Na bruseljskem stadionu Heysel je že pred uvodom v finale pokala prvakov med Juventusom in Liverpoolom prišlo do tragedije, ko se je po napadu angleških navijačev na italijanske zrušil zunanji zid že zastarelega objekta in pod sabo pokopal 39 navijačev torinske stare dame.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so angleški nogometni huligani pomenili konstantno grožnjo. Število huliganov, ki so povzročali nerede, je bilo v porastu, pri čemer navijači Liverpoola niti niso veljali za tiste najbolj vročekrvne. Med slednje so takrat šteli predvsem navijače londonskih klubov Chelsea, West Ham in Millwall, na slabem glasu pa so bili tudi privrženci Leedsa, Cardiffa in Swanseaja. Liverpoolovi navijači so nase opozorili predvsem na derbijih z Manchester Unitedom, na katerih je pogosto prihajalo do neredov med navijaškima skupinama. Na polfinalni tekmi angleškega pokala so se denimo med sabo obmetavali z žogicami za golf, v katere so zabili žeblje.
Uvod v tragedijo na Heyselu (pozneje so ga preimenovali v stadion kralja Baudouina) se je zgodil že v finalu lige prvakov leta 1984, ko sta se za naslov v Rimu pomerila domača Roma in Liverpool. Po remiju 1:1 in enajstmetrovkah so se svojega takrat četrtega naslova evropskega klubskega prvaka veselili Liverpoolčani, katerih privrženci so bili po tekmi žrtve navijačev Rome.
Ti so jih preganjali po rimskih ulicah in jih kar nekaj pretepli, nekatere tudi huje. Trinajstletni angleški deček je denimo na urgenci po obrazu prejel več kot 200 šivov. V nekaterih hotelih angleških privržencev niso več hoteli sprejeti, taksisti pa jih niso hoteli voziti na letališče. Mnogi so nato pomoč poiskali na angleški ambasadi. Liverpoolovi navijači so takrat italijanskim obljubili maščevanje, ki so ga dočakali že čez leto dni.
USODEN ZRUŠEN ZID
Pisal se je 29. maj 1985, ko sta se v finalu lige prvakov na bruseljskem stadionu, ki je sprejel okrog 60 tisoč gledalcev, pomerila branilec lovorike Liverpool in italijanski prvak Juventus, ki je po finalnih porazih proti Ajaxu leta 1973 in Hamburgerju leta 1983 lovil prvo lovoriko najboljše evropske ekipe. Ekipi z Ianom Rushem, Kennyjem Dalglishem, Paulom Walshem in Philom Nealom ter Michelom Platinijem, Zbigniewom Boniekom, Paolom Rossijem in Marcom Tardellijem kot največjimi zvezdniki v svojih vrstah sta obetali nogometni spektakel, ki pa se je še pred začetkom spremenil v tragedijo.
Objekt v belgijski prestolnici, ki so ga odprli že leta 1930, je bil 55 let pozneje že zastarel, v zelo slabem stanju in več kot očitno neprimeren za igranje tekme takšne ravni. Direktor Liverpoola je Uefo pozval, naj ne dovoli, da se tekma odigra na tem stadionu, a ga niso poslušali. Po besedah navijačev je veliko ljudi na stadion prišlo brez vstopnic, čez podrte ograje in skozi velike luknje v stenah, ki so bile posledice razpadanja stadiona. Ob tem so hoteli policija in organizatorji navijače čim prej spraviti na stadion, da pred njim ne bi prihajalo do nemirov. Tako so mnogi brez pravega nadzora na tribune pretihotapili razne predmete, s katerimi so pozneje obmetavali ostale navijače.
Belgijski organizatorji so navijače obeh ekip napotili za oba gola, Juventusove na sektorje O, N in M, Liverpoolove pa na sektorja X, Y in polovico sektorja Z, ostali sedeži so bili na voljo za vse ostale nevtralne navijače. Taka razporeditev navijačev je bila že pred tekmo deležna številnih kritik. Takrat je v Belgiji živelo veliko italijanskih priseljencev, zato je prišlo do tega, da je veliko teh navijačev Juventusa v Belgiji kupilo vstopnice za nevtralni del tribune in pristalo v tisti drugi polovici sektorja Z, poleg najzvestejših Liverpoolovih navijačev. Že tako je sektorja Y in Z ločevala le za tisto tekmo postavljena žična ograja, ki je bila namenjena bolj za ločitev obeh sektorjev kot preprečitev izgredov. Ti so se začeli z obmetavanjem raznih predmetov med obema skupinama, predvsem kamenjem, ki je bilo tam kot posledica dotrajanih betonskih tribun.
