Če ste Marko Milić, je pogosto res bolje ostati tiho. Veste namreč, da teh stvari ne znate narediti napol in še manj zaigrano ali zlagano. Veste, da ko govorite, to naredite iz srca, brez zavor in brez špekuliranja, ovinkarjenja ali interesov. V dobrih osmih mesecih je zato legendarni Milko v tem pogledu opravil zgolj medijsko obveznost kot del reprezentančnega štaba in takrat ni hotel riniti v ospredje. Zdaj pa je prišel prostor in čas, da pove vse - kar je v obsežnem intervjuju ta tiskano izdajo Ekipe tudi storil. Pa naj gre za dogajanje okoli izbrane vrste na poti od ozračja javnega linča na prag polfinala EuroBasketa ali za nikoli prej povedano, v vseh pogledih izjemno zgodbo o koncu sodelovanja z Dallas Mavericks. Intervju na spletu objavljamo v dveh delih - reprezentančnem, ki je pred vami, dallaškem.
Trenutno vas najbolj okupira vloga očeta treh uspešnih športnic – kolikšno veselje vam to prinaša, potem ko marsikdaj niste imeli toliko časa za ta del življenja, kot bi si gotovo želeli
One so seveda moje veselje in moj ponos. Nisem srečen samo zato, ker so – dve v tenisu in ena v košarki – uspešne, temveč še bolj zato, ker so v tem našle svoje veselje in nekaj, kar jih žene. Nekaj, zaradi česar se rade zbujajo in kar imajo rade. Ena je že diplomirala v ZDA, druga trdo trenira na Azurni obali – res je naporno, a jo veseli -, najmlajša pa se je vrgla v košarko kot oba njena starša. Na srečo ima fizične sposobnosti po meni in rokico po Vesni, ker obratno bi bila kar kriza (smeh). Vesel sem, da imam zdaj več časa zanje, vedno je v življenju tako, da se prepletajo dobri in slabi vidiki. Amerika je bila košarkarsko-življenjska priložnost, ki mi je tako karierno kot prijateljsko dala ogromno, a mi je vzela kaj drugega. In ko se je ta zgodba, ki sem se ji povsem predal, končala, sem se posvetil času s hčerkami, ki sem ga vsekakor zelo pogrešal.
Ste predelali in prebavili EuroBasket ali vam povzroči še kakšno neprespano urico, da ne rečem noč?
Kakorkoli se konča, pride vse za teboj, ko enkrat popusti adrenalin. Predelal sem v smislu, da sem pod črto vsega, kar smo naredili v mesecu in pol reprezentančnega sodelovanja, povsem miren. Ne gre za uspeh ali neuspeh, miren sem zaradi tega, kaj in kako smo naredili, kaj in kako smo zgradili. To je zares pomembno. Ker ostalo so potem tisti faktorji, ki jih kot športnik pač sprejmeš: morda bi bilo, če ne bi s polovice zadeli, če nas ne bi sodnik kradel, če bi prišel center, če bi imeli več navijačev, tudi če bi bili mi še malo boljši. Milijon stvari, na katere pa nimaš več vpliva. In ob teh neznankah šteje samo, ali si srčno dal od sebe vse in ali se lahko pogledaš v ogledalo. Mi se nedvomno lahko.
Sta pod črto torej zadovoljstvo in ponos tudi ob tem, da marsikdo ni imel prav, večja od razočaranja tiste zares čustvene četrtfinalne tekme proti Nemčiji?
