Med novinci v kadru trenerja Anteja Šimundže je ljubljenec občinstva postal Sintayehu Sallalich. Štiriindvajsetletni vezist se je rodil v Etiopiji, a se že v rani mladosti preselil v Izrael.
Tam je bil član Maccabija iz Haife, za katerega ni veliko igral, saj ga je ta v glavnem posojal drugim klubom. Maribor pa je za nekdanjega izraelskega mladega reprezentanta prva postaja na tujem.
Ko ste bili stari osem let, ste zapustili Etiopijo. Kako se spomnite časa, ki ste ga preživeli v tej državi?
Ne spomnim se prav veliko. Ampak je velika razlika, če primerjam tisto življenje z življenjem v Izraelu. Gre za dva povsem različna svetova. Etiopija je zelo revna država, prej nikoli nisem videl betonskih stavb, obleke ne preoblečeš vsak dan. Živeli smo v skladu z naravo, nismo imeli telefonov, niti drugih tovrstnih dobrin. Ampak za nas je bilo to zelo lepo, normalno, popolno življenje, saj drugega nismo poznali in nismo vedeli, kaj zamujamo. Ko sem prišel v Izrael, je bilo vse povsem drugače, zame je bil to pravi šok.
SINTAYEHU SALLALICH
rojen: 20. junij 1991
država: Izrael (Rishon LeZion)
šport: nogomet
klub: NK Maribor
Imate še kaj sorodnikov v Etiopiji?
Da, tam imam še nekaj sorodnikov, ves čas smo v stiku. Mogoče bodo tudi oni kmalu prišli živet v Izrael. Bomo videli, kaj bomo storili glede tega, povsem jasno pa je, da je veliko bolje živeti v Izraelu kot v Etiopiji. Še vedno si želim obiskati kraj v Etiopiji, kjer sem se rodil in kjer sem živel. Vendar za to potrebujem malo več časa, kot ga imam med dopustom. Zato bo vse skupaj še malo počakalo, ampak enkrat se bom vrnil tja.
Kako to, da ste se lani poleti odločili priti v Slovenijo?
Do zdaj sem moral v svoji karieri sprejeti nekaj odločitev, do vsake odločitve pa sem prišel tako, da me je nekaj gnalo do nje. Imel sem občutek, da je tako prav, in sem sledil svojemu instinktu. Na primer pred šestimi, sedmimi leti sem podpisal pogodbo z Maccabijem iz Haife. Gre za velik klub v Izraelu, čeprav sem imel takrat še druge ponudbe, med njimi iz telavivskega Maccabija in še dveh velikih izraelskih klubov. Vendar sem izbral Maccabi Haifo, ker sem takrat čutil, da je to preprosto pravilna odločitev. Gre samo za občutek, nič drugega, neke vrste intiuicijo. Podobno je bilo z Mariborom. Imel sem ponudbe portugalskega kluba, nekaj belgijskih, izraelskih klubov in Maribora. Takrat sem se usedel skupaj s svojim zastopnikom in družino, pogovorili smo se o tem, kaj bi bila zame najboljša možnost. Menili smo, da je to Maribor, in hvala bogu, da smo se tako odločili.
Etiopija je zelo revna država, prej nikoli nisem videl betonskih stavb, obleke ne preoblečeš vsak dan.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Joj, ničesar nisem vedel o Sloveniji. Sicer sem poznal Maribor, ki je v sezoni 2011/12 v kvalifikacijah za ligo prvakov igral prav z Maccabijem Haifo. Torej poznal sem samo Maribor, a še tega sem gledal le enkrat, ko je igral z Maccabijem. (smeh) Ko je prišla možnost za odhod v Slovenijo, sem nemudoma začel brskati po internetu in sem se pozanimal ter podučil o Sloveniji ter stvareh, ki se tu dogajajo.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Ne, nikogar nisem poznal. Ko sem prišel, sem seveda prebral veliko stvari o Zlatku Zahoviću. On je živa legenda. To pa je bilo v tistem času tudi vse. (smeh)
Slovenija je vaša prva izkušnja s tujino.
