Med novinci iz tujine se je tako po osmih letih spet znašel Bolgar. V sezoni 2005/06 je za ljubljanski kolektiv igral Vassil Evtimov, ki je imel bolgarski in francoski potni list, letos pa je njegov član Hristo Nikolov.
HRISTO NIKOLOV
rojen: 2. oktober 1985
država: Bolgarija (Burgas)
šport: košarka
klub: KK Union Olimpija
Devetindvajsetletnik je gotovo eden izmed najboljših košarkarjev v svoji državi, prihaja iz obmorskega mesta Burgas, sicer pa gre za kapetana bolgarske izbrane vrste. Dvesto centimetrov visoki krilni igralec je kariero začel v domačem Dolphinu, pri štirinajstih pa ga je v svoje vrste zvabil CSKA iz Sofije. Leta 2005 ga je pot vodila v ZDA, kjer je igral za Casper College, naslednje leto se je vrnil v CSKA, nato se je pred prihodom v Slovenijo preizkusil še v Bolgariji (Lukoil), Romuniji (Steaua, Cluj) in Franciji (Pau Orthez).
Kako to, da ste se odločili za Slovenijo?
V začetku avgusta sem dobil ponudbo Uniona Olimpije. Zelo dobro sem vedel, kakšno tradicijo ima klub in kaj je do zdaj že dosegel. Nastopa v evropskem pokalu in ligi ABA, ki sta močni tekmovanji, zato sem podpisal pogodbo. Zelo vesel sem, ker sem tukaj.
V tujini ste igrali na Madžarskem, v Romuniji, Franciji in Sloveniji, kje se najbolje počutite?
Najbolje se počutim na Balkanu, ljudje smo si podobni, miselnost je podobna. Tu ne mislim le na balkansko glasbo. Nič nimam proti Franciji, a tam nisem začutil ljudi in mi ni bilo všeč. Država je sicer odlično organizirana, skrbi za svoje ljudi, ampak v Franciji se preprosto nisem dobro počutil. Bolj mi ustreza Balkan.
Grega Hafnar je odličen fant in povezava s Slovenijo je bila, dober fant, dobra država. (smeh) Bil je edini Slovenec, ki sem ga poznal, lepo sva se družila.
Prihajate iz Burgasa, se je bilo težko navaditi na življenje v Ljubljani?
Dvanajst let sem preživel v Sofiji, CSKA me je v svoje vrste pripeljal, ko sem imel štirinajst let. Vsako leto se moram vrniti domov, na morje, da napolnim baterije. Sicer pa mi sploh ni težko biti tukaj. To je del moje službe, ne glede na to, kje sem, se ne pritožujem.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prišli sem?
Poznal sem le Grega Hafnarja in Union Olimpijo. Grega je bil moj soigralec v Bukarešti pri Steaui, kjer je igral ob zaključku kariere. Je odličen fant in povezava s Slovenijo je bila, dober fant, dobra država. (smeh) Bil je edini Slovenec, ki sem ga poznal, lepo sva se družila. Celo šalil se je, da moram priti v Olimpijo, to je bilo leta 2010. (smeh)
Ko ste podpisali z Unionom Olimpijo, so vas mnogi primerjali z Markom Milićem. Ga poznate?
Vesel sem, da me primerjajo z igralcem njegovega kova. Marko se je dokazal na najvišji ravni, ampak jaz želim pomagati Olimpiji na svoj način, po svojih najboljših močeh. Pečat želim pustiti kot Hristo Nikolov.
Ali je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Igranje za Union Olimpijo je zame velik izziv. Nisem prišel iz Barcelone, da bi imel sedem ponudb različnih klubov, ena izmed njih pa bi bila Olimpijina. Ne. V Evropi zdaj vlada velika kriza. Klubi v Romuniji in na Madžarskem trenirajo v slabih dvoranah, tam se ne počutiš normalno. Tu pa je za vse odlično poskrbljeno. Poleg tega igram v evropskem pokalu in ligi ABA, kar je velik izziv zame. Zelo sem vesel, da sem tu, nad ničimer se ne morem pritoževati.