Nedvomno. Predvsem sem zelo ponosen. Ko namigujete na tiste, ki niso imeli prav, pa mi ne pride na misel, da bi se obrnil proti njim in s tem proti svojim. Ne bom obračunaval, ne bom se naslajal, ker bi se s tem obrnil proti svojim. Mi brezplačno in iz svojega ponosa zastopamo našo državo in vse v njej – tudi njih, ki niso verjeli in so ob tem celo metali polena pod noge. Samo žalosten sem, da so se dogajale te stvari, nobenega drugega čustva ni. Sploh zato, ker vem, da smo tako majhni, da smo največje uspehe lahko dosegli samo tedaj, ko smo skupaj držali čisto vsi. Le takrat so se dogajali športni čudeži, ki so nato tako zelo veliko prinesli tudi celemu narodu, celotni družbi. Realno v ekipnih športih nikoli ne moremo imeti toliko kvalitete, da bi največje uspehe dosegali kakorkoli neenotni – že če manjka en element, nimamo šans. Lahko se pogovarjamo, ali so bili sodniki, ali je manjkal kakšen center, ali bi Sekulić lahko naredil kaj več, ali bi Milić lahko naredil kaj več – a pogovarjajmo se tudi, zakaj je Nomago od 20 vstopnic za četrtfinalni spektakel Luke Dončića proti svetovnim prvakom 4 moral vrniti in smo imeli 16 navijačev. Mi damo za reprezentanco vse in ne bom spet poudarjal, da brezplačno, ker bo hitro kdo kaj pripomnil. In tudi ne pravim, da mi ne delamo napak – seveda jih. A dejansko damo svoj čas in svoje srce, Luka pride tudi direktno iz Amerike, če je treba. In v tako čisti, tako pristni zgodbi, kot je reprezentanca, je popolna enotnost naša edina možnost za uspeh. In zaradi tega pa bom vsekakor vedno razmišljal, kaj bi bilo, če bi bilo …
Kako ste si vi razlagali, da se je od zunaj ustvarila morda celo najslabša klima, ki je kadarkoli pospremila in spremljala slovensko reprezentanco v kateremkoli športu na velikem tekmovanju?
Vedno smo imeli izjemno navijaško tradicijo, da so se nam ob bok lahko postavili le redki. Ljudje so potovali na konec sveta, kaj šele znotraj Evrope. In da smo ob tako odličnih povezavah v Rigi imeli zgolj peščico navijačev ter sem z občudovanjem gledal druge, je bil zadnji dokaz, kakšne klima se je vzpostavila in je bilo nato tudi ob uspehu za neke stvari že prepozno. Posebej neverjetno je, da se je ta klima provokacije in iskanja slabih stvari vzpostavila med ljudmi, ki nam gre v življenju vsem zelo dobro. Ostalo so potem naredila družabna omrežja in svet, v katerem vsakdo lahko javno komentira karkoli. V športu sploh. Kajti če bi jaz govoril, da se strgano Ahilovo tetivo pozdravi tako, da se jo zaveže v vozel, bi se mi vsi smejali. Če podobno neumnost kdo reče v športu, pa se ne zgodi nič in to mnenje ostane relevantno. In tako smo se vrteli v krogu negativnega, pesimističnega, provokativnega. Ko se je nato pojavila še škodoželjnost, pa je bila škoda še toliko večja – in to ob dejstvu, da je vsak škodoželjen nekdanji igralec, novinar ali kdorkoli pač na koncu škodoval tudi samemu sebi. Je pa tako, da ko si enkrat napaden in sprovociran, ni lahko ostati tiho in je še težje delati tako, da ne bi imel v mislih nekega odgovora, neke kontra poteze, tudi revanšizma. Res škoda, da smo v takem vzdušju se šli borit proti reprezentancam, ki jim po kadru nismo dorasli in pika – pa naj kdorkoli reče karkoli. Mi smo šli proti njim igrat, medtem ko smo se šli 'ti si rekel, jaz sem rekel', hrbte smo imeli polne nožev, imeli smo napetost z mediji in še kaj. Resne, resne ekipe so nas čakale na največji peščeni plaži, medtem ko smo se mi kregali v lokalnem peskovniku.
Moram vas vprašati, kako ste v tej zgodbi dojeli in sprejeli vlogo nekaterih zelo izpostavljenih posameznikov – predvsem prvega kapetana slovenske reprezentance in njenega zlatega kapetana?
