Za 27-letnega poljskega reprezentanta, ki je bil 1. februarja v Katarju z osmimi zadetki junak dvoboja za tretje mesto s Španijo, je Slovenija prva izkušnja s tujino.
MICHAL SZYBA
rojen: 18. marec 1988
država: Poljska (Lublin)
šport: rokomet
klub: RK Gorenje Velenje
Prej je namreč nosil dres samo enega domačega kluba, in sicer je bil od začetka srednje šole član ekipe Azoty-Puławy. Szyba prihaja iz Lublina, devetega največjega poljskega mesta, ki leži približno 170 kilometrov jugovzhodno od Varšave in ima okoli 350 tisoč prebivalcev.
Kako to, da ste se lani poleti odločili za prihod v Slovenijo?
Mogoče se nisem odločil za prihod v Slovenijo, temveč za prihod v Gorenje. Gre za velik rokometni klub v Evropi. Mogoče zdaj sicer ni tako velik, kot je bil pred denimo dvema letoma, vendar je še vedno odličen klub s tradicijo. Želel sem poskusiti nekaj novega v karieri, oditi v tujino. Prejel sem ponudbo iz Velenja, nisem veliko premišljeval, odločil sem se jo sprejeti in narediti korak naprej v karieri. Igrali smo na zaključnem turnirju pokala EHF, uvrstili smo se v finale slovenskega prvenstva, zadovoljen sem.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Vedel sem, kje je Slovenija, poznal sem nekaj mest, Ljubljano, Maribor, Koper. Proti zadnjemu sem pred petimi ali šestimi leti igral v pokalu challenge, ko sem bil še član Azoty-Pulawyja, tako da sem vedel, da je Koper lepo mesto. (smeh)
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Seveda, na Poljskem so popularni smučarski skoki, zato je normalno, da sem poznal slovenske skakalce. Poznal sem tudi Tino Maze. O Sloveniji sem se pogovarjal s soigralcem Markom Tarabokijo, ki je igral v Mariboru. Eno sezono sva bila skupaj v Pulawyju. Dejal mi je, da če me Gorenje želi v svojih vrstah, naj grem. (smeh)
Slovenija je vaša prva izkušnja s tujino, prej ste igrali samo v enem klubu, kako to?
Sem iz Lublina, ki sem ga zapustil po osnovni šoli. Odšel sem v Pulawy, tam obiskoval srednjo šolo in treniral v profesionalnem klubu. Tako se je vse skupaj začelo. Mislim, da sem v drugem letniku srednje šole debitiral v članski ekipi. V Pulawyju sem ostal približno deset let, od tega sedem ali osem sezon v prvi poljski ligi. Imel sem nekaj ponudb, ko sem bil mlajši, so me želeli v Plocku in Kielcah, a sem imel veljavno pogodbo, predsednik kluba pa me ni želel pustiti, tako da sem ostal kar nekaj časa. Slovenija predstavlja mojo prvo izkušnjo s tujino in videli bomo, kako bo naprej.
Rekel bi, da so Celje, Gorenje in Maribor na zelo visoki evropski ravni, menim, da bi bili skupaj s Kielcami in Plockom v vrhu poljskega prvenstva.
Vam je kaj žal, da niste prej odšli v tujino?
Mogoče, zato je bila tudi ena od želja, da grem v Slovenijo. Želel sem izkusiti nekaj novega, nisem hotel, da bi pozneje v življenju kaj obžaloval in se spraševal, zakaj se nisem nikoli odločil preizkusiti v tujini. Res je, da sem odšel v tujino pozno, ampak bolje pozno kot nikoli.
Ali lahko primerjate slovensko rokometno prvenstvo s poljskim?
Rekel bi, da so Celje, Gorenje in Maribor na zelo visoki evropski ravni, menim, da bi bili skupaj s Kielcami in Plockom v vrhu poljskega prvenstva. Ostale slovenske ekipe pa so slabše od preostanka poljske lige, vendar tega ne morem stoodstotno trditi, saj se nikoli niso pomerile med seboj. Tudi Gorenje je imelo težave s klubi iz spodnjega dela lestvice slovenskega prvenstva. Proti vsakomur moraš igrati na vso moč. Včasih je problem, ker se proti manjšim ekipam nekoliko sprostiš, zaradi tega lahko naletiš na težave in si tudi kaznovan, saj vsako moštvo želi premagati prav nas in se še bolj bori kot sicer. Proti vsem moraš dati vse od sebe.
