Drži, v Arizoni so zapravili prednost 20 točk in ogrozili povsem dobljeno tekmo, pri čemer se jim je na neki točki uspelo celo znajti v zaostanku. Prav tako drži, da so imeli nato Lakersi v čisto zadnjih akcijah kar nekaj sreče s sodniki - tako ob tehnični napaki in izključitvi Dilona Brooksa nad LeBronom Jamesom kot ob prekršku pri metu istega košarkarja le nekaj sekund pred koncem. In prav tako drži, da bi naš superzvezdnik Luka Dončić zaradi zelo slabega meta iz igre to tekmo najrajši čim prej pozabil.
A kakorkoli obrnete, košarkarji iz mesta angelov so slavili v še eni tesni končnici - v še eni clutch končnici, kot temu pravijo Američani, ki tako izraz kot pomen tudi (kot se zanje spodobi) zelo jasno definirajo. Za tekmo s tako končnico se namreč šteje vsaka, na kateri je znotraj zadnjih petih minut obračuna rezultat tak, da eno ali drugo moštvo vodi zgolj za manj kot pet točk ter je to vodstvo vsaj teoretično mogoče izničiti celo z enim, vsekakor pa z dvema napadoma.
In zdaj smo pri podatku, ki ga Dončiću, LeBronu in nasploh Lakersom ne more vzeti nihče, tudi če bi to nekako poskušal. V tej sezoni so namreč v taki in drugačni zasedbi ter v takih in drugačnih okoliščinah takih tekem odigrali točno devet. In s tem, da so zmagali na taki tekmi v Phoenixu, so skupno zmagali na ... da, uganili ste, točo devetih. Mislite si, kar si hočete, toda izkupiček je resnično impresiven in je s kar lepim naskokom najboljši tovrsten v celotni ligi NBA.
Jasno, ta stvar lahko ne pomeni veliko - če imaš na eni strani ekipo, ki serijsko zmaguje z višjo razliko, ali če na drugi strani nekdo z višjo razliko veliko izgublja. A nekako velja, da občutek za igranje končnic prej ali slej v neki sezoni pride še kako prav in da se pogosto obrne tako, da ravno ta podatek nato v lovu za čim boljši položaj na vstopu v play-off ali v play-offu samem postane zelo pomemben oziroma predstavlja dobro napoved tovrstnih zmožnosti nekega moštva.
