"Bodite v slačilnici ob 18.15, mi smo prižgali zeleno luč, od tam naprej pa se boste dogovorili z Luko," so nam po tednih prijaznega dopisovanja sporočili z vrha za stike z mediji Dallas Mavericksov. Bilo je nekaj dni pred tekmo na slovenski večer, ki smo jo vsi skupaj vključno z njimi pričakovali tako zelo nestrpno, na dan čudovitega slovenskega dogajanja pa smo dobili tako vnovično potrditev prejle zapisanega kot posebno dovolilnico za vstop v glavno garderobo Dončićeve ekipe pred srečanjem z Bostonom in po njem.
Očitno je bilo, da se dogaja, kajti od covidne prekinitve dolgoletne ameriške tradicije popolne odprtosti vseh slačilnic za vse novinarje so se nekatere ekipe k temu vrnile le delno, prav Dallas pa je med najbolj zadržanimi. V teoriji je garderoba sicer dostopna v vsej tisti neverjetnosti kot nekoč, ko se je pred očmi predstavnikov sedme sile dogajalo praktično vse, v praksi pa lahko zdaj tja prideš le, če imaš tako dodatno zeleno luč kluba kot posebno privolitev točno določenega igralca. A čeprav je bilo jasno, da se nekaj dogaja, si še vedno nismo drznili verjeti, da se bo zgodilo to.
Potem pa je nekaj minut po tisti uri, ki so nam jo naročili in ob kateri smo vstopili v sveti prostor drobovja dvorane, prišel. Nasmejan do ušes, iskrivega pogleda, odločnega in toplega stiska roke. "Jaz in intervjuji ... Saj veš, da ne dam nikomur, kajneda," je dejal po nekaj uvodnih vprašanjih, odgovorih, pripombah in šalah, ki so šli precej onkraj vljudnostnega oziroma so še najbolj spominjali na sproščeno srečanje starih znancev.
Vemo, da ne da nikomur. In kratko kimanje vašega poročevalca iz Dallasa je povedalo še več kot to – vemo namreč tudi, katera in kakšna in čigava povabila na pogovor eden na enega je v vseh teh letih globalne megaslave zavrnil. Seznam je dolg približno toliko, kolikor je dolg seznam najbolj uglednih, priznanih, slavnih medijev na svetu. Nadaljnje besede niso bile potrebne. Si pa brez lažne skromnosti mislimo, da se je v tistih trenutkih, ki so pretekli, dokler ni pokimal še Luka in se spet prešerno nasmehnil, skrivalo marsikaj. Vsa ta leta Dallasa, vse te noči ustvarjanja s tako zelo zahtevno časovno razliko, vsa ta prizadevanja, vsa ta vera odgovornih pri vašem in našem časniku v kakovostne zgodbe s prizorišča dogajanja, iz srca največjih slovenskih športnih akterjev, uspehov, dosežkov in presežkov. V teh trenutkih je bilo tudi vse, kar smo z Luko doživeli na tako zelo stresnih olimpijskih igrah v Tokiu, pa na drugače neponovljivem svetovnem prvenstvu na Okinavi in Filipinih preteklo poletje.
"Se dobiva točno tukaj po tekmi. Povej jim, da sem rekel, da je zmenjeno," je dejal, ko se je pripravljal na nastop in se odločal, kateri par superg izbrati izmed resnično številnih, ki jih ima pripravljene ob svojih omaricah in svojem stolu v garderobi. Da, bilo je dogovorjeno. In bilo je videti in slišati tako, da smo bili popolnoma prepričani, da tega ne more spremeniti nič več. Ne poraz proti eni najboljših ekip v ligi. Ne skoraj ura, ki jo je Luka po tekmi po navodilih kondicijskega trenerja potreboval za nekaj terapij in fitnesa. Ne dejstvo, da so ga čakali tako srečanje s slovenskimi navijači v dvorani kot z ameriškimi novinarji na tiskovni konferenci.
