Uroš Poljanec: Preteple bi večino Slovencev

Trenutno je član aktualnega mongolskega prvaka Khoromkhona iz prestolnice Ulan Bator, s katerim se je dogovoril za sodelovanje do konca sezone, z njim pa bo nastopil tudi v kvalifikacijah za azijsko ligo prvakov.

Kako je sploh prišlo do tega, da ste se aprila odločili kariero nadaljevati v Mongoliji?
Če povem po pravici, sem po dolgem času obiskal spletno stran Fieldoo, na kateri so nogometaši in nogometni agenti. Dobil sem ponudbo za odhod v Mongolijo. Nisem veliko premišljeval, takoj sem se odzval na povabilo.

Ste imeli takrat še kakšno ponudbo?
Takrat sem igral v Ragnitzu, ki nastopa v avstrijski peti ligi. Moja nogometna kariera ni ravno cvetela, a se zdaj počasi vračam na tisto pravo pot.

Bili ste član slovenske reprezentance do devetnajstega leta starosti. Ali res ni bilo boljše možnosti za nadaljevanje kariere?
Mislim, da se pri nas premalo dela z domačimi igralci. Kar poglejte, koliko mariborskih nogometašev igra v prvi ekipi Maribora. To je moj klub, nikoli ne bi rekel nič slabega o njem. Ampak menim, da bi se te stvari morale popraviti, saj je Maribor dovolj dobra institucija, da bi v njegovem dresu lahko igralo več mariborskih igralcev.

Kaj pričakujete od te izkušnje?
Menim, da sem z odhodom v Mongolijo v karieri naredil velik korak naprej, čeprav veliko ljudi misli nasprotno. Vendar se tu dela dobro, naš trener je Nizozemec Theo de Jong, ki je bil član nizozemske reprezentance leta 1974 in je vodil nekaj večjih klubov, delal pa je tudi s kamerunsko izbrano vrsto. Dobro delam, forma se je dvignila. Pričakujem predvsem to, da bo Mongolija odskočna deska za naprej. Nekaj se že dogaja, prišlo je do določenih stikov s klubi iz Mongolije in drugih držav. Ničesar ne nameravam storiti brezglavo. Največja motivacija so kvalifikacije za ligo prvakov. Ampak je res, da je življenje tukaj zelo težko. Pričakujem še, da bom odrasel tako po človeški kot po nogometni plati.

Ste imeli pred odhodom kaj pomislekov?
Nisem poznal države, vsi so mi dejali, da je Ulan Bator, ki leži na približno 1300 metrih nadmorske višine, najhladnejše mesto na svetu. Ko sem prišel konec aprila, je na prvem treningu snežilo, veter je pihal s hitrostjo 50 kilometrov na uro. Mislil sem, da bom zmrznil. Na začetku maja je bilo tako mrzlo, da se sploh nisem mogel premikati.

V Mongoliji je najbolj priljubljen šport rokoborba. Kje je nogomet in kateri športi so še popularni?
Da, najpopularnejši šport je rokoborba, vsi tukaj so nagnjeni k pretepom. Njemu ob bok lahko postavim še lokostrelstvo in konjske dirke. Nogomet je še v razvoju.

Je res, da sta v državi samo dva bazena in večina Mongolcev ne zna plavati?
Včasih bi dal vse za kakšen bazen, nikjer namreč ni odprtega bazena, samo dva zaprta. Vendar ju še nisem obiskal, tako da ne vem, kakšna sta. (smeh)

Kakšna je kakovostna raven tamkajšnjega nogometnega prvenstva?
Če mongolsko ligo primerjam s slovensko, bi rekel, da prvih pet mongolskih ekip spada med slabše slovenske prvoligaše in boljše drugoligaše. Preostala štiri moštva so na ravni slovenske tretje lige.

Koliko tujcev je v klubih in od kod prihajajo?
Igrajo lahko štirje tujci, a ima večina klubov enega ali dva, obstaja pa tudi en s šestimi tujci. Med njimi prednjačijo Afričani, v enem klubu so dva Srba in Brazilec.

osebni arhiv Uroša Poljanca

Kako je igrati z mongolskimi nogometaši?
Mongolski nogometaši v našem moštvu so večinoma dobri, manjkajo pa jim nekatere osnove. Že najlažji treningi jim povzročajo težave, vidi se, da teh stvari niso delali od malih nog. Tudi njihova mentaliteta je bolj primerna za individualne športe, včasih so preveč sebični. So pa veliki borci.

