Tam je oblekel dres kluba Canterbury Red Devils. Trikratni zaporedni državni prvak domuje v mestu Christchurch, ki ima približno 365 tisoč prebivalcev in je največje na Južnem otoku. Cvetek bo s svojim klubom, s katerim ga pogodba veže do konca sezone (do 22. avgusta) vnovič nastopil v finalu končnice, v katerem se bo pomeril z moštvom Southern Stampede iz Queenstowna.
IGOR CVETEK
rojen: 12. novembra 1986
država: Nova Zelandija (Christchurch)
šport: hokej
klub: Canterbury Red Devils
Kako je prišlo do tega, da ste se aprila odločili kariero nadaljevati na Novi Zelandiji?
Bilo je kar malo smešno. S soigralci imamo skupno igrico na telefonu in smo del neke skupine. V njej sta bila tudi Matic Kralj in Matija Pintarič, ki sta igrala v Kazahstanu. Pomočnik trenerja njune ekipe je Ukrajinec, ki že nekaj časa živi na Novi Zelandiji. Vprašal je, ali poznata koga, ki bi igral na Novi Zelandiji. Stopili smo v stik, ampak najprej sem se seveda pogovoril z odgovornimi pri Olimpiji, ki so pozdravili mojo idejo, potem pa smo se dogovorili za sodelovanje s klubom Canterbury Red Devils.
Nova Zelandija in hokej nekako ne gresta skupaj.
Da, tu se vse vrti okoli ragbija in njihove izbrane vrste. Ragbi je šport številka ena in ragbisti so bogovi. Vsi spremljajo ta šport in so ga igrali vsaj enkrat v življenju. Ko igra All Blacks, se življenje ustavi. Med tekmo so nakupovalna središča bolj prazna in tudi na ulici je manj ljudi. V hokejski ligi pa nastopa pet ekip. Hokej je v Queenstownu zelo priljubljen predvsem med mladimi. Vendar je ta šport težko popularizirati. V Christchurchu je denimo samo ena dvorana, ki je velika kot tista v Kranju. Mladih je zelo veliko, ampak preskok med člane je zelo težek. Hokejisti so amaterji, če hočeš biti v ekipi, moraš plačati okoli 700 evrov, da se pokrijejo stroški delovanja za vso sezono.
Torej tudi vi niste plačani za igranje hokeja.
Nisem, mi je pa klub plačal letalsko karto, transfer karto, pomagal mi je pri nastanitvi, plača mi vse stroške potovanja na tekme, dal mi je avto in palice. Živim pri neki družini, ki ji plačujem najemnino in hrano. Klub igralcem prav tako najde službo in tako si služiš denar.
Kakšna pa je vaša služba?
Leta 2011 je bil tu močan potres, zato se bo mesto obnavljalo še deset do petnajst let. Večina moških dela v gradbeništvu, kar počnem tudi sam, obnavljam neko hišo.
Ste eden redkih hokejistov z diplomo.
Da, diplomiral sem na fakulteti za šport, zdaj delam magisterij, manjkajo mi še dva izpita in magistrska naloga.
Torej bi verjetno radi dobili službo v tej smeri.
Če bi poznal malo več ljudi na Novi Zelandiji, bi si mogoče že prej poiskal kakšno delo v šoli. Ampak uredili so mi drugo službo, ki je odlično plačana, in nimam težav s tem.
V Aucklandu sem po tekmi na tribuni videl gospoda, ki je imel kapico s poslovilne tekme Tomaža Vnuka. Pred petnajstimi leti je prišel na Novo Zelandijo za šest mesecev igrat ragbi in ostal. Na neko tekmo je prišel celo oblečen v dres Olimpije.
To je vaša prva izkušnja s tujino. Se pravi, da ste odšli z 28 leti, vam je kaj žal, da niste šli že prej?
Dokler nimam zaključene fakultete, me tujina sploh ne zanima. Imel sem priložnost, a sem jo odklonil predvsem zaradi šole. Zavedam se, da bo hokejske kariere enkrat konec, zato želim biti v Ljubljani, da končam fakulteto in si pridobim izobrazbo. Če bo potem še kakšna priložnost za odhod v tujino, bom mogoče šel, vendar pretirane želje po tem nimam.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom?