Najbolje se počutim na Balkanu, ljudje smo si podobni, miselnost je podobna.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Mama in oče se nista nikoli ukvarjala s športom. Zelo sta vesela zame, čeprav mami še danes razlagam, zakaj se po prekršku mečeta dva prosta meta. (smeh) Ponosna sta name, prihajam iz revne družine in sem začel z ničle. Vesel sem, ker sem tu in sem prišel do te ravni, ni veliko Bolgarov, ki se lahko pohvalijo s tem. Mislim, da so pred mano še tri, štiri dobra leta, v katerih želim narediti še korak naprej.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Da, imate majhno letališče. (smeh) Kadar prideš v novo državo, novo moštvo, sploh če je to Olimpija, je na začetku vedno prisotnega nekaj vznemirjenja. Moraš se dokazati, to je najpomembneje, zato so občutki nekoliko mešani; komu mar, če je letališče majhno.
Katere jezike govorite?
Govorim bolgarsko in angleško. Nisem se imel priložnosti naučiti veliko francoščine. Francozi so veliki patrioti, ne zanima jih angleščina, zanima jih le njihov jezik. V ekipi nas je bilo pet tujcev, trener pa je že od prvega dneva govoril samo francosko in nekako se mi je priskutil ta jezik. Govorim še nekakšno mešanico makedonščine, srbščine, hrvaščine in slovenščine. (smeh)
Bolgarščina zveni precej podobno kot makedonščina.
Jezika sta si podobna, ampak hkrati tudi različna. Makedonski je bliže srbskemu, bolgarski je podoben makedonskemu, a ne toliko srbskemu, tako da se Makedonci in Srbi razumejo bolje kot Srbi in Bolgari.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Kje si?! Fantje večinoma tako pozdravljajo, ko pridejo v slačilnico. In dobro, to je to, da ne grem v podrobnosti.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Hvala. Največ uporabljam besedo hvala, saj je kulturno tako reči. (smeh)
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Imate lepo državo, avtoceste so odlične, kar je zelo pomembno. Kot primer lahko povem, da sem v Romuniji za 500 kilometrov dolgo pot porabil devet ur, saj se v glavnem voziš po slabih cestah in hribih. Ob vsem spoštovanju do Slovenije je zame najpomembnejša družina. Ko sta z mano žena in sin, se povsod odlično počutim.
Vesel sem, ker sem tu in sem prišel do te ravni, ni veliko Bolgarov, ki se lahko pohvalijo s tem.
Kaj vam tu ni všeč?
Nič takega ni, da mi ne bi bilo všeč. Edino, kar me moti, je moja soseda, ki vsak tretji dan v tednu med drugo in četrto vadi flavto, to me ubija. (smeh)
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne, ne vem. Ne zanima me slovenska politika. Vem, da so bile pred kratkim tu volitve, in stranka, ki podpira naš klub, je zmagala.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Mislim, da jih ima okoli dva milijona. Majhna država, majhna mesta, ampak je najbolj organizirana med balkanskimi državami. Deset let je članica EU. Seveda ima vsaka država svoje minuse in pluse, ampak vaše avtoceste so res dobre.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
V slačilnici v glavnem poslušajo balkansko glasbo. Ne morem reči, da sem ravno njen ljubitelj, ampak kadar gremo v kakšen klub, s tem nimam težav.
V čem smo si Slovenci in Bolgari najbolj podobni in najbolj različni?
Ne morem ravno podati neke prave ocene, saj poznam le 15 fantov, od tega je pet tujcev. Potreboval bi malo več časa, da bi lahko dal neko pravo oceno. Vendar sem že prej omenil, da so si balkanski narodi podobni po miselnosti. V vsaki državi najdeš dobre in slabe ljudi, tako da ni pravično, da bi dajal neko splošno oceno o razlikah med narodi.