Ste član Khoromkhona, za kakšen klub gre?
Lani je bil prvak, zmagal je tudi na zaključnem turnirju, na katerem nastopajo najboljše štiri ekipe. S tem si je priigral pravico nastopa v kvalifikacijah za azijsko ligo prvakov. Kar zadeva klub, je treba še veliko postoriti glede organizacije in podobnih stvari, veliko se morajo še naučiti. Khoromkhon je prvi začel zaposlovati tujce, kar si lahko privošči, ker ima dobre sponzorje.

Kako je z nogometno infrastrukturo v Mongoliji?
Samo trije klubi imajo svoje igrišče, v ligi pa jih nastopa devet. Vsi drugi treniramo na dveh igriščih, ki sta v lasti nogometne zveze, tako da ima vsaka ekipa svoj termin. Časovno se je treba uskladiti, kdaj bo kdo treniral.

Se v Mongoliji da živeti od nogometa?
Da, ker je njihov standard res izjemno nizek. Restavracije so na primer smešno poceni, lahko bi celo rekel, da od nogometne plače lahko živiš kot car. Ljudje po cele dneve delajo na banki, a pravijo, da ne morejo niti normalno živeti.

So vsi nogometaši profesionalci?
Da. Ne vem pa natančno, kako so plačani domači nogometaši, ki vsi živijo v svojih stanovanjih.

Po osmih krogih imate štiri zmage ter po dva remija in poraza.
Pred začetkom sezone smo si za cilj zastavili osvojitev naslova državnega prvaka. Sezono smo slabo začeli, preprosto nam ni šlo. Na vsaki tekmi smo si pripravili kopico res lepih priložnosti, žoga pa ni in ni hotela v mrežo. Za to smo bili kaznovani. Naši domači igralci čutijo res velik pritisk predsednika kluba, kar velja za treninge in tekme. Nato se je predsednik malo umaknil, fantje pa so se sprostili in vse je šlo na bolje.

osebni arhiv Uroša Poljanca

Kako ste zadovoljni s svojimi igrami in statusom v ekipi?
Vsi me spoštujejo, tako trenerji in igralci kot predsednik. Tudi z igrami sem trenutno zelo zadovoljen. Forma je taka kot v času, ko sem bil pri Mariboru. Zanimivo je, da sem tudi sam prispeval dve asistenci za zadetek. Podal sem dolgo žogo in napadalec je izkoristil podajo ter zadel. (smeh) Vidi se, da je nogomet spet postal moja prioriteta. Dosti bolj cenim stvari, ki jih zdaj v življenju nimam: dom, družino, punco, tudi hrano. Zgodilo se je že, da smo za nekaj dni ostali brez elektrike, dva tedna smo bili brez vode. Življenje tu je res grozno, ampak s tem se ne smem obremenjevati, saj ne morem ničesar spremeniti. Stvari sprejmeš, kakršne so.

O odhodu pa ne razmišljate?
Ne. Na začetku sem imel kar precej težav, bilo je res hudo, pestilo me je domotožje in bilo mi je težko, ker sem se na napačen način poslovil od svoje punce. Mentaliteta tukajšnjih ljudi je zelo čudna; težki so, živijo tako, kot se je živelo pred dvajsetimi leti, malo so nesramni. Ampak tako je, s tem sem se sprijaznil. Od takrat mi je šlo vse na bolje, sploh se ne obremenjujem. Čas mineva, kmalu bo tu september ... (smeh)

V državi je največ budistov, v čem to najbolj občutite?
Glede njihovih navad niti ne vem, kaj bi rekel. So zelo samosvoji, preprosto si vzamejo, kar si zaželijo, sploh ne sprašujejo za dovoljenje. Take so njihove navade, dodati pa moram tudi, da prijaznost ni njihova vrlina.

Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Težav s komunikacijo je kar precej. Ko sem prišel na trening in pozdravil soigralce, je bilo tako, kot me ne bi slišali, vendar me niso razumeli. Angleško govorijo samo trije od 25 soigralcev in trener. Glede sporazumevanja na igrišču smo se dogovorili, da se jaz naučim nekaj mongolskih besed, oni pa so se morali naučiti nekaj angleških. Lahko pa povem, da je mongolski jezik zelo težek. Tudi sicer skoraj nikjer ne govorijo angleško. Mogoče sem srečal dva ali tri, ki so znali po angleško reči, da ne govorijo angleško (smeh). Blagajničarka v trgovini denimo znesek napiše na kalkulator.