Ne, sploh ne. Kolikokrat v življenju dobiš priložnost zastonj obiskati Novo Zelandijo, živeti tu tri mesece in še nekaj zaslužiti? Poleg tega sem tu ves čas na ledu, v domovini so na ledu začeli trenirati šele prejšnji teden, zato nisem imel nikakršnih pomislekov.
Kakšna je kakovost novozelandske lige?
Liga je bila ustanovljena pred približno desetimi leti, v vsaki ekipi so vsaj štirje tujci ter še eden ali dva naturalizirana igralca. Tujci so na zelo solidni ravni, ampak v primerjavi z Novozelandci se pozna razlika. Naša ekipa bi lahko igrala v ligi INL, sicer ne bi posegala po najvišjih mestih, uvrščena bi bila v zlato sredino lestvice.
Kako ste zadovoljni s svojimi igrami in s svojim statusom v klubu?
Igram okoli 30 minut na tekmo, tudi sicer tujci zelo veliko igramo. Bolj ali manj igrata dve peterki, ki sta močnejši. S svojimi predstavami sem zadovoljen. Je pa igra tu precej čudna. Pretepi so prepovedani, zato je ogromno provociranja, pri čemer so seveda tarča najboljši igralci nasprotne ekipe. Čim odvržeš rokavice, imaš avtomatsko prepoved igranja na naslednji tekmi, zato se moraš velikokrat zadržati. Poleg tega sodniki niso na ravni lige in večkrat spregledajo umazano igro, zato se dogaja marsikaj.
Kako ste se navadili na življenje na Novi Zelandiji, se močno razlikuje od življenja pri nas?
V Sloveniji je življenje veliko bolj umirjeno. Tu se pozna amerikanizacija, veliko je tujcev, predvsem Azijcev. Na Novi Zelandiji imajo veliko pridelovalnih površin, ampak so začuda nori na hitro prehrano. Ne poznajo običajnih restavracij, kot jih imamo pri nas.
Angleščina je uradni jezik, ali imate kaj težav z razumevanjem njihovega narečja?
Seveda, Novozelandci naglašujejo ozek "e", zato jih je včasih kar težko razumeti. Na začetku sem se malo lovil, ker mi ni bilo jasno, kaj govorijo. (smeh)
Kakšno mesto je Christchurch?
Približno tako veliko kot Ljubljana, na severni strani je omejeno z gorami, na vzhodu s Tihim oceanom. Ves Christchurch je ena sama ravnina. Sicer živim prek hriba, v Governors Bayu, za lažjo predstavo, to je, kot da bi se proti Medvodam peljali čez Katarino. V mestu se povsod nekaj gradi, obnavlja. Mesto je kar lepo, središče je ogromno, v njem je park. Povsod so igrišča za nogomet, ragbi in netball (različica košarke, op. p.), ki ga igrajo ženske.
Živite v hiši ali stanovanju?
Živim v hiši, saj so po potresu izdali odločbo, da hiše ne smejo biti višje od treh, štirih nadstropij, zato je večina enonadstropnih.
Je težko najti primerno stanovanje?
Ne, res jih je veliko, so pa drage najemnine. Nepremičnine so zelo drage, za 50 kvadratnih metrov veliko stanovanje je treba odšteti približno 1200 evrov na mesec.
Name so verjetno največji vtis naredili sončni vzhodi, ne znam jih opisati, ampak tu so res nori. S skodelico kave v roki lahko mirno 15 minut gledaš sončni vzhod.
Ali sosedi vedo, da ste hokejist?
Da, vedo.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Ne, to pa ne.
Na Novi Zelandiji je veliko potomcev iz Evrope, kako poznajo Slovenijo?
Ko ljudem povem, od kod sem, vsi pravijo: "Aha, Slovenija." Nato jim rečem: "Saj ne veš, kje je." In odgovorijo: "Res je." Potem jim razložim, kje smo. (smeh)
Kakšni vozniki so Novozelandci?
