Emmanuel Meyer: Ljudje so največja dragocenost Slovenije

Emmanuel je sicer finančnik, v preteklosti pa je igral ragbi, predvsem v Italiji. V Slovenijo ga je pripeljala ljubezen, zaročen je z Mariborčanko Jasno, s katero imata dvojčici. Družina je eno leto živela v štajerski prestolnici, a se je zdaj preselila v Twickenham, ki leži približno 15 kilometrov jugozahodno od središča Londona.

V Slovenijo me je pripeljala ljubezen. Moja življenjska sopotnica in mati mojih otrok prihaja iz Maribora, ime ji je Jasna Vantur. Srečala sva se, ko je študirala v Italiji, jaz pa sem takrat živel v Veroni. Zaljubila sva se in zgodbo nadaljevala tam.

Prihajate iz Montevidea, živeli ste v več evropskih prestolnicah, se je bilo težko navaditi na življenje v Mariboru, ki je precej manjši od Dunaja, Rima, Pariza?
Sploh ni bilo težko. Slovenci ste zelo prijazni, imate izjemno srce in znate premostiti razlike. Moja slovenščina skoraj ne obstaja, fantje so me naučili kletvic, tu ne mislim tistih o beli cesti ali tristotih medvedih, temveč prave kletvice. Mislim, da so ljudje največja dragocenost Slovenije. Res je, Maribor ni neko velemesto, ampak je lep in kakovost življenja v njem je dobra, zato se mi ni bilo težko privaditi. Pravzaprav se mi je zdaj težje navaditi na London, saj je vse tako gromozansko, medtem ko je v Mariboru vse tako priročno.

Kakšna je razlika med urugvajskim in slovenskim ragbijem?
V Urugvaju je ragbi eden najpriljubljenejših športov z veliko klubi in igralci, medtem ko so v Sloveniji za zdaj le trije klubi. Pri nas ima zelo dolgo tradicijo. Smo drugo najboljše moštvo v Latinski Ameriki, takoj za Argentinas Pumas. Ravno prejšnji teden smo se uvrstili na svetovno prvenstvo, tako da "Viva los teros" (Živele pribe, op. p.). Glavna težava v Sloveniji je, da so vsi trije klubi iz prestolnice. Mislim pa, da je v Sloveniji veliko potenciala za razvoj ragbija. Ljudje so srčni, predani in pošteni, to so vrednote, ki so pomembne za ta šport. Veliko je zelenih površin, tako da ne bi bilo težav z igrišči za igranje ragbija. Slovenija ima vse, kar je potrebno, da postane velika ragbi država. Poleg tega je blizu Italija, kjer je ragbi zelo razvit, približno dve uri leta pa sta tudi do velikih angleških mest, tako da so kakovostni nasprotniki res blizu. V naslednjih nekaj letih lahko Slovenija postane zelo uspešna v tem športu.

Preden sem spoznal svojo zaročenko, nisem vedel praktično nič. Mislim, da je to močno povezano s politično preteklostjo vzhoda in zahoda. Za nas so bile vse države vzhodno od železne zavese komunistične. Tako enostavno je bilo. Deležen sem bil zelo dobre izobrazbe, ampak splošno mnenje je bilo, da so komunistične države revne in tja nočeš iti. Verjetno je bilo tako tudi na vzhodu, kjer so imeli slabo mnenje o vsem zahodnem, to je neumna zadeva glede politike. Ko sem spoznal svoje dekle, sem začel brati o Sloveniji, zgodovini Jugoslavije, ki je navdušujoča, vojni v devetdesetih. V nekem trenutku sem o Sloveniji vedel več od dekleta, saj ni nikoli preučevalo politične zgodovine tega področja. Torej, o Sloveniji sem se podučil, ker sem želel spoznati zaročenkino kulturo. Takrat sem spoznal, da Jugoslavija nikoli ni bila komunistična država, temveč socialistična. Ampak za nas v Latinski Ameriki je bila na napačni strani sveta. (smeh)

Ste poznali kakšnega znanega Slovenca?
Mislim, da nisem slišal za nobenega. Slovenija je mlada država, čeprav ima dolgo zgodovino, je bila 700 let pod Avstrijo. Lahko pa povem anekdoto. Vsi poznamo lipicance, slavne 'avstrijske' lipicance. Prvič, ko sem prišel čez mejo v Trstu, sem ob cesti videl tablo z napisom Lipica in malim konjem. Takrat sem dekletu rekel, glej, avstrijski lipicanci so tukaj. Skoraj me je vrglo iz avta in mi razložilo vso zgodbo glede tega. Ko sta starša prišla na obisk, smo si šli ogledat Lipico. Zato mislim, da obstaja veliko stvari, ki so jih skozi stoletja imeli za avstrijske, na primer arhitekti, glasbeniki, znanstveniki in podobno, ampak so v resnici slovenske.