Tisto skoraj uro smo počakali ob spremljanju drugih zvezdnikov med raznimi opravki v slačilnici – vse ostalo in vsi ostali pa so morali počakati nas. Še ena gesta, ob kateri smo se lahko le priklonili. Podobno kot ob dejstvu, da nas nihče ni omejeval pri ničemer. Nikomur se ni nikamor mudilo, nihče ni nič rekel, da kaj bi in da česa ne bi. Lahko je nastajalo in nastalo vse tisto, kar sledi zdajle in kar se je začelo z vprašanjem, s kakršnim se intervjuji ne začenjajo in ki je Luko takoj dodatno sprostilo ter ga prijetno oddaljilo od tistega, o čemer v sobah za novinarske konference govori vsak dan.
Kako se odločite, katere?
Katere kaj? Kaj, kako se odločim?
Superge. Športne copate. Kako se odločite, katerega med vsemi temi pari (z roko pokažemo na 18 ali 19 parov po tleh in v torbi, op. p.) izbrati za kakšno tekmo? Katere obuti in nato nositi na parketu?
Aja, to (smeh). To je pa kar težko odločitev, ja, morda jih je res kar nekoliko preveč. Nisem se še spraševal, kako in zakaj se odločim. V bistvu ne vem. Opažam, da so mi v zadnjem času najbolj všeč rdeče in jih tudi najrajši nosim, včasih tudi med polčasoma zamenjam, ni pa to odločitev, ki bi jo sprejemal vnaprej, se z njo ukvarjal ali o njej sanjal. Pridem sem, se pripravim na tekmo, pogledam in ene izberem. Je pa res, da včasih brez pravega razloga koga vprašam. Če vidim katerega od soigralcev tu blizu ali celo koga iz kluba, odločitev prepustim njemu in potem obujem, kar izbere on.
Ime Gabriela nanje s flomastrom napišete sami – večina copatov je okrašena s tem in srčkom?
Ne, ne napišem sam. Tako grdo pišem in rišem, da to res ne bi bilo videti tako, kot želim, da je videti. Ime mora biti napisano lepo, srček mora biti lep, jaz nisem človek za to. Reciva takole: to mi naredijo tisti, ki jim zaupam, da bodo napisali in narisali tako, kot je treba. Ostaniva pri tem.
ŠE BOLJ SEM TEKMOVALEN, JEZA PA ME MINE, KO POMISLIM, DA GREM DOMOV
Žarite, ko govorite o čemerkoli, tako ali drugače povezanem s hčerkico. Vaš oče, ki se je pretekli teden tukaj prvič preizkusil kot dedek, nam je povedal, da ste srečni, da ga kot očeta to najbolj veseli in da se to tudi vidi – tako na igrišču kot zunaj njega.
Oče zagotovo najbolje ve. In lahko potrdim, da ima popolnoma prav. To je neka drugačna sreča, o stvareh zdaj razmišljam drugače, nanje drugače gledam. Pravzaprav se je z rojstvom hčerke začelo neko drugačno življenje in moram reči, da mi je zelo všeč. Ko gledam nazaj, sem bil pogosto jezen zaradi česa, kar se mi je zgodilo na kakšni tekmi, potem sem to jezo nesel še domov in tako naprej. Zdaj je drugače, zdaj po tekmi ne glede na vse, kar se zgodi, vem, da grem domov k njej.
A dovolj vas poznamo, da vemo, da kljub temu ostajate tekmovalni. Kajneda?
Ah, še bolj tekmovalen sem; to pa je nekaj, kar me nikakor ne more miniti (smeh). In prav je tako. Pa saj razumete, kaj mislim s to jezo. Seveda še vedno na enak način dojemam vse, kar se zgodi na igrišču in na tekmi – in tista jeza ob zgrešenem metu ali čemerkoli ostaja enaka. Vendar pa mi je, ko pridem sem na to svoje mesto in se začnem pripravljati, da grem domov k svojima dekletoma, precej lažje, kot mi je bilo.
Tukaj pred tem pogovorom ste oblekli zelo simpatično majico. 'Daddy of a Princess' piše na njej – torej očka princeske. Se počutite tako?
Točno tako se počutim. So mi pa to majico poslali prijatelji in tudi zaradi tega jo z veseljem nosim ter mi veliko pomeni.