Res je, prvič se je zgodilo, da sem zapustil svojo družino, prijatelje, Izrael, državo, ki jo najbolje poznam. Gre za neko povsem novo izkušnjo v mojem življenju. Lahko si predstavljate, kako težko je. No ja, preden sem prišel v Maribor, sem premišljeval o tem, kako težka sezona je pred mano, saj bo vse novo, država, mesto, ljudje, jezik, praktično vse. Ampak ko sem prišel v Mariboru, sem bil prijetno presenečen. Ljudje so prijazni, odlično so me sprejeli, dali so mi prostor in čas, da se privadim na novo okolje. Vsi še danes skrbijo zame, zato se tu počutim odlično.
Imel sem ponudbe portugalskega kluba, nekaj belgijskih, izraelskih klubov in Maribora. Takrat sem se usedel skupaj s svojim zastopnikom in družino, pogovorili smo se o tem, kaj bi bila zame najboljša možnost. Menilo smo, da je to Maribor in hvala bogu, da smo se tako odločili.
Kaj menite o slovenskem nogometu?
Slovenska liga je skoraj podobna izraelski. Mogoče je v Izraelu malo več močnejših ekip. Tu sta dve ali tri, mogoče štiri, v Izraelu pa je konkurenca malo močnejša in bolj izenačena. Vendar je slovenska liga zelo dobro tekmovanje, v njej lahko napreduješ in greš v še močnejšo ligo. Zdi se mi, da je ta korak veliko lažje narediti iz Slovenije kot iz Izraela. Maribor pa je v Sloveniji najboljše mesto za to.
Ali poznate vseh pet klubov, ki so v Sloveniji doslej osvojili naslov prvaka?
Ne, ne poznam, vendar vem, da je bila pred leti na vrhu Olimpija. Prvak je bila tudi Gorica, za preostali moštvi pa ne bi vedel, kateri sta.
Stari ste 24 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Ne razmišljam o daljni prihodnosti. Prišel sem v Maribor, za nami je odlična sezona, v kateri smo spet postali državni prvaki in nastopili v skupinskem delu lige prvakov. Razmišljam samo o prihodnji sezoni, na katero se želim dobro pripraviti in se pripravljen vrniti v Maribor. Upam, da se nam bo spet uspelo uvrstiti v ligo prvakov in da bo še uspešnejša od te. To je moja prihodnost, o tem razmišljam. Samo bog pa ve, kaj se bo zgodilo.
Prvič se je zgodilo, da sem zapustil svojo družino, prijatelje, Izrael, državo, ki jo najbolje poznam.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Mislim, da nekateri od mojih prijateljev niti danes še ne znajo izgovoriti Slovenija. (smeh) Za mojo družino je bilo to zelo težko, vedno sem bil doma, staršem sem pomagal pri različnih stvareh, zdaj pa sem odšel v tujino. Ampak zdaj, ko vidijo, kaj se je z odhodom v Maribor zgodilo v moji karieri in na splošno v mojem življenju, so zelo veseli zame.
Se je bilo težko privaditi na slovenski način življenja?
Če primerjam življenje v Mariboru in svojem mestu Rishon LeZionu, lahko rečem, da je v Mariboru precej mirneje, ni veliko ljudi, je majhno mesto, vsak ve, kam greš na kavo in podobno. Sem pa v Izraelu igral za klub, ki domuje v mestu, podobnem Mariboru, zato mi je bilo še toliko lažje. Tu mi je zelo všeč, ker je tako mirno in se lahko v popolnosti posvetiš nogometu, to je res dobra stvar.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ko sem prvič prišel, sem vedel, da zna biti v Sloveniji mrzlo, ampak si nisem mislil, da je lahko tako mrzlo. Poleti je ves čas deževalo in to je bilo zame precej čudno.
Mislim, da nekateri od mojih prijateljev niti danes še ne znajo izgovoriti Slovenija. (smeh)
Katere jezike govorite?