Moraš se dokazati, to je najpomembneje, zato so občutki nekoliko mešani; komu mar, če je letališče majhno.
Ali ste tu spoznali kakšnega Bolgara?
V Krimu sta dve perspektivni bolgarski rokometašici, stari 18 let. To sta edini Bolgarki, ki sem ju spoznal tu.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Šli bi na Ljubljanski grad, ki mi je zelo všeč. Tam resnično lahko občutiš energijo in dušo teh starih stavb. Šli bi v središče mesta, na Tromostovje, sprehodili bi se ob reki. Všeč so mi male in ozke ulice, ki so sicer nekoliko podobne italijanskim, a so mi všeč, v njih vlada pozitivna energija. Pred božičem bodo mesto okrasili, kar bo pričaralo lepo vzdušje.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Najbolj čuden dogodek se mi je zgodil v enem izmed klubov. Okoli pol četrte ure zjutraj sem zavohal pico, nič mi ni bilo jasno. Obrnil sem se okoli sebe in videl neke fante, ki so v klubu jedli pico. To mi je bilo res čudno. (smeh)
Ali se v prostem času več družite s tujci ali Slovenci?
Prosti čas je rezerviran za mojo družino. Veliko potujemo. Drugače pa se včasih družim tudi s svojimi soigralci.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Kličejo me Hrile, Hrisi. Rupnik mi reče Hrisi in mu pravim, ali sem res videti kot Hrisi. (smeh)
Omenili ste družino, s kom živite tu?
Tu živim z ženo Vanielo in sinom Kristom.
Ali vas pesti domotožje?
Ne, ker je družina z mano. Mogoče se to včasih zgodi maja, ko se narava prebuja in se že čuti, da počasi prihaja poletje.
Kako pogosto se vračate domov?
Zaradi naše službe ne ravno pogosto. Poleti grem domov in to je to.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Bolgariji, kaj bi rekli?
Naš prehod iz socializma v demokracijo traja že 25 let, a še nismo prišli nikamor. (smeh)
Kdo je po vašem mnenju najbolj priljubljen Bolgar na svetu?
Mislim, da je to Hristo Stojčkov. On je s svojo igro in imenom našo državo povzdignil na najvišjo raven. Seveda je tu še Dimitar Berbatov, naši odbojkarji, ampak mislim, da je najbolj popularen Stojčkov.
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v Bolgariji ali Sloveniji?
Seveda v Bolgariji. Tam je precej ceneje, še vedno imamo svojo valuto, evro bomo imeli čez tri, pet let.
Stari ste 29 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Želim si zdravja zase in za svojo družino. Pred mano so še tri, štiri dobra leta, rad bi bil zdrav, da bi jih v celoti odigral. Košarka je pustolovščina, ko je takega življenja konec, pa se znajdeš v džungli. Če nisi pripravljen na to, je zelo težko. Zdaj sem osredotočen na košarko, v Bolgariji imam dva posla. Nič posebnega, gre za stvari, s katerimi bi se ukvarjal po koncu kariere.
Ko sta z mano žena in sin, se povsod odlično počutim.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Ne, ne vidim nobenih prednosti v tem, saj smo tudi mi v EU.
Ali ste poleg košarke tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Nekajkrat sem gledal rokometašice Krima. Vem, da ima ta klub precej bogato zgodovino in da je bil uspešen v ligi prvakinj.
Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Mislim, da je ta balkanska genetska zasnova v vseh državah na teh prostorih enaka, zato so ženske v Bolgariji, Makedoniji, Srbiji, Hrvaški, Bosni, Sloveniji zelo lepe.
Košarka je pustolovščina, ko je takega življenja konec, pa se znajdeš v džungli. Če nisi pripravljen na to, je zelo težko.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Bodite zdravi, bodite pozitivni. Pomagajmo drug drugemu. Pridite spodbujat zelene zmaje, pred nami je težka in zanimiva sezona.
