Jure Zdovc je zdaj v velikem intervjuju za Ekipo SN prvič javno podrobno pojasnil, kaj se je takrat zgodilo, razsvetlil ozadje in razvoj dogodkov.
Je bila kakršnakoli možnost, da nasledite Rimca ob menjavi?
Ne. Želel sem si, da bi, če so že zamenjali Rimca, poklicali mene. To se mi je zdelo logično, ker imam še pogodbo, ampak ni bilo nobenega klica. Nekako sem vedel, da so že dogovorjeni z Golemcem, ker sta prijatelja s Sanijem Bečirovićem. Ne smete me razumeti narobe, s tem je vse v redu, govorim le o svojih občutkih, kar pa, tudi to mi je jasno, nikogar ne zanima. Sani je športni direktor, mora pripeljati trenerja, ki ga dobro pozna, in obema želim v prihodnje vse najboljše.
Bi sprejeli delo, če bi vas poklicali?
Bi moral. Ampak, ne bom lagal, tudi sicer bi ga sprejel. Kakšna dva meseca po lanski odločitvi, da trener Cedevite Olimpije ne bom jaz, tega ne bi storil, zdaj pa bi že. Malo me je zabolelo, da me niso poklicali.
Kaj pa lani poleti, vas je tudi takrat zabolelo, ste se počutili izdanega? Ste bili zelo razočarani, morda jezni?
Seveda sem bil zelo razočaran in jezen, da nisem nadaljeval z delom in so za vodenje Cedevite Olimpije izbrali Rimca. Pa ne nanj, on ni imel nič s tem. Jezen sem na nekdanjo upravo Olimpije, predvsem na predsednika Tomaža Berločnika, na druge niti ne. Vem, da to v bistvu nikogar ne briga, spet zgolj razkrivam svoje občutke. Razočaran sem bil že sezono prej, ko je Cedevita z menoj prekinila pogodbo v Zagrebu. Takrat sem imel povsem novo ekipo, igrali smo na treh, štirih frontah, tekem je bilo ogromno in smo v vsem kaosu osvojili tri lovorike, v polfinalu lige ABA z Budućnostjo pa so nas pokradli. Jaz tam nisem bil trener, ker je bilo toliko tekem. Bil sem neke vrste menedžer, da sem to nekako vodil, skrbel, da so vsi zadovoljni. Občutek sem imel, da bi mi morali dati priložnost delati še eno leto v bolj normalnih pogojih. Potem sem prišel v Olimpijo, na neki način tvegal kariero, ker bi lahko šel tudi v Pinar Karsiyako, in se zavedal, da je velika možnost za izpad iz lige ABA. Res sem prišel v popoln kaos in preden sem nekako uredil, postavil stvari, je bilo lige ABA že pravzaprav konec. Na koncu sem bil jaz podpisan pod izpad iz nje, čeprav sem vodil le nekaj tekem. To je bil zame korak, če ne celo dva nazaj. Ampak tega sem se zavedal in podpisal pogodbo na daljši rok, da bi tu nekaj zgradili.
Kdo vas je lani februarja sploh pripeljal v Olimpijo?
Pripeljal me je Berločnik. On me je poklical, prepričeval, samo on in edino on.
Takrat še ni bilo nič govora o združitvi? Vemo, da je predsednik Berločnik ob najavi združitve s Cedevito govoril o tem, da je bila ta dogovorjena že (precej) pred tem, ko je Olimpija izpadla iz lige ABA. Se je potemtakem o tem pogovarjal tudi z vami?
Ne. Dogovarjanje se je baje začelo ob gostovanju Cedevite v Ljubljani, se pravi zelo hitro po mojem prihodu konec februarja, tekma s Cedevito je bila moja druga v ligi ABA na klopi Olimpije na začetku marca. Ob izpadu iz lige ABA so me vsi klicali, naj ne skrbim, govorili, da ni pomembno, da gremo dalje in obljubljali višji proračun. Slišala sva se tudi s predsednikom, se dogovorila za sestanek v nekaj dneh, kar pa se je zavleklo v mesec in več. In že takrat sem nekako intuitivno začutil, da nekaj ni tako, kot mora biti, da se nekaj dogaja. In res se je, kar sem čisto naključno izvedel od župana Jankovića. Predsedniku sem nato dal vedeti, da vem za združitev, on pa mi je po ovinkih prav tako dal vedeti, da se lahko pri združitvi marsikaj zgodi, tudi to, da ne bom več trener. On je že takrat vse vedel in sam sem mu dal jasno vedeti, da mi je zaril nož v hrbet. Najbrž je imel svoje razloge, verjetno je treba gledati širšo sliko. Morda je že takrat vedel, da ne bo več dolgo predsednik uprave Petrola. Vse to, kar govorim, so moji občutki, kako sem sam to doživel, to tako ali tako nikogar ne zanima več.