Ali je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Slovenci so presegli moja pričakovanja. Država pa bi lahko bila v veliko boljšem položaju. Ampak politična srenja ni tako dobra kot ljudje v tej državi. To je zanimivo, ker je po navadi ravno obratno. (smeh) Država trenutno ne ve, v katero smer gre. Lep dokaz so mladi ljudje, ki odhajajo v tujino. To vidim že pri svojih igralcih, ki odhajajo delat v Nemčijo, Anglijo ali Avstrijo, ker tu ne vidijo prihodnosti. In to je največji zločin političnega sistema, ki izgublja izobražen mlad kader.

Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Niso bili presenečeni, saj je moja partnerica Slovenka. Presenečeni bi bili, če bi jim rekel, da se selim v Burundi. (smeh) To je bila za njih povsem običajna novica, zdaj živiš v Sloveniji, torej bomo morali na drugo letališče. (smeh)

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sva s partnerico za mejo kupila vinjeto. Imela sva vinjeto in potrdilo, da sva jo kupila. Ampak avto je bil sposojen, zato je nisva želela nalepiti na steklo. Ko naju je ustavil policist, nama je napisal kazen, to je bila moja prva izkušnja s Slovenijo. Zgodba se nadaljuje, ko se je to zgodilo, sva vinjeto nalepila na vetrobransko steklo. Takrat naju je spet ustavil policist. Ampak ker sedemdnevna vinjeta velja le šest dni in še nekaj, sva spet dobila kazen. Takrat sem dejal, da se vsaj šest mesecev ne bom vrnil v državo. (smeh)

Katere jezike govorite?
Govorim špansko, angleško, francosko in italijansko, razumem nekaj nemščine, ker veliko delam z nemškimi podjetji. Poznam približno 50 ruskih besed, saj je bil oče veleposlanik v Rusiji. Tako da imam dobre predispozicije za učenje jezikov. Po letu, ki sem ga preživel v Sloveniji, razumem tudi nekaj slovenščine. Če se ljudje ne pogovarjajo prehitro in o ne pretežkih temah, približno vem, kaj govorijo.

Mislim, da tega ne smem reči v javnosti. (smeh)

Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Khm, mislim, da je srbska. (smeh)

Rekli ste, da so vam v Sloveniji najbolj všeč ljudje, kaj pa vam tu ni všeč?
Policisti na avtocesti. (smeh)

Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Predsednik je Borut Pahor.

Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
V Sloveniji živi 1,9 milijona do dva milijona ljudi.

Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Prav gotovo, saj doma jemo slovensko hrano, vendar ne poznam imen. Seveda poznam prekmursko gibanico, ki je zelo dobra. Hrana je odlična, bogata. Prav tako imam rad vino iz območja ob Gorici. Tudi na najini poroki bomo imeli slovensko vino.

Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Poznam Magnifica. (smeh)

V čem smo si Slovenci in Urugvajci najbolj podobni in najbolj različni?
Glavne podobnosti so, da smo pošteni in delavni ter zelo navezani na svojo državo. Obe državi sta majhni, odvisni smo od tega, kar se dogaja v naši okolici. Ne bi rad koga užalil, ampak glavne razlike so, da smo zelo ponosni na svoj politični sistem. Imamo kakovostne politike, verjetno ste slišali za našega predsednika Pepeta Mujico, ki je bil včasih gverilec. Temu se je odrekel zaradi političnega napredka. Zdaj je eden najbolj priznanih politikov v Latinski Ameriki ali celo na svetu. Nisem zagovornik vseh njegovih idej, ampak ga spoštujem, saj je razumen. Je socialist. Večino življenja živi z 900 dolarji na mesec. Odkar je predsednik, se je odpovedal 90 odstotkom plače, ker je to več, kot potrebuje za življenje. Še vedno živi v svoji stari hiši, vozi se s starim avtom, stvari, ki jih ne potrebuje, vrne ljudem. Tudi drugi predsedniki so imeli svoje ideje in so znali vračati ljudem. Urugvaj je star skoraj dvesto let, v sedemdesetih smo imeli težave kot vse druge latinskoameriške države, a smo jih prebrodili na civiliziran način, z referendumom. Tudi vojska ni nikoli naredila večjega razdejanja, bilo je nekaj žrtev, v dvanajstih letih diktatorstva jih ni bilo niti 200, to je veliko manj kot v drugih latinskoameriških državah.

Ali ste tu spoznali kakšnega Urugvajca?
Ne, niti enega, prav tako ne vem, koliko jih tu živi.

Če bi kdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Najprej bi jim pokazal Postojnsko jamo, res neverjeten kraj. Šli bi v Lipico pogledat lipicance, tam je zelo lepo. Seveda bi šli še v Ljubljano in na Blejsko jezero. Šli bi še v Maribor, ki je tudi lep.

Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Pravzaprav se mi ni zgodilo nič takega, življenje tu je zelo normalno.