Kakšno mesto je Ulan Bator?
Je mesto, v katerem najdeš veliko revščine, prav tako pa ima predele, kjer se vidi, da je veliko denarja. Ogromno je turistov. Ne vem, mene potovanje s konji v puščavo in spanje v kampih ne veseli pretirano, ampak očitno obstaja kar nekaj ljudi, ki imajo tovrstne dogodivščine radi. Mesto ni ravno po mojem okusu, je zelo nerazvito, z nekaj sodobnejšimi predeli, kjer so trgovine, nekaj metrov stran pa je puščava, barake. Maribor je Hollywood. (smeh)

Verjetno v mestu obstajajo predeli, kamor ni priporočljivo iti.
Slišal sem, da je bilo tako pred desetimi leti, zdaj je nekoliko drugače. Kolikor vidim zdaj, tega ni več. Je pa res, da je kar precej tatvin, predvsem na avtobusih je veliko žeparjev.

V katerem delu mesta živite?
Živim blizu središča mesta. Če vam povem po pravici, še vedno nisem videl celega mesta, ki je razdeljeno na devet delov. Moja relacija je bolj dom–stadion.

Živite v stanovanju ali hiši?
Živim v stanovanju, skupaj s tremi soigralci. Je kar veliko, tako da ima vsak svojo sobo.

Vam je stanovanje uredil klub ali ste si ga našli sami?
To nam je uredil klub.

Mogoče lahko poveste, kako veliko je in koliko znaša najemnina?
Glede na to, kakšne razmere tu vladajo, so stanovanja kar draga. Mi živimo v štirisobnem stanovanju, za katerega klub skupaj s stroški plačuje petsto dolarjev.

Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Na začetku se mi je zdelo čudno, saj so me vsi gledali, ker sem tujec. Po prvem delu sezone do mene pridejo otroci s tribune, da jim podpisujem drese. Po zadnji zmagi, ko smo premagali močno ekipo domače zveze, je do mene prišel starejši gospod, ki je bil malo vinjen, in me poljubil. (smeh)

osebni arhiv Uroša Poljanca

Imate na razpolago klubski avto?
Ne, evropsko vozniško dovoljenje v Mongoliji ne velja. Zato nas na treninge vozi predsednik ali kateri od soigralcev.

Kakšni vozniki so Mongolci?
Vozijo zelo po svoje, iz dvopasovnice si naredijo kar petpasovnico. Od doma do stadiona imam okoli deset minut hoje, z avtom pa za isto razdaljo potrebuješ dobre pol ure. Na cesti je veliko nesreč, kar naprej se zaletavajo, vendar pa se po trku odpeljejo naprej, s tem se nihče ne ukvarja.

Je na cestah veliko policistov?
Kar veliko. Vsak konec tedna na vsakih sto metrov stoji policist, ki ustavlja in preverja, ali so vozniki pijani. Ti morajo samo od daleč pihniti v neko staro aparaturo. Sploh ne dajo ničesar v usta, pihnejo kar iz avta.

Kakšen je v Mongoliji vozni park?
Avtomobili so večinoma na plin, njihova kakovost pa je zelo slaba. V glavnem tu vozijo avtomobile znamk, ki so meni neznane. Včasih pa vidiš tudi kakšen avto, ki ti vzame sapo.

Kakšne so ceste?
Grozne, sploh tiste zunaj mesta. V njih so velike luknje, tako da se včasih prav čudim, da ne poči guma.

Koliko stane liter bencina?
Preračunano stane liter bencina približno 60 centov.

Kako so videti vaša gostovanja?
Enkrat si na eni strani stadiona, drugič na drugi (smeh). Svoj stadion imajo tri ekipe: ekipa zveze, Erchim in Erdenet.

Ste se v Mongoliji morda srečali s kriminalom ali doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Za kriminal niti ne vem, ali ga je dosti, je pa veliko pretepov. Enkrat sem se vračal domov z večerje in videl, kako so se na ulici teple tri ženske. Občutek imam, da bi bile te ženske sposobne pretepsti večino Slovencev (smeh). Z rokoborbo se namreč ukvarjajo skoraj vsi.

Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah veliko brezdomcev in beračev?
Mislim, da je kakovost življenja, ki jo poznajo, za njih nekaj povsem normalnega, saj so tega vajeni. Je pa veliko pomanjkanja, ljudje živijo iz dneva v dan.

Koliko je priseljencev iz drugih držav?
Opazil sem, da je veliko ljudi iz ZDA in Rusije. Večina tujcev se ukvarja s kopanjem zlata.

