Ne samo dodaten napredek trenutnega moštva tako pri uravnoteženem napadu kot pri kolektivni obrambi. Analitiki so vsi do zadnjega prepričani, da ne bo moglo iti do želenih višav, če vodstvu kluba ne bo uspel prestopni manever pred iztekom prestopnega roka. Pa smo tam. Oziroma pa smo tu, glede na to da smo prav danes vstopili v zadnji mesec odprtja tržnice. Časa je do 5. februarja še kar nekaj, po drugi strani pa bo tekel izjemno hitro in odločitve v njem bodo izjemno težke. Kaj moštvo potrebuje in kaj išče, je pri tem bolj ali manj jasno.
Ne klasičnega obrambnega košarkarja, tudi za klasičnega napadalca. Izbira je zato majhna, profil zelo ozek, delo pa izjemno težko. Ob dejstvu, da Lakers še vedno dobijo premalo točk od košarkarjev, ki niso Luka Dončić, LeBron James in Austin Reaves, vsekakor potrebujejo (tudi) igralca, ki bi v tem pogledu dodal svoje tako z zadetimi meti kot s podajami in dajanjem dodatnega napadalnega ravnotežja. Hkrati pa bi taisti mož v prvi vrsti moral biti klasični vodja obrambe, ki bi polovil in povezal vse niti.
Večinoma ga opisujejo kot nekoga, ki bi bil v obrambi neposredno zadolžen za posebej izpostavljene posameznike v nasprotnih moštvih in bi bil sposoben tako zapirati prostor na zunanjih položajih ob Dončiću in Reavesu kot postavljati svoje telo bližje obroču. Ker bi bilo dobrodošlo, če bi imel tudi mejno osebnost dovolj poguma, ni nobeno naključje, da kot prototip največkrat omenjajo Dillona Brooksa, kanadskega in vedno zelo mejnega Kanadčana iz vrst Phoenixa, čigar statistika in predstave v tej sezoni ga delajo tako zelo idealnega, kot bi ga kdo narisal kot vzorčni primer.
Hkrati pa večina preprosto ne vidi možnosti, da bi generalnemu menedžerju Robu Pelinki uspel tak manever. Vsaj ne za ceno, ki na drugi strani pri Lakersih ne bi podrla česa drugega. In trik je seveda tudi v tem, kajti čeprav imajo nekaj kapitala v podobi izborov na naboru in so jih pripravljeni žrtvovati, nikakor ne bo šlo samo z njimi. Pa s kašnim odpisanim posameznikom tipa Maxi Kleber prav tako ne. Z vsem spoštovanjem do simpatičnega Nemca so to pač igralci, ki trga v Ameriki praktično nimajo več.
Lakersi bodo ta mesec morali tehtati, pri čemer so v danih razmerah in v odsotnosti šokantnih zasukov (recimo česa takega, kot se je na začetku februarja zgodilo lani) ob Dončiću, Jamesu in Reavesu nedotakljivi tudi Markus Smart in oba centra – DeAndre Ayton in Jaxson Hayes. Do gibljivega in hkrati dovolj močnega krilnega košarkarja bodo skušali priti z odločitvami, ki lahko vključujejo razmislek o Ruiju Hačimuri, Jaredu Vanderbiltu, Daltonu Knechtu, Jaku LaRavii in morda še kom. Kako težke, nehvaležne in zapletene odločitve so to, pa najbolje in najbolj plastično prikaže primer slednjega.
Da je preveč padel in da nima več prave tržne vrednosti, so razmišljali mnogi. Ko je LaRavia na zadnji tekmi zablestel, pa so se hkrati z ocenami, da bi na trgu vendarle bilo mogoče zanj dobiti kaj uporabnega, pojavili tudi pomisleki, ali ne bi bilo takega igralca bolje zadržati. Vsi ti vrtiljaki in tobogani čakajo odgovorne na čelu s Pelinko v naslednji dneh, predvsem za omenjenega pa bo pri iskanju prave odločitve in prave poteze brez kančka dvoma na kocki še mnogo več kot usoda letošnje sezone. In to kljub temu, da mu je pred letom dni uspelo pripeljati Luko.
