Je prišel trenutek, da nam poveste, kje ste bili, s kom ste bili in kaj ste delali 1. februarja, ko ste izvedeli za to, kar se je v Dallasu zgodilo Luki? Bili ste del zgodbe, nikoli še niste neposredno govorili o tem.
Bil je to čas, ko se je Luka vračal po tisti zoprni božični poškodbi. Ogromno smo delali, z Anžetom Mačkom je garal na kondicijskem delu, z mano na košarkarskem, pomagal je tudi njegov fizioterapevt iz Madrida. Danes lahko povem, da je bil predviden čas rehabilitacije 40 dni, bili smo tam nekje v 35. dnevu in končali smo izjemno naporen večerni trening. Kajti pogovarjamo se o programih, ki so jemali po pet, šest ur dnevno in v katerih Luka z mano nikoli ni naredil manj kot tisoč metov v kosu. In to ni takole nekaj na pamet, v Ameriki so te stvari jasno zabeležene in preštete: nikoli manj kot tisoč, pogosto tja do 1200, 1300 z vseh mogočih položajev. Kot aktualni prvi strelec lige je bil v sezoni po finalu izjemno motiviran za vrnitev in nadaljevanje sezone, vse je teklo v pravo smer in po načrtih. Končali smo torej tisti trening, nekaj pojedli, se razšli, in ker je seveda časovna razlika s Slovenijo za te stvari kar zoprna sem ugasnil telefon. Izvedel sem torej zjutraj, ko sem imel – prav tako dobesedno – tisoč klicev in sporočil.
Bojda ste imeli možnost ostati pri Dallasu – ponudili so vam nove zadolžitve, niso vas odrezali skupaj z Luko?
Ko bi me vsaj. Saj veste, kaj pomeni, če se vam odrečejo, ko imate še dve leti veljavne pogodbe. Za mojo življenjsko situacijo je bila ta pogodba seveda pomembna, toda to je bilo zadnje, o čemer sem razmišljal. Jaz sem prišel z Luko in zaradi Luke, tem smo bili vsi skupaj, to je bila naša skupna zgodba – ta lojalnost in to prijateljstvo sta mi bila pomembnejša od vsega. Mislim, da me nihče tam ni razumel, zakaj so v našem delu sveta sploh ljudem stare šole, kot sem jaz, te stvari tako zelo pomembne. Nekateri so mi celo rekli, da se nihče z dveletno pogodbo v Ameriki temu ne odreče. Ne vem, kako je s tem, toda jaz sem vedel, kaj hočem. Bili so korektni do mene, naj bo to jasno. Rekli so mi, naj ostanem, naj delam z novinci v moštvu – vse zelo lepo in prav, v štabu imam še vedno veliko prijateljev, o Dallasu kot takemu vse najlepše. Toda Luka je moj prijatelj, in če bi jaz gledal svojo korist namesto sledil človeškim vrednotam, se ne bi mogel pogledati v ogledalo. Takoj sem se odpeljal v klub in dal odpoved. Iti v svoj finančni minus in biti nekaj mesecev brez dela, je bilo popolnoma nepomembno.
Kako danes gledate na vse skupaj?
Pokazalo se je, da sta poslovna in na neki način tudi politična komponenta tam res na prvem mestu. In to razumem. Sicer težko, kajti vem, kaj je Luka naredil za Dallas in do kakšnih ravni ga je pripeljal, koliko mu je dvignil domet in vrednost ter kako noro priljubljen je bil med ljudmi v celotnem Teksasu. Vseeno razumem in povedal sem že, kako gledam na ljudi v franšizi, tudi če se z nekaterimi stvarmi po košarkarski plati ne morem strinjati. Zelo pa me je bolelo nekaj drugega. Namreč to, kako trdo smo delali in kaj vse smo z Luko na čelu počeli, da bi se čim prej in čim bolje vrnile – kaj pa so ob tem na drugi strani nekateri o Luki govorili po menjavi. Ni mi treba razlagati, kaj je rekel kdo; vsi veste vse. V poslu lahko narediš karkoli, tudi prodaš najboljšega igralca, če tako pač oceniš. Ne moreš pa zlivati take gnojnice po človeku, ki ti je nosil franšizo in bil v prvi vrsti človek, pozitivna oseba, velik profesionalec. Kdor je spravil v ameriške medije, da je premalo treniral, je načrtno lansiral neresnico. Kdo lahko verjame, da postaneš najboljši strelec lige NBA tako, da se zjutraj zbudiš in se ti malce zahoče košarke? Od 13. leta mu je košarkarsko igrišče življenje. Razumem, da gredo ljudje v življenju narazen. Ne morem pa sprejeti zlivanja gnojnice po človeku, igralcu, patriotu in po nekomu, ki je mnoge igralce okoli sebe naredil neprimerno boljše in jim priskrbel pogodbe nad njihovimi realnimi zmožnostmi. Nekateri celo trikratnike realne vrednosti, pa ne pretiravam. Prvi igralci ekip so pogosto egoisti in obsedeni s svojimi številkami, Luko pa so vsi soigralci v Dallasu imeli radi zato, ker je bil čisto nekaj drugega. In kdorkoli ima to možnost, vam to pove ali vam bo potrdil tudi v prihodnosti. To vedo vsi. Spoštujem posel in spoštujem tudi drugačno ameriško dojemanja športnikov, toda nikoli ne bom mogel oprostiti pljuvanja in zlivanja gnojnice po geniju košarke kot mentalne igre, a tudi enem najbolj predanih športnikov in največjih garačev. Kdor je v Dallasu skrbel za dvorano in kamere in varnostnike, zelo dobro ve, koliko časa je Luka Dončić preživel na treningih. Neverjetno je, da moram to sploh poudarjati, ker je samoumevno, da se drugače na tako raven ne da priti. A je treba poudariti zaradi vseh izrečenih in objavljenih in po teh raznih spletnih medijih neštetokrat recikliranih neumnostih.
Luka bi vas gotovo lahko vzel v LA in vam tam nekaj 'zrihtal', kot temu radi rečemo v Sloveniji?
Nikoli in nikdar ne bi svojega prijatelja hotel postaviti v tak položaj. To potem ni pravo prijateljstvo, temveč ta neka novodobna kvazi prijateljstva, ki obstajajo zaradi interesov, ne zaradi srca in karakternih lastnosti. V življenju mu ne bi rekel in on ceni, da hočem to zadevo naslavljati sam. Seveda pa bi si želel biti nekega dne spet zraven, kajti verjamem, da sem bil del ene sijajne ekipe ljudi, ki je z Luko odlično delala in mu pomagala napredovati na vseh področjih. V največje veselje mi je moja nova vloga in delo z mladimi v okviru Košarkarske zveze Slovenije, zelo se veselim tega poslanstva in mislim, da lahko ogromno dam – moje srce je polno in še čas z otroki lahko preživljam. Če mi bodo v prihodnosti agenti dejali, da se je zame našlo mesto v štabu Lakersov in da lahko kot eden od res njegovih ljudi spet delam z Luko, pa bom o tem seveda rade volje razmislil.
