Najprej je treba pojasniti pojme stečaj, prisilna likvidacija, prisilna poravnava in poenostavljena prisilna poravnava:
– stečaj: stanje pravne osebe, ko dlje časa ne more izpolnjevati obveznosti; sodni postopek, ko se ugotavljajo obveznosti upnikov do dolžnikov;
– prisilna likvidacija: ko sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za prenehanje obstoja pravne osebe;
– prisilna poravnava: postopek sanacije dolžnika v finančnih težavah, reorganizacija;
– poenostavljena prisilna poravnava: hitri postopek prisilne poravnave.
V jeziku laikov vse skupaj pomeni, da gredo podjetja ali v našem primeru klubi v stečaj, ko nimajo nobenega premoženja in se potem klub zapre oziroma izbriše iz registra, v prisilno poravnavo pa gredo klubi, ki imajo kljub vsemu nekaj premoženja za poplačilo upnikov, predvsem pa imajo finančni načrt, kako bodo dolgove oziroma del teh poplačali v določenem časovnem obdobju.
STEČAJI IN PRISILNE PORAVNAVE
1. Modelarsko-padalsko društvo challenger
2. Rokometno društvo Merkur
3. Akademsko športno društvo vaterpolo Koper
4. Društvo za rekreacijo in razvedrilo D.I.M.
5. Društvo za šport in rekreacijo Time club
6. Avto-moto društvo Ajdovščina
7. Nogometno društvo Lendava
8. Plesno društvo samba
9. Hokejsko drsalno društvo Olimpija Ljubljana
10. Klub ljubiteljev šaha Škorpijon
11. Boksarski klub Odred Ljubljana
12. Rokometni klub Maribor Branik
13. Twirling klub Nastja
14. Nogometni klub Primorje Ajdovščina
15. Smučarski klub Branik Maribor
16. Združenje nogometnih klubov 1. SNL
17. Hokejski klub Jesenice
18. Klub kreativcev in rekreativcev Rekreativo Maribor
19. Nogometni klub Ptuj
20. Teakwon do klub Chagi Ljubljana
Omenjeni klubi, ki imajo takšno ali drugačno povezavo s športom, so v stečajnem postopku, prisilni likvidaciji, končanem stečaju ali postopku poenostavljene prisilne poravnave.
Vir: AJPES
V slovenskem športnem prostoru je bilo v preteklosti že nekaj primerov, ko so klubi razglasili stečaj ali prisilno poravnavo, najbolj odmevna pa sta gotovo oba največja slovenska hokejska kluba.
Zakaj se klubi odločajo za prisilno poravnavo, in ne za stečaj, ko bi se z lahkoto po naši zakonodaji znebili dolgov oziroma upniki nikoli ne bi bili poplačani. V prvi vrsti je problem tekmovalnih licenc, ki jih krovne športne zveze dodeljujejo klubom ali društvom za tekmovanje v določeni ligi. V primeru, da bi šla HDD Olimpija v stečaj, bi temu sledila likvidacija in izbris iz evidence, kar bi pomenilo, da klub ne bi več obstajal. Problem pri Olimpiji nastane v odnosu do lige EBEL oziroma tekmovalnih pravic kluba za naprej. Po zagotovilih naj bi imela HDD Olimpija zagotovljeno mesto v ligi EBEL tudi za sezono 2015/16. Ob uvedbi stečaja bi to pravico klub zagotovo izgubil, vprašanje pa je, ali bi to pravico dobil novi klub, ki bi se morebiti ustanovil na pogorišču HDD Olimpije.
Največja težava pri vseh stečajih in prisilnih poravnavah je, da pravzaprav nihče ni odgovoren za poslovanje kluba, ki je zabredel v velikanske dolgove. V primeru HDD Olimpije bi zagotovo morali vprašati "po zdravju" vsaj dolgoletnega direktorja kluba Matjaža Seklja.
Direktor je odgovoren za finančno poslovanje kluba in je tudi podpisoval pogodbe z igralci in ostalimi pravnimi subjekti. Zakaj se ga ne more kazensko preganjati in ga obtožiti vsaj malomarnega in nevestnega poslovanja? Sekelj je v klubu zaposlen in je imel kot direktor neposreden pregled nad finančnim poslovanjem. Zakaj je podpisoval pogodbe, za katere je vnaprej vedel, da jih ne bo mogel izpolniti? Ali ni to zavajanje poslovnega partnerja ali po domače "nategovanje"?
Slovenska zakonodaja je v takih in podobnih primerih zelo milostna do prevarantov, ki delajo v športnih klubih. Pa s tem ne mislimo predsednikov, katere po navadi peljejo sekretarji in direktorji žejne prek vode. Po navadi predsednike tako ali tako hitro menjajo, in ko pride nov človek, ki je celo pripravljen delati, ga direktor pomiri z besedami: "Nekaj dolga je, vendar ni tako hudo. To bomo že uredili med sezono!"
Verjeti na besedo je seveda smrtni greh, za katerega ni odpustka. Tisti, ki so v klubu že dlje časa, pa si po navadi z menjavo predsednika samo kupijo čas. Plavajo v finančni gnojnici in niti glave ne držijo več nad gladino, ampak dihajo na slamico ter upajo na čudeže. In čudežev seveda ni, slamica pa tudi ni tako dolga, da bi bila vedno nad gladino gnojnice, ki se iz dneva v dan zvišuje.
Pa da ne bo pomote, ni samo Sekelj tisti, ki bi moral kazensko odgovarjati za dolg, ki ga je naredil. V slovenskem športu je cela stotnija funkcionarjev, ki delajo enake ali podobne stvari, a se nobenemu ne zgodi nič. Zakonodaja bi morala biti popolnoma jasna – za nevestno, malomarno in neodgovorno poslovanje bi morali športni funkcionarji kazensko odgovarjati, poleg tega pa ne bi smeli opravljati nobene funkcije v slovenskem športu – ne v klubu ne na zvezi, še prostovoljno delo na športnih prireditvah bi mu morali prepovedati. Predvsem pa so ljudje, kot je Sekelj, izgubili vso verodostojnost in zaupanje, da o veri v čist in pošten šport sploh ne govorimo. Ampak tako kot pred 600 leti, ko so lahko kupovali cerkvene odpustke, današnji športni funkcionarji sploh ne potrebujejo denarja za odpustek preteklih grehov, ampak preprosto razglasijo stečaj ali prisilno poravnavo. Živela demokracija in turbo kapitalizem.