Govorim hebrejsko, malo angleško in seveda govorim še amharski jezik, ki ga govorijo v Etiopiji. Prav tako upam, da bom do začetka prihodnje sezone že začel govoriti tudi slovensko.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Prva beseda je bila verjetno adijo. Po treningu sem to večkrat slišal in sem si zapomnil. Že na prvem treningu sem slišal besedo sam. Tema besedama bi lahko dodal še hvala.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Največ uporabljam besedno zvezo kak si, brat.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Ko sem prvič prišel, mi je najprej v oči padla pokrajina, ki je zelo lepa. Sploh zdaj je izjemna, ko je vse zeleno. Tu sem bil tudi pozimi in videl sneg. Ta mi je sicer všeč, ampak zime pa ne maram, ker je premrzlo. (smeh) Zelo rad potujem, tako da sem že bil v Postojnski jami, o kateri lahko rečem samo noro, neverjetno. Slovenija je res zelo lepa država.
Sneg mi je sicer všeč, ampak zime pa ne maram, ker je premrzlo. (smeh)
Kaj vam tu ni všeč?
Ne, ničesar takega ni, tu mi je zelo všeč. Prijatelji me večkrat vprašajo, kako preživljam čas, saj živim sam. Sprašujejo me, ali se kdaj dolgočasim, ampak se ne. Všeč mi je tu, obožujem mir, ne občutim stresa, pritiska. Grem na trening, se vrnem domov, jem, počivam, skratka srečen sem. Tako mora biti, če želiš biti dober pri tem, kar počneš. Mislim, da to še posebej velja za nogomet, za druge ne vem, ampak če nisi srečen, si težko uspešen.
V čem smo si Slovenci in Izraelci najbolj podobni in najbolj različni?
V Izraelu in Sloveniji so ljudje zelo topli, prijazni. Ko prideš v Izrael, in nikogar ne poznaš, te vsi ves čas sprašujejo, kako si, kaj delaš, skrbijo zate. Natanko tako je tudi tukaj. Mene še vedno sprašujejo, kako sem, ali kaj rabim. Zato se mi je bilo zelo lahko privaditi na tukajšnje življenje. Kar zadeva razlike, pa lahko rečem, da se vse države med seboj razlikujejo po mentaliteti, tako je tudi v primeru Izraela in Slovenije. Razlika se občuti predvsem v nogometu. V Izraelu nogometaši čutijo veliko več pritiska, tako prek medijev kot prek navijačev. Tam so novinarji ves čas v klubu, ob igralcih. Tukaj tega ni.
To je noro, odkar sem tu, sem spil več kave, kot prej v celem življenju skupaj. (smeh)
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi nenavadna?
Slovenci spijejo veliko kave. To je noro, odkar sem tu, sem spil več kave kot prej v celem življenju skupaj. (smeh) Ko grem v mesto, vidim ogromno kavarnic, ki so tu kot restavracije. Poleg tega so vse polne, res neverjetno. To je prav gotovo velika razlika v primerjavi z Izraelom. Zdaj moram iti na kavo in grem nato domov. Ko me je obiskal najboljši prijatelj, sem mu rekel, lahko se greva nekam usest in spit kavo. Začudeno me je pogledal in mi dejal, da v Izraelu nikoli nisem šel na kavo. Pa sem mu dejal, da sem se v Sloveniji spremenil. (smeh)
Ali ste tu spoznali kakšnega Izraelca?
Ne, nisem. Ko sem prišel, sem spoznal žensko, ki je govorila hebrejsko in mi je pomagala pri prevajanju. Živi v Ljubljani. Drugače pa nisem spoznal nikogar. Še preden sem prišel, sem na internetu iskal, ali obstaja kje kakšna židovska skupnost, ampak je nisem našel.
Ves čas sem staršem govoril, da ne bom nikoli zapustil doma. Vendar če želiš uspeti v nogometu, se preprosto moraš preizkusiti v tujini.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Najprej bi jih peljal v center Maribora in na stadion. Šli bi tudi v nakupovalno središče Europark in v Postojnsko jamo. Peljal bi jih še na Bled, kjer sicer še nisem bil, ampak bom šel tudi tja. Lahko rečem, da so vsi navdušeni nad tukajšnjo naravo, vse je tako zeleno, pokrajina je lepa. V Izraelu tega nimamo, tam so samo stavbe in avtomobili. Vsem je všeč tu.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
V prostem času se navadno družim s soigralci. Drugih ljudi niti ne poznam, razen prijateljev našega kapetana Marcosa Tavaresa. Večinoma se družim s soigralci, gremo na kavo in gremo na kavo. (smeh) Včasih, kadar nam to dopušča čas, gremo v kakšen klub tu v Mariboru ali v Ljubljani. Slednja mi je tudi všeč, je malo večja od Maribora.
