Vsekakor se strinjamo, da se je treba ukvarjati tudi z Vlatkom Čančarjem, (ne)upravičenostjo njegovih razlogov za odpoved reprezentančne akcije in morebitni posledicami. Toda za to bo še čas, predvsem pa je njegov primer v marsičem in po marsičem drugačen od primera njegovega klubskega ter nesojenega reprezentančnega soigralca. Američana, ki mu je Slovenija lansko leto podelila potni list pod posebnimi pogoji in z izrednim postopkom - zato da bi naši državi prinesel posebne in pomembne koristi.
Izredni proces naturalizacije predvideva točno to. Namreč da gre za človeka, ki si državljanstvo in potni list zasluži hitreje od mnogih, ki nanju potrpežljivo čakajo kot priseljenci na sončno stran Alp - češ da bo pomembno prispeval k splošni dobrobiti Slovenije. Da športniki v to kategorijo spadajo, četudi po drugačnem ključu kot zdravniki ali znanstveniki, je jasno - in o tem ne bomo polemizirali. Ni prostor, ni čas, pa tudi ni pravega smisla. Se pa stvari močno zapletejo, ko se zgodi nekaj takega, kot se je v primeru Neba.
Njegova izdaja slovenske reprezentance, vseh nas, Slovenije kot take in njenih državnih institucij je dvojna. Ne samo da je nož v hrbet zaril z golo odločitvijo, da bo pripravam na klubsko sezono dal prednost pred igranjem za reprezentanco, naredil je še mnogo več od tega. Za njim je namreč sezona, v kateri je zaradi številnih poškodb večkrat pripeljal odločevalce na Košarkarski zvezi Slovenije v položaj, v katerem so dvomili, ali vztrajati pri odločitvi za tega igralca. In vsakič so se odločili točno to - za vztrajanje.
Tudi iz spoštovanja do Slovenije, svetosti državljanstva, institucije potnega lista s Triglavom v grbu. Ti odločevalci se zelo dobro zavedajo, da so košarkarska pravila čudna in da je ob teh postopkih vedno treba imeti cmok v grlu zaradi vseh, ki bi slovenske papirje želeli imeti, a kljub življenju in delu na področju naše države do njih ne morejo priti niti približno tako hitro kot ameriški dolgini, med katerimi nekateri Slovenije pred postopkom za naturalizacijo nikoli niso od blizu videli, kaj šele da bi jo obiskali.
V preteklosti je bila korist od nekaterih izjemna, neprecenljiva, a cmok v grlu je ostal. In mora vedno ostati. In tudi zaradi njega bi se za novo naturalizacijo kljub stalnemu koketiranju starega znanca iz Dallasa Daniela Gafforda ter še nekaterim priložnostim odločili le v skrajnem primeru. Do tega - torej do skrajnega primera - pa ni prišlo, ker je Nebo poškodbe pravočasno pozdravil, ker so odgovorni v njegove kvalitete verjeli in - predvsem -, je Američan svojo razpoložljivost zagotavljal in obljubljal.
Nazadnje pred kratkim, ko se je zadnjič pojavil dvom in ko je še bil čas za morebitno iskanje nadomestila. Ne samo pustil na cedilu, ne samo zaril nož v hrbet, ne samo izdal - Josh Nebo je Slovenijo konkretno, oprostite izrazu, zajebal. Nategnil. In vse nas z njo. Poteza, ki bi si zaslužila samo eno, o tem ne moe biti nobenega dvoma. Namreč obraten postopek izredne denaturalizacije. Odvzem državljanstva, potnega lista in vseh ugodnosti - med drugim igranja za ta isti Milano brez statusa tujca -, ki pridejo z njima.
Če nekdo povsem brez povezav s Slovenijo dobi potni list zgolj na podlagi dane besede (!?) zato, ker naj bi državi izredno in prek vseh meja običajnega pridobivanja državljanstva koristil, potem mora obstajati zagotovilo, da bo to tudi storil. In mora obstajati zagotovilo, da ko ne bo želel koristiti in ko bo namesto tega celo odigral umazano igro čistega nategovanja, teh ugodnosti ne bo več imel. Oziroma bi moralo obstajati. Pa žal ne obstaja. Da, tako je, nihče v tem pogledu ne more narediti popolnoma ničesar.
Košarkarska zveza tako ali tako ne. Čeprav je ona tista, ki lahko zaprosi za izredno naturalizacijo, pa zdaj ne more narediti popolnoma ničesar, da bi v primeru izdajalca to zadevo preklicala ali sprožila kakšen obraten postopek. Prav tako pa neigranje za slovensko reprezentanco, norčevanje iz njenih reprezentantov na čelu z mega zvezdo Luko Dončićem, selektorja, predsednika zveze in vseh navijačev ni razlog, da bi postopek za odvzem državljanstva sprožila država. In Nebo bo v prihodnji sezoni, na katero se bo v miru pripravil, užival v vsem, kar mu prinaša.
Milano pa tudi. Ta Milano, ki uradno sicer ne more igralcu prepovedati ničesar v zvezi z izbrano vrsto, a je iz vseh dogodkov in besed mogoče razbrati, da je prav tako odigral svojo igro. Potem ko se je ravno na račun dejstva, da ima Nebo potni list države Evropske Unije, lahko dodatno okrepil ne samo s Čančarjem (in Sloveniji za nameček vzel tudi njega), temveč z dodatnimi ameriškimi prišleki. Spominja na Ariela McDonalda izpred dolgih let - a teh starih ran ne bi odpirali, preveč je bolečih novih.