Tisti, ki so nekoč bili reprezentanti in so zdaj legende, bi po moje morali biti pozitivne staroste, ki bi vedno iskale najboljše vidike. Vsaj v trenutkih, ko reprezentanca gre na veliko tekmovanje. Sploh če se pogovarjava o zlatem kapetanu – človek je reprezentanci v vseh letih igranja dal toliko dobrega, da ga lahko vidim zgolj v vlogi nekoga, ki lahko ob vsakem velikem tekmovanju v reprezentanci najde nekaj dobrega in to potencira. On zelo dobro ve, da nikoli skozi vsa ta leta ni bilo garancije, da bomo kdaj kaj osvojili. A ko so bile izpostavljene pozitivne stvari, je bilo neprimerno lažje. Če bi želel dobro Sloveniji in reprezentanci, bi kakšne tri, štiri dobre našel tudi tokrat in odigral tako vlogo. Bil bi svetilnik, ki bi kazal na čeri, ne pa jih sam postavljal, a očitno smo nekdanji igralci taki, da med kariero ego postavimo na stran, nato pa ne igramo več in imamo željo, da bi naše besede odmevale in bi jim ljudje dajali prav. Hkrati pa nočem te zadeve zaključevati na način, da smo na drugi strani brez krivde. Tudi vsi mi – vodstvo, selektor, jaz, kdorkoli, se moramo znati posuti s pepelom. Vsekakor so bili zdrsi v komunikaciji, bilo je nekaj napačnih reakcij, v nekaj situacijah smo bili nekoliko leseni in tega se moramo zavedati, pa četudi je v vse skupaj prišlo kot odziv na napade. In ne glede na to, da ti napadi niso imeli prav. Ker če mi kdo zdaj reče, da bi Željko Obradović iz te reprezentance zvlekel več, kot je Aleksander Sekulić, sam ve, da nima prav. Lahko zagovarja, da je Obradović desetkrat boljši trener, ne more pa reči, da bi to poletje s to ekipo dosegel več. Ali bil sekundo od finala olimpijskih iger in najmanj srebrne kolajne. Mora pa tudi on popraviti nekatere stvari, tako kot vsi mi. In narediti kakšen korak nazaj, stopiti skupaj, tudi pozabiti na užaljenost – moramo končati ta obračunavanja, moramo stopiti na isto pot, to je naša dolžnost do Slovenije.
Kako pomembno je pri tem oziroma kaj nam sporoča dejstvo, da smo prvič zelo jasno videli, da je stvar motila Luko Dončića? Gre za igralca, ki se nikoli ni spuščal v take stvari, tokrat pa je želel jasno in glasno govoriti o tem, da reprezentanca ni spoštovana in da mnogi vanjo niso verjeli.
Pogovarjamo se o človeku, ki je največji patriot in je vedno prišel igrat za reprezentanco ne glede na vse. Pa tudi o človeku, ki se ukvarja samo s svojo igro, svojo ekipo, prijatelji in družino ter se ga mediji ne dotaknejo nikoli. Če je to prišlo do njega in nam je dal vedeti, da ga razjeda, je to največji znak, da smo prekoračili mejo. Vsi. Bivši igralci in trenerji, mediji, navijači in mi na zvezi. Vrag je odnesel šalo in to ni več šala. Če se nam bo razsula sedanja zgodba, se bodo tudi pretekle, to morajo videti vsi. Če želimo imeti spoštovano reprezentanco in državo, je to točka, na kateri se moramo vzeti v roke. Če je motilo Luko, ki na vse gleda z nasmeškom, ste lahko prepričani, da je šlo čez mejo.
Nedvomno je to vprašanje, ki ga moramo (in bomo) postaviti njemu. Toda ali poznavajoč razmere mislite, da je tudi čas za zavedanje, da kdor kritizira Lukovo reprezentanco, Lukove ljudi, Lukove prijatelje, na drugi strani ne more biti ves sladek okoli njega oziroma da so te stvari njemu jasne?
Kristalno mu je jasno, o tem sem prepričan. Ker človek se, ko pride v pisarno župana Jankovića, ne pokaže z odnosom do njega. Pokaže se z odnosom do vratarja, do čistilke, do tajnice – to so njegovi ljudje in zahtevajo enako spoštovanje. Luka bo vedno govoril o reprezentanci v prvi osebi množine in bo tako tudi mislil. Tako kot je za vse nas, ki smo kdaj igrali za izbrano vrsto, bila naša in bila je ena celota. Pa smo velikokrat dosegali tudi z mano, Rašom ali Gogijem manj, kot je ta reprezentanca, ki je bila na pragu polfinala, ki se mu po kvalitetnih standardih ne bi smela niti približati. Če legenda pljuva po reprezentanci, pljuva tudi po svoji zapuščini. Upam, da smo s tem končali, da lahko to pustimo za seboj in da bomo zdaj skupaj s pozitivno energijo pristopili k izbrani vrsti ter drug drugemu odpirali vrata. Vi nam in mi vam. In če bo tako, potem sem trdno prepričan, da slovensko reprezentanco čakajo izjemno svetli časi. Na glas namreč lahko rečem, da sploh ni vprašanje, ali imamo talente za prihodnost. Morda nimamo ekstremne višine, imamo pa najbolj nadarjeno garnituro branilcev v Evropi in nisem aroganten, če trdim, da se bodo v naslednjih petih, desetih letih na krilih kolajn v mlajših kategorijah kazale stvari, ki se jih lahko izjemno veselimo. Če to mladost in prihodnost skupaj podpremo, namesto da ji režemo krila, pa še toliko bolj.
