Ameriški mediji in ameriška javnost imajo ogromno izkušenj (neprimerno več kot mi in vi), ko gre za zasebne težave velikih zvezdnikov. Te zadeve znajo procesirati precej bolj življenjsko, precej bolj v kontekstu sestavnega dela vsake življenjske zgodbe in z neprimerno več občutka ter diskretnosti. In prav mogoče je, da se po tistih dneh Lukovih razkritij, kaj se mu dogaja in kako se s tem spoprijema, k temu sploh ne bi več vračali. Enostavno bi to sprejeli kot sestavni del in ga po potrebi naslovili šele, ko ali če bi kdaj iz kateregakoli razloga ponovno Dončić.
Vendar pa nihče ne more nikomur zameriti, če se na vse skupaj še enkrat ozre zaradi prav posebnega razloga in v neki povsem drugi, na neki način tudi novi luči. Ne samo da ne more zameriti, gre za vidik in kontekst, ki ga je tako ali tako nemogoče spregledati, pa tudi nima ga pravega smisla zamolčati. Naj se pri tem razumemo - nekatere domislice strani na družabnih omrežjih in nekaterih portalov so pri tem skrajno neprimerne. Da bi tega Luko poimenovali s kakršnokoli izpeljanko iz izzivov njegove zasebnosti, je nedopustno in vredno obsojanja.
Hkrati pa nima nobenega smisla pogledati stran ob dejstvu, da v verjetno najtežjih trenutkih svojega življenja Slovenec igra verjetno najboljšo košarko. In to je dejstvo, to je pojav, ki dodatno fascinira. Marsikod bi namreč pričakoval, da bi bilo povsem drugače, in je ob tem odkrito začuden. Spet drugi pa znajo v vsem skupaj najti elemente in stvari, ki ne samo da dajejo misliti, temveč v sebi verjetno skrivajo ogromno modrosti, resnice in - življenjskosti.
Da Luka na take ali drugačne težave ni bil imun niti v preteklosti, ve marsikdo. Naštevati jih, je neumestno - še bolj pa si jih na suh izmišljati ali si jih razlagati povsem napak, kar brez zadržkov počnejo nekateri. Je pa dejstvo, da je imel svoje ovire in da je znal sijajno čeznje ter da je na drugo stran vedno prišel močnejši. Tudi čez šok lanskega februarja, ki je bil v marsikaterem pogledu vsaj toliko (morda pa celo bolj) zaseben, kot je bil košarkarski in s tem profesionalen. Sploh za Luko, ki je Dallas, Teksas, ljudi in navade tam imel za zelo intimno svoje.
Kakorkoli, Luka je izjemno močan. Izjemno. Predvsem pa je umetnik. Genij. Igrati košarko na taki ravni in na tak način ni nič manj kot to. Pika. Sploh pa je umetnik in genij na področju (saj drugače verjetno niti ne gre), ki ga obožuje. S katerim bi se z vsem srcem in vso strastjo ukvarjal, tudi če bi si s tem delal finančni minus, ne multimilijonskega plusa. V katerem je vedno iskal zatočišče in svoj mir - in ga še bolj išče zdaj, kot nam je v tisti svetovno slavni izjavi povedal sam.
In tukaj morate iskati pojasnilo. Razlago. Odgovore. Ne vrtati globlje, pustiti pri miru in počakati, da bo naslednje korake (če jih bo hotel) naredil sam. Medtem pa se zavedati, da je veliki slovenski pesnik Oton Župančič postavil koncept umetnika kot školjke, ki iz svoje bolečine izdela najlepše bisere. Prav mogoče je, da v tem trenutku gledamo točno to. Celo zelo verjetno je. In kako neverjetni biser so to, nad sanjskimi predstavami je ves svet osupel še bolj kot na katerikoli točki Lukove kariere.
In kdo ve, kaj se lahko iz tega še vse rodi. Pa čeprav mu bolj kot karkoli želimo, da bi čim prej navdih čim bolj črpal in česa čim bolj drugega in drugačnega.
