Najprej se vrnimo na začetek vaše ameriške zgodbe; kaj vas je prepričalo, da ste iz Madrida odšli na slovito UCLA?
Bilo je veliko razlogov. Eden glavnih je bil to, da sem bil štiri leta v Madridu in sem videl mnogo košarkarjev, ki so šli po drugi poti in poskušali priti v prvo ekipo Reala. Za večino se stvari niso odvile tako, kot so pričakovali. To je bil zame prvi signal, da obstajajo tudi druge možnosti. Po pravici povedano, do zadnjega leta pri Realu nisem niti slišal za ligo NCAA, a ko se mi je ponudila ta možnost, je bila zame zelo zanimiva. Mikalo me je predvsem to, ker gre za vmesen korak med mladinsko in člansko košarko, saj igraš proti košarkarjem podobne starosti. Všeč mi je bilo tudi to, da igra v NCAA, sploh v Los Angelesu za UCLA, prinese kar nekaj medijske pozornosti v ZDA, saj tam to znajo dobro prodati. To je bil naš prvi načrt, zaradi katerega me je vse začelo zanimati.
Ste imeli takrat kakšne ponudbe članskih ekip v Evropi?
O tem niti nisem razmišljal, saj je UCLA z mano v stik stopil že jeseni leta 2022, torej eno leto pred mojim odhodom v ZDA. Sicer nisem bil še odločen za odhod tja, a veliko mi je pomenilo, da so se res zanimali zame in so bili ves čas v stiku z mano ter me spraševali, kako sem. Odločitev o tem, da bom odšel v Los Angeles, sem sprejel še pred koncem sezone, ko se zares začne dogajati s ponudbami v Evropi. Zaradi tega niti nisem želel vedeti za klube iz Evrope, ki bi se zanimali zame, pa čeprav vem, da je obstajalo kar nekaj zanimanja.
Dobili so me s 60 skavti, izgubili z procesom učenja
Kakšna so bila vaša pričakovanja pred odhodom v ZDA?
Moja pričakovanja so bila zelo velika, saj sem imel – po pravici povedano – zelo velik ego. Iz Evrope sem prišel kot MVP mladinske evrolige, na svetovnem prvenstvu do 19 let sem bil tretji najboljši strelec, zato sem imel občutek, da sem na vse skupaj pripravljen. Dobili so me tudi s tem, ko so mi dejali, da na tekme hodi 60 skavtov iz lige NBA. Tu sem začutil svojo priložnost, da se na vso moč izkažem in sledim svojim sanjam ter grem v ligo NBA. Veliko sem pričakoval tudi zato, ker so me res želeli imeti v ekipi, tudi trener je imel glede mene velika pričakovanja, saj je želel, da postanem eden vodij ekipe.
Verjetno se za zdaj ta izkušnja ni izpolnila? Kaj mislite, da vas ovira pri tem, da bi pokazali vse, kar znate?
Ena stvar je gotovo to, da nisem dobil prave priložnosti za igro in nisem imel pričakovane vloge v ekipi. Pri Američanih je pač tako, da pričakujejo, da greš najprej čez nek proces učenja. Čez celotno sezono pri UCLA sem neštetokrat slišal, da se moram naučiti ameriške košarke, kar mi je bilo precej smešno, saj je zame košarka univerzalni jezik. Ker nikoli nisem dobil prave priložnosti, se je izgubilo tudi zaupanje med mano in trenerjem. Na koncu sezone sem se preprosto moral odločiti, če si želim še enkrat čez takšno izkušnjo, zato sem se raje odpravil na drugo univerzo.
Vam je bilo težko, ko ste na eni točki spoznali, da pri UCLA ne bo šlo?
Seveda, bilo je težko. Ko je bilo prejšnjega marca konec sezone, sem se vrnil domov, a še takrat nisem vedel, kaj točno narediti. Skozi leto sem spoznal, da je velika stvar na svojih prsih nositi napis 'UCLA', saj imajo zelo veliko navijačev in so najuspešnejša košarkarska univerza. Težko mi je bilo spoznati, da mi tam ne bo uspelo, saj sem si tega res želel. Takrat sem spoznal, da se je vse zgodilo z razlogom in da moram iti z dvignjeno glavo naprej.
Očitno pa tudi po tej izkušnji niste obupali nad ameriško študentsko potjo. Kaj vas je prepričalo pri univerzi LMU?