Na cestah je mirno, nič posebnega. Pred kakšnim mesecem smo imeli centimeter, mogoče dva snega in takrat je bil pravi kaos.
Ste imeli kaj težav z vožnjo po levi strani?
Potreboval sem približno tri dni, da sem se navadil.
Kakšen je vozni park na Novi Zelandiji?
Na cesti lahko vidiš vse. Veliko je terencev, čeprav sploh ne vem, zakaj jih imajo. Dobro so zastopani "old school" avtomobili, stari ameriški "mišičnjaki". Vozni park je resnično zelo pester.
Koliko stane liter bencina?
Bencin stane nekje med 1,2 in 1,3 evra, dizel pa 0,8 evra. Skoraj vsi točijo bencin, ker so dizelski avtomobili bolj obdavčeni zaradi varovanja okolja.
Kako so videti vaša gostovanja?
Igramo štirikrožni sistem, v rednem delu je 16 tekem. V soboto in nedeljo igraš z istim nasprotnikom pri sebi ali na tujem. Dve ekipi sta iz Aucklanda, ena iz Queenstowna in ena iz Dunedina. Do Aucklanda in Queenstowna gremo z letalom, do Dunedina z avtobusom, za kar potrebujemo približno štiri ali pet ur vožnje. Na pot gremo v soboto zjutraj in v nedeljo zvečer se vrnemo.
Kakšne so ceste?
Regionalne, avtoceste so samo v bližini velikih mest.
Ste se na Novi Zelandiji morda srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s hokejem?
Doživel sem potres. Bilo je okoli enajstih zvečer, na pol sem že spal, nato pa je bilo, kot bi mi nekdo močno stresel posteljo. Čez tri dni smo ga čutili prek dneva in človek se na to počasi navadi. (smeh)
Dejali ste, da je v državi veliko Azijcev, kakšna dela opravljajo?
V glavnem so Filipinci zastopani v gradbeništvu, predvsem Kitajci in Indijci pa vodijo svoje trgovine, v katerih delajo celotne družine.
Ali imajo Novozelandci zaničljiv pogled na Azijce?
Ne, tega nisem začutil, pravzaprav so tudi oni tu tujci. Domačini so Maori, vendar jih Novozelandci nimajo v čislih, o njih pravijo, da delajo težave.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Ne, tega ni. Vsako delo je spoštovano, pošteno plačano. Tu ni korupcije, zato je v tem pogledu vse urejeno. Minimalna urna postavka je okoli sedem, osem evrov na uro, ampak večinoma vsi dobijo od 15 do 18 evrov na uro. Za opravljeno delo si pošteno plačan. Razlika v primerjavi z nami je še ta, da je plača na Novi Zelandiji tedenska in nikoli ne zamuja.
Kakšno je nočno življenje v Christchurchu?
V redu, ampak mislim, da je Ljubljana precej bolj žurersko mesto, čeprav tudi naša prestolnica v tem pogledu ni presežek.
Kaj počnete med treningi, ali ko imate kakšen dan prosto?
Počivam. (smeh) Grem v mesto, na kosilo, kavo ali kaj takega. Vsak dan vstanem ob šestih zjutraj, delam do štirih, petih popoldan, grem domov in nato na trening. Sem polno zaseden, zato komaj čakam konec tedna, da se lahko malo naspim. (smeh)
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se izplača videti?
Zaliv, v katerem živim, je fascinanten. Sobo imam obrnjeno proti vzhodu in sončni vzhodi so tu res neverjetni. Česa takega še nisem videl. Zanimivo je tudi, da tu ni javne razsvetljave, ampak je ponoči, ko pridem domov, luna tako močna, da bi lahko zunaj bral. Drugače pa imajo čudovite plaže, za hribolazce bi se prav tako kaj našlo, definitivno pa nikogar ne bi peljal v Auckland, ki mi ni všeč. Zanimiva je bila še vožnja do Dunedina, ki je bila res nekaj najboljšega. Vseh štiristo kilometrov je bila pokrajina videti kot igrišče za golf.
