Redko boste v NBA dvorani videli in slišali prizore, ki smo jih precej bolj vajeni v Evropi. Namreč prizore glasnih buuuu, celo občasnih žvižgov in še česa podobnega. Pravzaprav teh zadev samih po sebi ni in se pojavijo zgolj ob kakšnem zelo posebnem dogodku, izjem pa je zelo malo. A bitka za Los Angeles, kot ji pravijo, mednje nedvomno spada.
Obračuni Lakersov in Clippersov nosijo nekaj tistega klasičnega evropskega rivalstva, pravzaprav ga za ameriške razmere tovrstne mlačnosti in brezizraznosti nosijo veliko. Če pa k temu dodamo še dejstvo, da sta se ekipi tokrat pomerili na posebej pobarvanem igrišču kot doslej neporaženi udeleženki še vedno precej novega NBA pokala, pa je slika popolna.
Navijači v prepolni dvorani so po evropsko "pozdravili" in nagradili tako Clipperse v celoti kot vsakega njihovega posameznika, Dončiću pa je vse skupaj očitno zadišalo po takem vzdušju in taki tekmi, kot ju obožuje že od otroštva, in po razmerah, v kakršnih najrajši igra. Očitno ga je stvar še dodatno zagnala, zažgala in motivirala, tako da se je v derbi obračun izstrelil tako, kot je v preteklosti igral tiste svoje najbolj nore tekme za klub ali reprezentanco.
Končno so začele padati tudi trojke - in to kako! Kaj padati, šlo je za pravi naliv, pravo kanonado z vseh strani, ki se je lepo zlila skupaj z vsem ostalim, kar je Dončić sijajno počel že na predhodnih tekmah in kar je tokrat pred našimi očmi le nadaljeval. 24 točk v prvi četrtini je dvignilo na noge celo mesto in z glasnim odmevom prebudilo celo tisti del Amerike, za katerega se je ta posebna tekma začela kar po 23. uri zvečer. Enako pa velja za neverjetnih 32 točk ob polčasu.
Bile so to okoliščine in bile so to številke, ob katerih je završalo. Če bi takrat vstopili v dvorano kot povsem neobveščeni padalci, bi takoj vedeli, da se vsi v njej pripravljajo na nekaj velikega. Od presežkov željnih gledalcev do raznih opazovalcev po službeni dolžnosti - klubski so začeli na velikem ekranu objavljati razne rekorde mestnih derbijev, NBA pokala in še česa, medijski so hiteli iskati kontekste, kam bi Luka s svojo gala predstavo to noč lahko prišel.
Nihče ob tem seveda ni pozabil na zelo pomemben vidik - boj za zmago, v katerem so ne glede na vse Clippersi ves čas ostajali zraven. Luka je sicer z velikimi koraki postajal glavna zgodba, a jasno je bilo, da za popoln učinek nečesa zares posebnega potrebuje tako nadaljevanje po vsaj približno taki strelski poti kot uspeh svoje, domače ekipe ter njeno novo zmago tako na lestvice zahodne konference kot v seštevku pokalnega tekmovanja.
Z novo Lukovo trojko so se Lakersi na začetku drugega dela za kratko odlepili, vendar pa je bila tekma kmalu spet test, Clippersi so se občasno celo zrinili v vodstvo. Za standarde prvega norega polčasa se je Dončiću pikico ustavilo, se je pa začelo nenadoma dogajati še nekaj - Slovenec je vse bolj pridno nabiral tudi asistence in skoke. V zadnjo četrtino je šel z vesoljskih 39 - 11 - 8 in z vodstvom za pet točk.
Na tej točki je bilo ozračje derbija vredno tega naziva ne glede na naše drugačne navade in kriterije, gledalci so bili za ameriške standarde prav noro vključeni v akcije na obeh straneh in prikovani na svoja mesta na tribunah, ne pred katero od stojnic v notranjosti. To je dvignilo tudi LeBrona Jamesa za njegovo daleč najboljšo predstavo v sezoni, medtem ko je Luka na svoj končni obračun s številkami in anali vstopil ob svojem običajnem času.
Na tej točki je letela že celotna ekipa, prednost je ves čas rasla in pravzaprav Lakersi sploh niso več potrebovali kakšnega strelskega rekorda. Po svoje škoda. Po drugi strani pa je to bolj tisto, kar si tukaj najbolj želijo. Dobili so nekako oboje - in izjemno porcijo najboljšega, najbolj čarobnega Luke in prizore najboljših Jezernikov kot celote. Za zmago (135:118) na derbiju, ki ga je v duhu te besede začinilo še srborito prerivanje in izključitev na strani gostov - in temu primerno navdušenje, sanje o pokalu in sanje o nečem še večjem.
