Izkušeni Šoštanjčan je bil v letošnji sezoni steber koprske obrambe, v zasebnem življenju pa je predvsem ponosni očka dveh hčerk, brez katerih si ne more predstavljati življenja. Kljub temu da si je v zadnjih dveh letih ustvaril dom v Kopru, se z veseljem vrača v domači Šoštanj, kjer se je za okroglim usnjem podil kot majhen kratkohlačnik.
"Pred, po ali kar med šolo, v mojem življenju je bil nogomet že od nekdaj na prvem mestu," je v smehu razkril naš tokratni sogovornik in dodal, da ni minil en dan v njegovem otroštvu, da se ne bi s prijatelji dobil pred blokom in igral. "To je bila strogo moška družba, v začetku deklet še nismo sprejemali medse. Družba je bila stalna, Šoštanj je majhno mestece, zato smo se tako ali tako vsi poznali med sabo in predvsem igrali rokomet, košarko in odbojko ter seveda nogomet, ki je bil številka ena."
Takrat sem imel priložnost, da grem na preizkušnjo v Chelsea v London. Bil sem tik pred podpisom pogodbe, en mesec pred tem pa sem se poškodoval, strgal sem si križne vezi. Takrat sem imel dve leti smole, prestal sem dve operaciji kolena, bilo je tako hudo, da sem želel vse skupaj pustiti, vendar je moja zaročenka vztrajala in me spodbujala.
Denis ima tudi dve mlajši sestri, Jasno in Sabino, in se je v smehu pošalil, da bi moral biti kot najstarejši v družini nekakšen šef: "Ve se, kdo je v družini šef (smeh). Šalo na stran, vsi trije smo se super razumeli, tudi zdaj se, ko imata obe že družini, starejša ima že hčerko, mlajša pa sina. Največkrat se dobimo pri starših na kakšnem pikniku in znamo izkoristiti čas, ko smo skupaj. Že v mladih letih sem bil do obeh zaščitniški, tudi zdaj sem, vendar bolj iz ozadja spremljam vse in dam kakšen nasvet kot starejši brat."
V otroških letih pa so bili bolj kot kakšni bratski nasveti v ospredju lumparije, ki so jih počeli s prijatelji: "Najbolj sem si zapomnil to, da smo želeli nekega dne taboriti za staro šolo, kjer je bil majhen gozdiček. Seveda ni smel manjkati niti taborni ogenj in še sreča, da nas je hišnik hitro opazil, v nasprotnem primeru bi zažgali celoten gozdiček, ogenj nas je kar malo presenetil," nam je še zaupal zgovorni nogometaš.
Poleg tega sta bila v takratnem času pred dvajsetimi leti najbolj priljubljeni igri med dvema ognjema in odbojka. "Tudi jaz sem igral, takrat ni bilo otroka, ki se v Šoštanju ne bi ukvarjal s tem. S šolo smo bili državni in medobčinski prvaki. Me pa odbojka ni prepričala, čeprav so me vztrajno prepričevali, da je to pravi šport zame. Nisem se pustil prepričati, zaradi česar sem zelo vesel. Od nekdaj me je zanimal nogomet, vedno so me lahko našli na igrišču na stadionu ali za šolo."
Tudi sestra Sabina je športnica, in sicer igra rokomet pri velenjskem klubu, starejša Jasna pa je nekaj časa igrala odbojko. Ko je dopolnil osemnajst let, se je odločil tudi za velik korak, saj je spremenil tako ime kot priimek: "Res je, da sem to naredil iz osebnih razlogov, sicer pa nerad govorim o tem," je povedal Denis.
RUDNIŠKI POKLIC IMA SVOJ ČAR
V smehu je razkril, da je imel v šoli najraje športno vzgojo in odmor. "Če pa izvzamem to, pa me je najbolj zanimala matematika. Ker sem po končani srednji šoli igral pri Rudarju, se nas je kar nekaj igralcev vpisalo na višjo šolo za rudarstvo in geotehnologijo, mi pa nogomet ni dopuščal, da bi jo dokončal. Bom pa poskušal dokončati po koncu kariere."