Stari ste 27 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Poljska bo januarja gostila evropsko prvenstvo. Zame, za ekipo in za navijače bo to res velika stvar, ker bomo igrali na svojem parketu. Mislim, da nas čaka odličen turnir. Seveda želimo seči čim višje, težko bo, saj je to tekmovanje še močnejše od svetovnega prvenstva. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Upam, da bom igral dobro, da bom takrat del izbrane vrste.
Z reprezentanco ste osvojili bron na svetovnem prvenstvu v Katarju, bili ste eden izmed junakov tekme za tretje mesto.
Decembra sploh še nisem vedel, ali bom član izbrane vrste, saj na mojem položaju igrata še Lijewski in Rojewski. Vendar mi je selektor zaupal in me vzel s sabo. Na uvodnih tekmah sem sedel na klopi in igral v obrambi, na zadnjih treh srečanjih pa sem dobival vse več priložnosti za igro. To je bilo zelo veliko presenečenje zame in nekaj resnično izjemnega.
Kaj menite o katarski reprezentanci, mnogi so jo označili kot skupino plačancev.
Vse, kar lahko rečem, je, da je Katar odlična evropska reprezentanca. (smeh) Katarsko izbrano vrsto sestavljajo zelo dobri evropski igralci, proti katerim smo izgubili v polfinalu. Res je, da pravila dopuščajo te stvari, ampak vseeno mislim, da to ni prav športno. Drugače pa so fantje na igrišču pokazali, da so si zaslužili medaljo, in razveselili vse v državi, to je to.
Je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Tu sem zadovoljen, mogoče sem malo razočaran nad tem, da na tekmah ni več ljudi. Včasih se na gostovanjih zbere res malo gledalcev, posledično seveda ni pravega vzdušja, kar je malo razočarajoče. Vsi živimo za velike tekme, tiste s Celjem in Mariborom so res dobre. Sicer pa sem tu zelo zadovoljen, življenje je mirno, včasih celo malo preveč. (smeh) Življenje se vrti okoli treningov, tekem, počivanja in druženja s soigralci. Včasih se malo dolgočasim, a se zato lahko v popolnosti posvetim rokometu.
Slovenci so bolj podobni Balkancem. Radi se družijo, gredo na kavo, se veliko pogovarjajo, kar mi je resnično všeč. Na Poljskem ljudje nimajo takih navad, nimajo toliko časa za druženja take vrste, več časa preživijo doma v družinskem krogu.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Moji prijatelji, ki igrajo rokomet, poznajo Gorenje in so mi čestitali za prestop. Zaželeli so mi veliko sreče, vedo, da je to zame korak naprej. Zame ni bilo pomembno, kje bom igral, temveč za katero moštvo bom igral.
Prihajate iz Lublina, ki je veliko večji od Velenja, se vam je bilo težko navaditi na tukajšnji način življenja?
Da, vendar sem deset let preživel v Pulawyju, ki ima približno petdeset tisoč prebivalcev. Podobno kot v Velenju je tudi tam ena velika tovarna, ki sponzorira vse stvari v okolici. Ljudje so si podobni, razlika je le v tem, da Slovenci mogoče spijete veliko več kave, zdaj je tudi jaz spijem več. Vendar je lepo, življenje je bolj umirjeno.
Katere jezike govorite?
Govorim poljsko, trudim se z angleščino in vsak mesec sem boljši v slovenščini. Mislim, da bo čez eno leto že zelo dobro. Pol besed je zelo podobnih poljskim. Na začetku je bilo tako, da sem včasih razumel vse, kar je kdo povedal, bili pa so trenutki, ko nisem razumel ničesar. Zdaj je veliko bolje, razumem že zelo veliko in tudi govorim bolje.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Začel sem novo poglavje v svoji karieri, naredil sem korak naprej in pomislil sem, da tega ne bom obžaloval.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Prva beseda, ki sem se jo naučil, je bila zdravo, dober dan. Nisem Slovenec, tako da slabo govorim slovensko. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Najbolj pogosto uporabljam besedo hvala.
Vse, kar lahko rečem, je, da je Katar odlična evropska reprezentanca. (smeh)
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Mislim, da mi je najbolj všeč dejstvo, da je tako mirno. Prav tako mi je všeč, da so ljudje tako prijazni. Kadar gremo recimo na kavo, vsak nekaj pove, druženje je zelo prijetno. Na Poljskem so te stvari malo drugačne. Slovenija je majhna država, zato je vse blizu. Kadar igramo v gosteh, gremo na tekmo tri ure pred začetkom in se vrnemo dve uri po njej. Pri nas pa je vožnja trajala tudi deset ur, zato smo morali na pot dan prej, kar je bilo precej naporno.