Kakšna je novozelandska kuhinja? Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Znamenite so njihove pite, na meniju sta pogosti jagnjetina in svinjina. Nisem izbirčen, zato nimam težav s hrano. Zanimivo je, da je suši pri njih "fast food" kot pri nas burek, ampak vsi raje obiskujejo najbolj znane ameriške prehrambene verige.
Ste v trgovinah naleteli na slovenske izdelke?
Ne, nisem.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Restavracije so za malenkost dražje. V trgovinah pa lahko zapraviš povsem normalen znesek, ampak je smešno, da kilogram paradižnika stane okoli sedem, osem evrov. Neke stvari so dražje, druge cenejše. Rekel bi, da so cene za 30 odstotkov višje kot v Ljubljani. Kivi je najcenejši, ima pa vsaka hiša svoje limonino drevo, ker so limone zelo drage.
S hokejem sem videl že veliko sveta, Nova Zelandija pa je mogoče država, v kateri bi si lahko ustvaril življenje. Sicer je ni čez Slovenijo, ampak Nova Zelandija mi resnično ustreza.
Ste spoznali kakšnega Slovenca na Novi Zelandiji?
Da, v Aucklandu sem po tekmi na tribuni videl gospoda, ki je imel kapico s poslovilne tekme Tomaža Vnuka. Spoznala sva se in sva še vedno v stikih. Pred petnajstimi leti je prišel na Novo Zelandijo za šest mesecev igrat ragbi in ostal. Tu ima družino, dela. Na neko tekmo je prišel celo oblečen v dres Olimpije.
Ali berete novozelandske časopise?
Ne, je pa v njih vsaj 20 odstotkov člankov o All Blacksih. (smeh)
Poslušate novozelandsko glasbo?
Tu je popularna mešanica avstralskih in novozelandskih glasbenikov. Glasba, ki jo vrtijo, se posluša tudi pri nas.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe?
Televizije sploh ne gledam, včasih mogoče pogledam kakšno tekmo ragbija.
Ste ragbi spremljali že prej?
Da, bil sem tudi na tekmi slovenske reprezentance v Ljubljani.
Kako bi opisali Novozelandce?
Zelo prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.
Kakšne so Novozelandke?
Nič v primerjavi s Slovenkami. Tega se res ne da primerjati.
Kaj vas je najbolj navdušilo na Novi Zelandiji?
Name so verjetno največji vtis naredili sončni vzhodi, ne znam jih opisati, ampak tu so res nori. S skodelico kave v roki lahko mirno 15 minut gledaš sončni vzhod.
Zdaj je pri vas zima.
Da, ampak ni taka kot pri nas. Najnižja temperatura je bila –2 stopinji Celzija in je bila že panika. V teh dneh je med 14 in 19 stopinjami Celzija.
Ko Slovencem omenimo Novo Zelandijo, pomislimo, da gre za daljno, urejeno državo z dobrim standardom in lepo naravo, na kaj pomislite vi?
Potrdil bi ta stereotip.
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli na Novi Zelandiji?
Predvsem naglaševanje e-ja. Sicer tekoče govorim angleško, ampak na začetku sem imel res težave s tem, večkrat sem moral prositi, da so ponovili stavek. Že meni je bilo nerodno zaradi tega. Ko mi kaj ni bilo jasno, sem samo drugače naglasil "e" in takoj dojel, za kaj gre. (smeh)
Stari ste 28 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Upam, da se bo moja zgodba pri Olimpiji nadaljevala. V enem letu želim zaključiti študij na fakulteti za šport, potem bomo videli, kako in kaj bo. Ne maram delati dolgoročnih načrtov.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli na Novi Zelandiji?
S hokejem sem videl že veliko sveta, Nova Zelandija pa je mogoče država, v kateri bi si lahko ustvaril življenje. Sicer je ni čez Slovenijo, ampak Nova Zelandija mi resnično ustreza.