Ob študiju se ni spoznaval le s teorijo, temveč je moral praktični del pouka opravljati v rudniku. "Moram priznati, da je bilo zelo zanimivo. Rudniški poklic ima po mojem mnenju nek svoj čar. Tudi predmet rudarstvo je bil moj najljubši v srednji šoli, ker je bil zanimiv in ker smo imeli tudi profesorja, ki je znal vse dobro razložiti, za nameček pa je imel rad nogomet in smo imeli pri njem več privilegijev." Ob športnih dejavnostih je obiskoval tudi likovni in šahovski krožek, ki ga je v preteklosti rad igral z očetom, zdaj pa se že kakšnih pet let na figuricah nabira prah.
IZ OČI V OČI Z IZBRANCEM ANE IVANOVIĆ
Njegove nogometne sanje so se začele uresničevati pri sedemnajstih letih, ko je bil kapetan izbrane vrste do sedemnajst let in ko je videl, da se lahko kosa s svojimi vrstniki iz Nemčije, Anglije in podobno. To je bila generacija, v kateri so med drugim takrat igrali Bojan Jokić, Valter Birsa, Sando Bloudek, Dragan Jelić in Rok Elsner.
Se je v takratnih časih zoperstavil kakšnemu nogometašu, ki je pozneje postal veliki zvezdnik? "Igral sem proti Bastianu Schweisteigerju, on je bil tisti, ki je bil najbolj znan od vseh." Dobre predstave so mu prinesle tudi nove izzive. "Takrat sem imel priložnost, da grem na preizkušnjo v Chelsea v London. Bil sem tik pred podpisom pogodbe, en mesec pred tem pa sem se poškodoval, strgal sem si križne vezi. Takrat sem imel dve leti smole, prestal sem dve operaciji kolena, bilo je tako hudo, da sem želel vse skupaj pustiti, vendar je moja zaročenka vztrajala in me spodbujala," se je na ta najslabši del svoje kariere spomnil izkušeni branilec, ki je, kot pravi, takrat preživljal pravi pekel.
Sicer pa sem v Rusiji opazil le dva sloja, res bogate in ljudi, ki nimajo ničesar. Takšni so se velikokrat napili in sredi zime so velikokrat umrli kar ob avtocesti, kjer so tavali. Nihče se ni ustavil, da bi jim pomagal.
Kar nekaj časa ni mogel vstati iz postelje, nato je nekaj časa preživel na berglah. "Rehabilitacija je bila zelo dolgotrajni proces. Saj mi je družina stala ob strani, toda takrat nisem bil dovolj zrel, da bi se sam spopadal s tem. Najtežje je bilo gledati soigralce, kako so igrali nogomet, težko je bilo poslušati zdravnike, ki so razlagali, kakšen je proces vrnitve na zelenice, in starejše nogometaše, ki so vse to že nekoč prestali."
NE PRED DESETO URO ZJUTRAJ
Toda vztrajal je in to se mu je pozneje tudi obrestovalo, v Sloveniji je po Rudarju oblekel še dres Celja in ptujske Drave. "Nato pa je sledila selitev v Rusijo, v bistvu sem se za ta korak odločil izjemno hitro, vse skupaj se je zgodilo v tednu dni, ko sem najmanj pričakoval," je povedal Denis, ki je branil barve moskovskega Saturna. "Po dveh letih sem spoznal, da so Rusi zelo hladni ljudje, ne pomagajo veliko, za nameček pa niso govorili angleško. Zelo redko si našel koga, ki je s tabo spregovoril dve ali tri besede angleško. Sem se pa hitro naučil rusko."
V veliko pomoč mu je bila tudi zaročenka, ki se mu je pridružila na vzhodu, prednost življenja v Rusiji pa je bila tudi lepota glavnega mesta. "Izjemno lepo mesto, čeprav ne maram velikih mest. Pred deseto uro zjutraj se ni priporočljivo odpraviti na pot z avtomobilom, saj bi obtičal v gneči, petpasovna avtocesta se povsem zabije, tako da je nekaj povsem normalnega čakanje tudi po tri ure, tako je tudi med deveto in dvanajsto mesto zvečer. Sicer pa sem v Rusiji opazil le dva sloja, res bogate in ljudi, ki nimajo ničesar. Takšni so se velikokrat napili in sredi zime so velikokrat umrli kar ob avtocesti, kjer so tavali. Nihče se ni ustavil, da bi jim pomagal."