Kaj vam tu ni všeč?
Nič takega ni, vse je v redu.
V čem smo si Slovenci in Poljaki najbolj podobni in najbolj različni?
Oba sta slovanska naroda, ampak Slovenci so bolj podobni Balkancem. Radi se družijo, gredo na kavo, se veliko pogovarjajo, kar mi je resnično všeč. Na Poljskem ljudje nimajo takih navad, nimajo toliko časa za druženja take vrste, več časa preživijo doma v družinskem krogu. Sicer smo si pa kar podobni, saj vidite, da nisem našel veliko razlik. (smeh)
Ali ste tu spoznali kakšnega Poljaka?
V Velenju nisem spoznal nikogar, v Ljubljani pa je bilo na tekmi s Slovanom nekaj poljskih študentov, s katerimi smo po tekmi izmenjali par besed.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Ne vem, nič takega ne bi mogel izpostaviti.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Slovenija ni velika, tako da imaš blizu morje, ki je zelo lepo, na drugi strani pa tudi Kranjsko Goro, hribe. Na majhnem področju je mogoče videti veliko različnih stvari. Poleg tega je tu nekaj zelo lepih mest, Bled, Ljubljana, hkrati pa so blizu še druge države, Italija, Avstrija, Hrvaška in Madžarska.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Dogajajo se različne stvari, do zdaj pa se mi ni zgodilo še nič čudnega. Ko sem se decembra vozil proti domu, sem imel nekaj težav z avtom, ampak je bilo to na Dunaju. V Sloveniji se mi ni zgodilo nič takega. (smeh)
Ali se v prostem času več družite s tujci ali Slovenci?
V Velenju niti nisem spoznal tujcev. V prostem času se družim s soigralci.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Šajba, to je v slovenskem slengu beseda za steklo, Szyba tudi v poljščini pomeni steklo.
S kom živite tu?
Tu živim sam.
Ali vas pesti domotožje?
Pogrešam dom, ampak s tem nimam težav. Že pri šestnajstih sem odšel od doma, tako da sem navajen na to. S svojo družino se pogovarjam prek skypa.
Poljska je lepa država, velika, pri nas lahko najdete lepa mesta, morje, hribe, prijazne ljudi, lepa dekleta, tudi dober alkohol, čeprav športniki ne pijemo. (smeh)
Kako pogosto se vračate domov?
Domov grem enkrat na dva meseca. Na Poljsko se odpravim še, kadar imamo reprezentančne akcije.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Poljski, kaj bi rekli?
Poljska je lepa država, velika, pri nas lahko najdete lepa mesta, morje, hribe, prijazne ljudi, lepa dekleta, tudi dober alkohol, čeprav športniki ne pijemo. (smeh)
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, na Poljskem ali v Sloveniji?
Mislim, da so cene zelo podobne, mogoče je v Sloveniji malo dražje. Na Poljskem nimamo evra, tako da so nekatere stvari tam cenejše. Kava v lokalu je na primer dražja na Poljskem, tu pa so malo dražje trgovine, avtopralnica in take stvari. Toda kot sem dejal prej, razlika ni velika.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Zakaj pa ne, saj bi lahko imel dva potna lista, poljskega in slovenskega. (smeh)
Ali ste poleg rokometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Da, bil sem na nogometni tekmi med Rudarjem in Mariborom, bila je kar dobra tekma. Rad bi si ogledal še smučarske skoke. Nameraval sem iti v Planico, a smo ravno tisti konec tedna gostovali na Norveškem. Na Poljskem imamo zelo radi smučarske skoke. V Krškem bi si rad ogledal tudi spidvej. (smeh)
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne.
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Poskusil sem veliko dobrih slovenskih jedi, ampak ne poznam imen.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Slovensko glasbo poslušamo v slačilnici, ampak niti ne vem, ali je slovenska. Veliko namreč poslušamo balkansko glasbo, poznam Severino.
Rad bi si ogledal še smučarske skoke. Nameraval sem iti v Planico, a smo ravno tisti konec tedna gostovali na Norveškem. Na Poljskem imamo zelo radi smučarske skoke. V Krškem bi si rad ogledal tudi spidvej. (smeh)
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Slovenske ženske so prijetne, vendar jih do zdaj nisem veliko spoznal.
Za kateri nogometni klub navijate?
Navijam za Barcelono. Nisem ravno velik navijač, ampak rad gledam njene tekme. Spremljam tudi poljsko prvenstvo, vendar nisem privrženec nobenega kluba.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Vse bi rad povabil, da pridete na rokometne tekme in navijate za Gorenje.