Ali se v prostem času več družite s tujci ali Slovenci?
Vsi moji prijatelji v Sloveniji so Slovenci razen fantov, ki igrajo za slovensko ragbi reprezentanco in prihajajo iz tujine.

Kako vas kličejo varovanci, ali imate kakšen vzdevek?
Verjetno coach, ne vem pa, kako mi rečejo za mojim hrbtom. (smeh) Klicali so me "now we play" (zdaj bomo igrali, op. p.), to je krilatica, ki jo pogosto uporabljam. Moji treningi so dolgi, fante sem vedno priganjal, da malo več trenirajo. Rekel sem, najprej naredimo to in to vajo in nato "zdaj bomo igrali". Potem spet nekaj vaj in "zdaj bomo igrali". To ni ravno vzdevek, ampak tako so se radi malo ponorčevali iz mene. (smeh)

Kako pogosto se vračate domov?
Ne dovolj pogosto. Nazadnje sem bil nekaj dni lani zaradi službe v financah. Pred tem me ni bilo štiri leta, preden sta se rodili moji dvojčici. Moja starša sta pogosto v tujini, ker ima oče tako službo, zato ne grem velikokrat v Urugvaj. Raje ju obiščem, ko sta kje drugje.

Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Urugvaju, kaj bi rekli?
Meso in plaže. Urugvajci smo zelo sproščen in miren narod, radi smo zunaj, se družimo, pečemo na žaru. Zato mislim, da bi tam zelo uživali.

Kdo je po vašem mnenju najbolj popularen Urugvajec na svetu?
Odvisno, kaj vas zanima. Mislim, da je trenutno najbolj popularen, ampak iz napačnih razlogov, nogometaš Luis Suarez, ker je grizel tekmece. Med politiki je najbolj priljubljen Pepe Mujica, zaradi svoje korektnosti. Carlos Gardel, pevec tanga, to je najbolj znan Urugvajec na svetu.

Kje je cenejše življenje, v Urugvaju ali v Sloveniji?
Življenje je precej cenejše v Sloveniji. Večina stvari v Urugvaju je uvoženih. Prav tako je imel Urugvaj v zadnjih dvanajstih letih stalno gospodarsko rast, zato je tam večji pritisk na cene. Življenje v Sloveniji je zelo priročno, ceneje je tu kot v Urugvaju ali drugih večjih evropskih mestih. V Sloveniji se da dobro živeti z manj denarja.

Stari ste 35 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
S slovensko ragbi zvezo me pogodba veže do leta 2016, reprezentanco bi rad popeljal v višji razred tekmovanja. Če nam to uspe in če me bo zveza želela, bi z veseljem ostal selektor Slovenije. Drugače pa v Angliji opravljam delo pomočnika pri amaterskem klubu Harlequins. Pri angleški ragbi zvezi se izobražujem, da bi dobil višjo stopnjo trenerske licence. Rad bi bil uspešen s slovensko izbrano vrsto in v angleških klubih.

V čast bi mi bilo, če bi mi ponudili slovensko državljanstvo. Za zdaj pa ni bilo v tej smeri še nič narejenega.

Ali ste poleg ragbija tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Gledal sem nekaj zimskih športov, saj je moja zaročenka zelo dobra smučarka in obožuje zimske športe. Gledali smo smučarske skoke, v katerih so Slovenci zelo dobri. Poznam tudi Tino Maze. Ne maram nogometa, kot šport je izjemen, saj moraš žogo obvladati samo z nogami. Vendar pa so vrednote povsem zgrešene, igralci kar padajo, ko skušajo ukaniti sodnika in tekmeca. Prav tako je preveč nasilja, povezanega z nogometom, prav zdaj smo videli sramotne dogodke na kvalifikacijski tekmi med Srbijo in Albanijo. Tega ne maram, tega v športu nikoli ne bi smelo biti.

Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Mislim, da se odgovor na to vprašanje ponuja kar sam. Živel sem v veliko različnih državah po svetu, moja življenjska sopotnica pa je Slovenka. Mislim, da so Slovenke izjemno lepe, povrhu tega so prijazne in dobrosrčne. Niso lepe samo na zunaj, temveč tudi navznoter, krasijo jih lepe vrednote. Ljubim eno Slovenko, druge so mi pa všeč. (smeh)

Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Obnavljamo in začenjamo novo zgodbo ragbija v Sloveniji. Verjamemo, da bi z dobro podporo sponzorjev in različnih institucij, ki je trenutno nimamo v zadostni meri, lahko dvignili slovenski ragbi na svetovno raven. Pridite na naše tekme, to je priložnost za lepo druženje z družino, spijte pivo in sok, gre za lep šport. Podpirajte slovenski ragbi. Fantje prihajajo iz tujine na svoje stroške, da bi igrali za reprezentanco, potrebujemo vašo podporo, da bi Slovenijo popeljali na višjo raven.