Ali vas pesti domotožje?
Da, ves čas sem staršem govoril, da ne bom nikoli zapustil doma. Vendar če želiš uspeti v nogometu, se preprosto moraš preizkusiti v tujini. Ko me obiščejo moja družina ali prijatelji, ljudje to enostavno občutijo, vidijo na mojem obrazu in telesu. Takrat sem še veliko boljše volje, smejim se, poln sem energije. Ko sem prišel z dopusta, je bilo točno tako. Razumeti morate, da sem prišel sam, prvič sem zapustil družino, tako da je zame res težko.
Ko sem se vozil z Dunaja, sem voznika Marka vprašal, ali je prepričan, da je tu res poletje. (smeh)
Kako pogosto se vračate domov?
Med dopustom, bil sem januarja, po koncu sezone pa grem spet. Pred tremi tedni so bili tu moji bratje, pred enim mesecem je bil prijatelj, tudi zdaj je tu prijatelj, ves čas je nekdo tukaj, tako da mi je veliko lažje, ker so oni ob meni.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Izraelu, kaj bi rekli?
V Izraelu je veliko bolj vroče kot v Sloveniji, sploh zdaj. Ko sem prvič prišel v Slovenijo, je bilo v Izraelu okoli 35 stopinj Celzija, tudi tu je bilo poletje, ampak je ves čas deževalo. Ko sem se vozil z Dunaja, sem voznika Marka vprašal, ali je prepričan, da je tu res poletje. (smeh) To je največja razlika. Za zimo mi je normalno, da je tu bolj hladno, ampak poleti imaš čez dan 26, 27 stopinj, drug dan pa že dežuje. To je noro.
Kje bi bolje živeli s plačo, ki jo dobivate tu, v Izraelu ali v Sloveniji?
Bolje bi živel v Sloveniji, življenje v Izraelu je dražje. To sicer ne velja za vse stvari, ampak vem, da so avto in nepremičnine cenejši v Sloveniji. Razlika je kar precejšnja. Vendar pa je Izrael lepa država, tam imate vse, tudi ljudje prihajajo s celega sveta, prava mešanica kultur.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Ne vem, bomo videli. Ljudje pravijo, nikoli ne reci nikoli ...
Obožujem Ronaldinha, zame je on preprosto najboljši, lahko rečem, da je spremenil nogomet.
Katera je najbolj nenavadna ali najbolj zanimiva stvar, ki ste jo doživeli v Sloveniji?
Ne vem, prav gotovo se mi je zgodilo kaj takega, ampak mi trenutno res nič posebnega ne pride na misel.
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Ne, v Sloveniji si še nisem ogledal nobene tekme, dejstvo je, da vsi hodijo na odbojko, tako da jo bom mogoče nekega dne odšel pogledat tudi sam. Poleg tega bi si ogledal še smučanje na Pohorju.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Joj, tega pa ne bi vedel. Nisem preveril, ampak je dobro vprašanje in bom prav gotovo pobrskal. (smeh)
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Pozabil sem imena, vendar mi je zelo všeč pire z mesom in zelena omaka.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Moram jo poslušati, saj slovensko glasbo skoraj vsak dan poslušamo v slačilnici. Všeč mi je, včasih gremo s fanti skupaj ven in poslušamo balkansko glasbo.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Slovenke so zelo lepe. Veliko je plavolask z lepimi očmi. Drugačne so kot Izraelke.
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, je bilo v Izraelu okoli 35 stopinj Celzija, tudi tu je bilo poletje, ampak je ves čas deževalo.
Za kateri nogometni klub navijate?
Navijam za Barcelono. Obožujem Ronaldinha, zame je on preprosto najboljši, lahko rečem, da je spremenil nogomet.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Rad bi povedal, da sem zelo, zelo zadovoljen, ker sem prišel v Slovenijo. To je bila najtežja odločitev v mojem življenju, in hvala bogu, da sem se odločil tako, kot sem se. Tu mi je resnično zelo všeč, tako država kot ljudje, vse mi je všeč v Sloveniji. Upam, da se bom še naprej smejal in užival.