Res je, še vedno mislim, da je prava pot zame prek Amerike. LMU me je prepričal, ker se mi je zdelo, da bom končno lahko pokazal kdo sem, kaj znam in bom prevzel večjo vlogo. Navdušila me je tudi njihova miselnost, saj smo v ekipi kot velika družina. Tako s soigralci kot s trenerji se odlično razumemo, od mene pa je odvisno, da pokažem, kdo sem.
Tisti, ki sem jih premagal, so ali bodo v NBA
Kakšna je razlika med obema univerzama? Vemo da je UCLA mnogo bolj ugledna, sploh v košarkarskih krogih ...
V kvaliteti konference, v kateri igramo, razlika niti ni tako velika, saj imamo tudi mi močno konkurenco. Tudi gledanost je velika, a definitivno ne tako velika kot pri UCLA. Tam smo imeli mnogo več navijačev. Univerzi sta si podobni tudi v zmagovalni miselnosti. Razlika res ni tako velika, tudi organizacija je na visoki ravni, trikrat na dan imamo skupne obroke, imamo svojega maserja ter zelo dobre prostore. Na voljo nam je vse, da smo lahko dobra ekipa.
Trener LMU-ja je pred sezono o vas govoril z res izbranimi besedami, dejal je, da v vas vidi veliko okrepitev. Ste zaradi tega pričakovali večjo vlogo?
Ja … nekako. Začetek sezone res ni bil takšen, kot bi si želel. Sicer sem imel nekaj težav s poškodbami, a zdaj je nastopil čas, ko si moram najti in izboriti svoj prostor, vlogo. Vem, da mi bo s trdim delom in vztrajnostjo uspelo priti do tega, kar sem si zadal.
Pa vseeno, pri Realu ste bili MVP mladinske evrolige, kako pojasniti takšno razliko v vaših igrah in vlogi takrat in zdaj? So v NCAA res toliko boljši igralci in večja konkurenca?
Niti ne. Ko zdaj gledam tiste igralce, s katerimi sem tekmoval v mladinski evroligi, vidim, da jih je večina že v ligi NBA, ali pa jih bodo v to izbrali letos, tako da je bila tam konkurenca res zelo močna. Tu je igra bolj fizična, predvsem pa je velika raznolikost košarkarjev; vedno več je Evropejcev, tu pa so seveda tudi zelo eksplozivni Američani. Ker vsaka univerza igra precej drugačno košarko, je potrebnega veliko prilagajanja. Bolj profesionalno se tudi dela analizo drugih ekip, saj je v sezoni le trideset tekem, zaradi česar je vsaka pomembna.
Ne vedo nič, dokler ne rečeš 'Luka Dončić'
Ali se vam zdi, da morda še vedno dvomijo v evropske igralce?
Nisem dobil tega občutka. Evropejcev je tam vedno več, tako da je že kar običajno, da sta v vsaki ekipi po dva.
V ligi je letos tudi kar nekaj slovenskih igralcev. Ste kaj v stiku z njimi?
Nismo v rednem stiku, saj se ves čas toliko dogaja. Še najbolj se slišim z Urbanom Klavžarjem, vem pa tudi, da Saša Ciani in Arne Osojnik odlično igrata.
To je vse pogostejša razvojna pot za slovenske in tudi ostale evropske igralce, zakaj mislite, da se jih vedno več odloča za NCAA?
Predvsem zato, ker si je v Evropi težko izboriti mesto v članski ekipi, saj tekmuješ s 30-letniki in klubi mladim ne ponujajo toliko priložnosti. Pomaga tudi, da ima liga NCAA zdaj bolj svobodna pravila, kar zadeva menjavanja univerz.
Kako za zdaj gledate na študentsko košarko v ZDA, je to nekaj povsem drugega kot v Evropi?
Res je, to je nekaj posebnega. Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem prvič pristal na letališču v Los Angelesu. Na carini me je ustavil policaj, kateremu sem poskušal razložiti, da sem v ZDA prišel, ker bom igral študentsko košarko. Pričakoval sem, da bo morda poznal univerzo, a on mi je začel razlagati, da so z očetom in sinom največji navijači UCLA-ja. To me je povsem presenetilo in šele, ko sem začel igrati, sem spoznal, kako veliko navijačev imajo študentske ekipe in koliko medijske pozornosti uživajo. Ljudje pravijo, da imajo celo večjo podporo kot ekipe v ligi NBA, s tem bi se kar strinjal.