Do razpleta s katastrofalnimi posledicami je prišlo približno uro pred predvidenim začetkom tekme, potem ko naj bi eden od kamnov zadel enega od Liverpoolovih navijačev. Takrat se je njihova večja skupina zagnala proti zaščitni ogradi, jo prebila in se zapodila proti Juventusovim navijačem v sektorju Z. Ti so pred njimi začeli bežati, a prišli le do zunanjega zidu stadiona. Ker niso mogli s tribune, so se pomaknili čisto k stranskemu zidu, blizu kota nogometnega igrišča. Obstajala je resna nevarnost, da bi se nekateri stisnili ob zid in zadušili, zato so se reševali s tem, da so po njem začeli plezati. Zid ni zdržal in se je pod njihovim pritiskom zrušil. Pri tem je umrlo 39 navijačev Juventusa, še okoli 600 je bilo ranjenih. Trupla umrlih navijačev so z igrišča odnašali kar na ostankih ograje in kolih, prekrite z navijaškimi zastavami. Med umrlimi je bilo 32 državljanov Italije, štirje Belgijci, dva Francoza in en Irec.
POLICIJA JE PADLA NA IZPITU
Na prizorišču tragedije je bilo mnogo premalo redarjev in policistov, ki so lahko samo opazovali, kaj se je dogajalo na tribunah. Tudi okrepitve so prišle mnogo prepozno, kar se seveda ne bi smelo zgoditi. Policija je bila že precej pred tekmo opozorjena, da bi zaradi zgodovine italijanskih in angleških navijačev lahko prišlo do hujših neredov. Kritike, da je bila na tekmo izjemno slabo pripravljena, so bile več kot upravičene, a pozneje organizatorji kljub najavljenim tožbam niso nosili prav nobenih posledic, s krajšo zaporno kaznijo je bil kaznovan le vodja policistov.
SAMI SO JO ODNESLI SLABŠE
Le štiri leta pozneje so navijači Liverpoola doživeli še hujšo tragedijo, v kateri je umrlo 96 navijačev. Šlo je za polfinalno tekmo angleškega pokala med Liverpoolom in Nottingham Forestom, odigrano 15. aprila 1989 na stadionu Hillsborough v Sheffieldu. Vse skupaj se je začelo že pred začetkom srečanja, saj se je pred vhodom na tribuno (Leppings Lane), ki je bila namenjena navijačem Liverpoola, zbralo več kot pet tisoč gorečih navijačev, tako da se je pred vrtljivimi vrati hitro naredila velika gneča. Varnostniki in policisti so v strahu pred tragedijo odprli dodatna vrata in s tem na tribuno izpustili tudi veliko navijačev brez vstopnic. V trenutku se je na njej znašlo preveč navijačev. Številni so ostali brez zraka, saj je bil pritisk od zadaj preprosto prevelik. Nekateri so se rešili s skokom na igrišče, pri čemer so jih policisti z gumijevkami odganjali nazaj na tribuno. Sodnik je srečanje prekinil po le šestih minutah igre. Skupno je umrlo 94 ljudi (dva sta za posledicami umrla pozneje), ranjenih pa je bilo več kot 700 ljudi.
Juventusovi navijači so se seveda takoj hoteli maščevati, zato so iz svojih sektorjev na drugi strani igrišča prešli na tekaško stezo in se napotili proti sektorjem, kjer so bili navijači Liverpoola in kjer se je zgodila tragedija. Še hujšo nesrečo je preprečila policija, ki je navijače Juventusa ustavila. Ti so se naslednji dve uri bojevali proti policiji s kamni, steklenicami in pirotehničnimi izdelki. Nemiri so se nadaljevali tudi po začetku tekme, ki je po mnenju mnogih sploh ne bi smelo biti.
V strahu, da bi odpoved tekme povzročila še večje težave in nemire, so se zanjo nazadnje vendarle odločili. Najprej sta oba kapetana, Gaetano Scirea in Phil Neal, nagovorila svoje navijače in jih pozvala k mirnemu vzdušju brez izgredov. Tekma je bila daleč od kakršnegakoli spektakla, dogodki pred njo so očitno vplivali tudi na igralce. Z 1:0 je po zadetku Michela Platinija v 58. minuti iz enajstmetrovke, ki je bila sporno dosojena (tekmo je sodil Švicar Andre Daina), saj je bil prekršek nad Boniekom storjen zunaj kazenskega prostora, slavil Juventus.
Po tekmi so se vsi strinjali, da so največji krivci za tragedijo privrženci Liverpoola. Ti so se poklapani vrnili domov, britanski ambasadi v Rimu in tudi Bruslju sta bili napadeni, ljudje pa so pred italijanske restavracije po vsej Angliji polagali cvetje.
