Nagrade bi lahko izplačali isti trenutek, ko smo dobili denar, a igralci tega sami niso hoteli, ker je bilo toliko govora o tem, da bo denarja več, nagrada višja. Procedura je trajala pol leta, denar je na računu in čaka. Zdaj je še nismo izplačali iz preprostega razloga, ker se zapleta, kaj z njo sploh narediti. Igralci so že malo obupali, vse skupaj se jim zdi omalovažujoče, zato so tudi predlagali, naj denar vrnemo državi in ga podelimo v dobrodelne namene. Ampak odločili smo se, da bo zveza dala še svoj dodaten denar in vsakemu igralcu izplačala 10 tisoč evrov, skupno torej 120 tisoč evrov, potem pa naj z njim delajo, kar hočejo. To poglavje želimo končno zaključiti.
Predsednik vlade v odstopu Miro Cerar je v pismu napisal, da ni obljubil višje nagrade, kot pravite vi oziroma zveza. Ste zavajali igralce oziroma javnost? Nekdo očitno ne govori resnice ...
Povedal sem, kako je bilo na sestanku z vlado, in zdaj lahko to ponovim. Za ta sestanek sva se z Rašem Nesterovićem najprej dolgo časa borila, praktično vse od konca evropskega prvenstva. Splošno mnenje je bilo, da je nagrada prenizka, zato se nam je zdelo korektno vprašati vlado, ali je to vse, kar zmore izplačati. Sredi decembra sva bila torej z Rašem pri njih in na sestanku je predsednik vlade dejal, da so nagrade veliko prenizke, ter posredno priznal krivdo, ker niso že takoj sami izplačali višjega zneska. Pogovarjali smo se, kaj narediti. Rekel je tako: obljubim, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da bo nagrada večja, ker je ta znesek res smešen. Vsi prisotni smo mu prikimali. Naju je vprašal, kakšna številka bi bila primerna. Glede na španske in srbske izkušnje sva predlagala nekje med 20 in 30 tisoč evrov na igralca, kar ob upoštevanju tega, kar so že dali, znese še dodatnih 200 ali 300 tisoč. Eden od njegovih svetovalcev je dejal, naj bo številka raje 300 tisoč, in s tem se je Cerar strinjal ter dejal, da pričakuje poročilo sredi januarja. Tam pa se je zadeva ustavila. Mi smo to šteli za urejeno.