Kaj počnete med treningi ali na kakšen prost dan?
S soigralci gremo v mesto, iščemo dobre restavracije, dobro hrano. Včasih gremo pogledat, ali je mogoče kje dobiti kaj dobrega za obleči. V glavnem se dobra oblačila najdejo v trgovinah s svetovno znanimi znamkami, cene pa so temu primerno zelo visoke.

Kakšno je nočno življenje v Ulan Batorju?
Do zdaj še nisem okusil nočnega življenja. Kolikor sem slišal od soigralcev, je bolj razvito kot pri nas. Veliko je diskotek in lokalov, v katerih imajo karaoke, saj Mongolci zelo radi pojejo. (smeh)

Kakšna je mongolska kuhinja? Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebno pri srcu?
Mongolci pojedo veliko mesa, še posebej ovčetine. Vsaka njihova juha vsebuje testenine in meso. Meso je mastno in žilavo, kar mi ni všeč. Zato raje ostajam pri preverjeni hrani, piščancu, tuni, jajcih. Nobena njihova jed mi ni všeč.

osebni arhiv Uroša Poljanca

Kakšen delovni čas imajo trgovine?
Večja nakupovalna središča so odprta od osmih zjutraj do polnoči. Manjše trgovine pa delajo od desetih dopoldne do enajstih zvečer.

Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Če greš v spodobno restavracijo, za piščanca, krompirček, solato in pijačo plačaš od štiri do pet dolarjev. Razlika med cenami v trgovinah je precej minimalna v primerjavi z našimi. Uvoženi izdelki pa so dražji.

Ste mogoče v Mongoliji že srečali kakšnega Slovenca?
Ne.

Morda poslušate mongolsko glasbo?
Poslušamo jo, ko se vozimo skupaj s predsednikom, ki zelo rad poje. Vendar ta glasba ni primerna za moja ušesa, zato imam vedno s sabo svojo, ki jo poslušam prek slušalk. (smeh)

Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? So filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Na televiziji imam veliko programov, od kitajskih do mongolskih, edini zanimiv v angleščini je National Geographic. Tega si včasih ogledam. Slišal sem, da imajo v kinu filme opremljene z angleškimi podnapisi, na televiziji pa je vse v mongolščini.

Kako bi opisali Mongolce?
Po svoje so prijazni, a tudi precej egoistični. Lahko povem, da so precej skopi. Moji soigralci in ljudje, ki jih poznam, so v redu, ampak tisto, kar vidiš zunaj, je pa grozno.

Kakšne pa so Mongolke?
Če sem povsem iskren, azijski obrazi niso po mojem okusu.

Kaj vas je v Mongoliji najbolj navdušilo?
Najbolj me je navdušila njihova miselnost, ki se vidi v naši ekipi. So pravi borci, nikoli se ne predajo. Garajo do konca, do zadnjega sodnikovega žvižga, to mi je najbolj pri srcu.

Je kaj takega, kar vas tam moti ali kar morda pogrešate?
Najbolj pogrešam svojo punco, družino, psičko in prijatelje.

Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kam bi ga peljali – kaj je vredno videti?
Šli bi na najvišjo točko Ulan Batorja, s katere se vidi vse mesto, česa drugega pa niti ne bi znal izpostaviti. Verjetno bi šli v predel, kjer so lepe trgovine, česa drugega pa niti ne bi mogel predlagati.

Ko povprečnemu Slovencu omenimo Mongolijo, so prva stvar, na katero pomisli, širne planjave in Džingiskan. Na kaj pomislite vi?
Zdaj tudi jaz pomislim na Džingiskana, saj moraš biti pravi borec, če želiš v tej državi preživeti. Vse življenje je borba, vreme je noro.

vszi

Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Mongoliji?
Bili smo v restavraciji s hitro prehrano, ko je eden izmed revnih otrok prišel prosit za krompirček. Nekaj sem mu ga dal in je odšel. Kmalu za tem je v restavracijo prišlo vsaj deset otrok, ki so ljudem začeli jemati hrano s krožnikov. Precej je takih dogodivščin. Najbolj smešen dogodek pa je bil, ko sem šel v mesto in prvič videl žensko, ki je bila urejena, kot so urejene pri nas. Pred mano je pljunila na tla in si z roko izpihala nos. Takrat sem pomislil, joj, kam sem prišel. (smeh)

Prihodnji mesec boste dopolnili 24 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Najbolje bi bilo, da bi se po Mongoliji našla ponudba, ki mi bo ustrezala. Da bi lahko bila z mano tudi moja punca, s katero si želim ustvariti družino. To so moji načrti.