ZA PET LET VRŽENI IZ EVROPE
Evropska nogometna zveza UEFA se je na dogodke ostro odzvala. Vse angleške nogometne klube je za pet let izključila iz evropskih klubskih tekmovanj, na katera so se lahko vrnili šele v sezoni 1990/91. Liverpool je bil kaznovan še za dodatna tri leta, čeprav je nato odslužil samo eno leto. To je tudi najstrožja kazen, ki jo je bila kakšna nacionalna zveza deležna od Uefe. Predsednica britanske vlade Margaret Thatcher se je uradno opravičila italijanski in belgijski vladi, doma pa tudi sama sprejela precej drastične ukrepe proti izgrednikom.
Z njihovim priprtjem in dosmrtno prepovedjo obiska nogometnih tekem, zaostrenimi nadzori pred tekmami in uvedbo personifikacije, posodobitvijo stadionov in tudi spremembo urnika tekem na po večini popoldanski termin ji je izgrede na tekmah zares uspelo zmanjšati na minimum. Angleški navijači danes ne veljajo več za problematične, kar bodo, vsaj tako upamo, dokazali tudi 14. junija ob gostovanju njihove reprezentance v Ljubljani.
MILOVANOVIČ: NOGOMET SI NI ZASLUŽIL IGRANJA
Najverjetneje edini Slovenec (ni podatka, da bi si kdo tekmo ogledal kot gledalec) na Heyselu je bil reporter televizije Slovenija (takrat še televizije Ljubljana) Ivo Milovanovič. Ta še danes ocenjuje, da tekma po vsem, kar se je zgodilo, ni več imela pravega smisla.
"Tragedija je bila res tako velika, da si nogomet po njej ni zaslužil, da bi se igral. Po drugi strani je bila odločitev organizatorjev na neki način razumljiva, saj so se bali nadaljnjih incidentov. So pa očitno tudi začutili, da so policisti, ki so bili odgovorni za red na stadionu, naredili napako. Kot vem, je bil glavni in najbolj odgovorni policist pozneje kaznovan in tudi zaprt. Če bi takrat odprli vrata ob stadionu, bi te navijače lahko z mirno vestjo spustili na igrišče, počakali, da se vse skupaj umiri. Zdi se mi, da v tem primeru ne bi prišlo do tragedije," je prepričan novinarski kolega.
Čeprav je bil v času tragedije že na stadionu, pa Ivo kot še mnogi drugi novinarji sploh ni vedel, kaj se pravzaprav dogaja. "Tekmo smo lahko delali vsi studii iz nekdanje skupne države, torej tudi televizija Ljubljana. Kolegom s srbohrvaškim komentarjem so pripadla boljša komentatorska mesta, vsi ostali pa smo bili bolj odrinjeni proti radijskim postajam. Poleg mene je takrat delal italijanski radijski komentator, ki sem ga poznal že od prej. Ko sem prišel na komentatorsko mesto, sva se zelo vljudnostno pogovorila in povedal mi je, da imajo na terenu še pet reporterjev pred in okoli stadiona. Deset minut pozneje, ko sem se v kabini že začel pripravljati na prenos, je prišel do mene in mi razložil, da je že devet mrtvih. Stena pred novinarskimi tribunami je bila namreč takšna, da na del stadiona, kjer se je zgodila tragedija, sploh nismo videli. Čez tri minute je prišel povedat, da je mrtvih že 17, številka je nato samo še rasla. Če ne bi bilo tega Italijana in pomoči kolegov iz koprske televizije, ki so tekmo prenašali iz studia in poslušali italijanske postaje ter mi sporočali, kaj poročajo, sploh ne bi vedel, kaj se dogaja. Za kaj gre, smo videli šele, ko so s stadiona začeli nositi mrtve. O dogodkih nas nihče ni ničesar obvestil in prva informacija, ki smo jo dobili, je bila, da tekma vseeno bo," je sogovornik opisal takratno dogajanje.
AVSTRIJCI BREZ KOMENTARJA
Za zanimivo odločitev so se odločili pri avstrijski televiziji. Po predlogu komentatorja so na ekran napisali, da gre res za finale pokala prvakov, a tekma vseeno nima nobene zveze s športom in nogometom. Tekmo so nato prenašali brez komentarja. "Menim, da so ravnali pravilno," jih Ivo Milovanovič še danes podpira pri tej odločitvi.
In kako se je dolgoletni reporter počutil ob komentiranju tekme? "To je bil precej čustven dogodek, ki pa ga profesionalno moraš nekako preseči. Ne spomnim se več točno, ali smo takrat kaj vpili, zdi pa se mi, da je bilo vzdušje bolj komorno. Vendarle ni vseeno, če umre 39 ljudi. To je bila najbolj neprijetna izkušnja v moji novinarski karieri, morda primerljiva le še s podtaknjeno bombo na železniški postaji v Madridu leta 2004, ki jo je razneslo le kakšno uro prej, preden bi se moral prav s te postaje odpeljati na rokometno tekmo v Ciudad Real."
