Mislite, kje bom takrat, ko bom star 70 let? Madona! Ne upam si pomisliti, kaj bo čez eno leto, kaj šele čez 50! Ne vem, najraje bi bil tu v Mariboru, to je zame še vedno najlepše mesto, najbolj sem navezan nanj. To bi si želel, vendar nikoli ne veš," je še dejal slovenski alpski smučar.
