Bilo je lanskega 9. aprila in menjava vseh menjav (hkrati pa norost vseh norosti) je bila stara komajda dobra dva meseca. Luka proti Dallasu takrat ni igral prvič, že znotraj meseca februarja, na začetku katerega ga je Nico Harrison šokantno poslal v Los Angeles v zameno za Anthonyja Davisa, se je s svojim dolgoletnim klubom v dresu novega pomeril v Los Angelesu. Toda omenjenega 9. aprila so bila čustva nekajkrat močnejša, kajti prvič je kot gost igral v dallaškem American Airlines Centru.
Tam, kamor je prišel kot novinec in kjer je postavil toliko mejnikov, vzljubil toliko ljudi in bil ljubljen v srcih tako velikega števila navijačev. Vrnitev je bila na prvi pogled lepa, a pod površjem se je skrivalo marsikaj. Vodstvo Dallasa je začutilo, da bo njihova ekipa v svoji dvorani igrala gostujočo tekmo in da bodo navijači v popolnosti stali za Luko, zato je vse skupaj skušalo zlorabiti s patetičnimi igricami, ki pa niso zavedle, kaj šele prepričale nikogar.
Ko je vse skupaj gledal Luka, so solze tekle tako zaradi ganjenosti in nostalgije kot - verjetno še bolj - zaradi jeze in žalosti. Bil je izdan, trenerja Jasona Kidda ni niti pogledal, zloglasni generalni menedžer je kljub poskusom spina vso tekmo poslušal grozovito glasne vzklike, naj se pobere iz Dallasa. Luka pa je ob navdušenju navijačev proti ekipi, ki ni bila več njegova, dosegel 45 točk ob sedmih trojkah in Maverickse odpihnil z igrišča. Pričakovano.
Vsem je bilo že takrat jasno, kakšno norost je storil Harrison. Danes, ko je že nekaj časa odpuščen, jim je še toliko bolj. In zdaj, ko se Luka v mesto, kjer je želel ostati za vedno, vrača drugič, bo marsikaj drugače. Kidd je sicer še vedno tukaj in Dončić ga - bodite prepričani - še vedno ne bo niti pogledal. Slovenec je prepričan, da mu je Američan zaril nož v hrbet in splošno prepričanje se glasi, da ima prekleto prav. In tudi Kiddovo obnašanje pred to tekmo kaže, da je spet prekleto nervozen.
Ko je ob koncu novembra Luka premagal Dallas v Los Angelesu, je dejal, da je tekma še vedno posebna, a precej drugačna, kot je bila v prejšnji sezoni. In zelo verjetno bo to veljalo tudi za vrnitev v Dallas. Še vedno izjemno čustveno, vendar drugače. Čas teče, Dončić je Los Angeles vzel za svoj, v skoraj okroglem letu dni se je zgodilo ogromno. Nekoliko drugačni bodo bržčas tudi navijači, pa čeprav nihče ne pričakuje, da ne bodo dali jasno vedeti, da za Luko še vedno navijajo in da bo na nek način njihov za vedno.
"Nismo pozabili, nismo oprostili. Nikoli ne bomo," je večina govorila v televizijski anketi pred prihajajočo tekmo, medtem ko so nekateri celo prehodili pol poti do nekakšnega upanja, da bodo vendarle lahko šli naprej z noro srečo na naboru, s Cooperjem Flaggom in s prenovljeno zasedbo, a Luka je preprosto predober, njegov vpliv premočan, nerazumevanje, zakaj ga je bilo treba izgubiti in zakaj tega ni mogoče popraviti, pregloboko.
Nekateri navijači celo pripravljalo posebne formularje, v katere lahko svoje opravičilo Luki zapišejo vsi tisti, ki so kadarkoli pomislili, da bi lahko šli dalje in da bi se lahko sprijaznili s tem, da bo brez njega bolje ali celo enako dobro. Hkrati pa navijači to tekmo vidijo kot idealen trenutek za neko drugo opravičilo - namreč za opravičilo lastnikov kluba in tistega dela vodstva, ki je še ostalo. Ob Harrisonovem neslavnem slovesu ga niso ne izrekli ne zapisali, morda ga pripravljajo tokrat. In navijači jim bodo povedali marsikaj, če ga ne.