NAVDUŠEN NAD POLNIMI STADIONI
Popolno nasprotje je bila urejena Nizozemska. "Tudi ljudje so bili odprti in prijazni, včasih še preveč. Tudi z angleščino sem si lahko pomagal. Kasneje je prišel tudi Dragan Jelić, medtem ko je bil takrat v bližnjem Rotterdamu moj prijatelj Aleksander Šeliga. Vsi smo se veliko družili, imam lepe spomine na to obdobje. Najbolj me je navdušilo to, da je bil naš stadion skoraj vedno razprodan, da se je na njem zbiralo več kot petnajst tisoč navijačev, čeprav smo bili slabši. V Sloveniji pa se več gledalcev zbere le, ko pride Maribor."
Malo manj lepe spomine pa ima na Bolgarijo, kjer je bil le pol leta, nato pa se je zamenjala celotna uprava kluba, začele so se tudi finančne težave kluba. "Takrat sem za pomoč prosil Spins, ki mi je pri tem zelo pomagal. Zelo težko je bilo živeti v neurejenih razmerah. Jaz sem sicer bolj bolj odporen, je pa bilo zato toliko težje za mojo partnerko. Imela sva hčerko, staro šest mesecev, zato se je hitro vrnila domov, jaz pa sem se ji pridružil, ko sem uredil vse."
HVALA, IVICA IN MITJA
"Šele ko se mi je rodila prva hčerka, je moje življenje dobilo pravi smisel," je bil raznežen naš sogovornik, ki je ponosen očka štiriinpolletne Kiare in leto in pol stare deklice Luane, ki je bilo popolno božično darilo za družino Halilović. "Imel sem srečo, saj sem ju naročil ob nogometnem premoru, tako da sem bil zraven pri obeh porodih. To je nekaj, kar ti ostane za vse življenje. Drugič je bilo veliko lažje, saj že veš, kaj te čaka," se je zasmejal član pokalnih prvakov.
Moram priznati, da je bilo zelo zanimivo. Rudniški poklic ima po mojem mnenju nek svoj čar. Tudi predmet rudarstvo je bil moj najljubši v srednji šoli, ker je bil zanimiv in ker smo imeli tudi profesorja, ki je znal vse dobro razložiti, za nameček pa je imel rad nogomet in smo imeli pri njem več privilegijev.
Spregovoril je tudi o življenju s tremi puncami: "Še sreča, da imamo doma psička, da mi kaj pomaga (smeh). Res mi je zelo lepo, uživam." Z zaročenko Almo se pogovarjata tudi o poroki, vendar se jima ne mudi zelo. "Če se imata dva rada, je poroka le lep spomin in potrditev. Sicer pa se poznava že iz mladih let. Spoznala sva se na osnovni šoli Livada, kjer smo imeli neko predavanje o drogah in sva se začela pogovarjati med odmorom. Prva ljubezen." Tudi tisti prosti čas, ki ga ima, najraje preživlja z družino, se igra s hčerkama, gre na kakšno kavo, vsi skupaj pa obožujejo morje.
Kakšen pa je naš tokratni sogovornik po karakterju? "Zelo trmast. Malo sem ljubosumen, ampak čisto malo. Prej sem bil bolj. Znam se prilagoditi vremenu, je razlika, če je zunaj sončno. Zelo rad pomagam, mislim, da sem prijazen. Moja največja značilnost pa je trma, znam biti tudi samosvoj," je povedal Denis in pokazal tudi tetovažo na levi roki, kjer je ovekovečil obraza obeh hčerk. "Trajalo je malo več kot tri ure brez premora, da je šlo čim hitreje mimo (smeh). Nad tetovažo sta me navdušila Ivica Guberac in Mitja Lotrič. Najprej sem rekel, da bo ostalo pri obeh portretih, vendar mislim, da bom še nadaljeval. Imam že neke ideje, mislim, da bo vse povezano z njima. Komaj čakam na december, ko bo pavza," se je nasmejal Denis. Kje pa se vidi čez dvajset let? "Takrat bi lahko že imel kakšnega vnuka (smeh) in bi se tako še enkrat dobili na kavi. Upam, da bom ostal v nogometu, rad bi bil trener."