Lahko poveste še kaj o tem, kaj ste mislili, ko ste rekli, da se vam je spremenilo življenje? Najbrž gre sicer za podobne stvari, skozi katere smo šli vsi starši, a vendarle.
Res mislim, da je življenje čisto drugačno, čeprav se veliko stvari seveda ni kaj dosti spremenilo. Tako se počutim predvsem zaradi tega povsem novega občutka, na kaj najprej pomislim in kaj je moja glavna skrb. Vedno se vprašam, kako je 'tamala', preden se vprašam karkoli drugega. Saj veste, kako to gre: samo da je ona zdrava in v redu in zadovoljna. To je najbolj pomembno, ostalo bomo že.
Z zaročenko Anamario sta se odločila, da bosta njeno nosečnost vse do rojstva obdržala v popolni tajnosti, kar je v teh časih in v vašem položaju izjemno težko. Koliko spoštovanja čutite, ker je za vajino skrivnost neizbežno vedelo kar nekaj ljudi, a so dovolj cenili vašo željo?
Vesel sem, da sem obkrožen s takimi ljudmi in da me spremljajo na vseh področjih. Tiste, ki so vedeli oziroma izvedeli, sva prosila, ali lahko spoštujejo najino odločitev, najino željo. Seveda zaradi mojega položaja in statusa ni bilo lahko vsega skupaj ohranjati skritega pred očmi javnosti, a je šlo. Je pa bilo kar naporno, če pomislim za nazaj, saj sem res zelo izpostavljen, in vem, da so se tudi drugi, ki so vedeli, morali kar potruditi. Prosil sem jih pač, naj poskusijo pri tem dati vse od sebe, in uspelo jim je.
VERJAMEM V TE FANTE - MISLIM, DA NAM BO USPELO PRITI NA OLIMPIJSKE IGRE
Dedek ni edina nova funkcija vašega očeta Saše. Zdaj bo vaš šef, ko boste v slovenski reprezentanci, on pa je seveda novi športni direktor Košarkarske zveze Slovenije – kako gledate na to?
Že prej je kar veliko postoril na zvezi in okoli reprezentance – vsi so vedno mislili, da imam jaz kaj s tem, a res nisem imel. Tako kot nisem imel zdaj, je pa res super, da bo v še eni novi vlogi. Se zelo veselim. In bo še zelo zanimivo, kajti zdaj bo res moj šef še na zvezi, doslej pa je bil moj 'šef' le kot oče.
Vaš šef kot oče? Očetova beseda šteje?
Uf, pa še kako! Saj mora, oče mora biti tak in vesel sem, da je tako. Da bo na teh področjih, na katerih bo delal, šef tudi v reprezentanci, pa ste lahko prepričani. Že ko ni bil, je vedno povedal, kaj si misli. Tak je in tole bo res eno super sodelovanje.
Reprezentanca bo brez vas že prej imela druge, prav tako zelo pomembne obveznosti, vaša prva po – upajmo, čim poznejšem – koncu NBA-sezone pa bodo seveda olimpijske kvalifikacije v Atenah. Predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec nam je rekel, da medtem ko je bil on zaskrbljen zaradi naše skupine na tem turnirju, ste mu vi rekli, da je skupina dobra.
Ja, res sem to rekel, seveda. Pa saj veste, da imam rad take izzive. V glavi si vrtim, kako smo prišli na prejšnje olimpijske igre. Morali smo v Litvo, šli smo v Litvo in tam premagali Litovce pred polnimi tribunami. Take stvari me motivirajo in tudi v tem primeru gledam na stvar tako, da bom zagotovo dodatno motiviran. Seveda ne bo lahko, nikoli nisem tega rekel in tega ne mislim. Celo zelo težko bo, ampak jaz res verjamem, da nam tudi v Atenah lahko uspe. Vrača se Edo, vrnil se bo Vlatko, in če bomo vsi zdravi, ne vidim razloga, da nam ne bi uspelo. Zdravje je edino, kar mora biti in kjer ne moreš kaj dosti pomagati. Če bo zdravje, pa jaz res verjamem v te fante in v to ekipo.
Finalni obračun turnirja bi lahko bil Slovenija – Grčija, torej vi proti Giannisu Antetokounmpu.
Lahko bi bil, ampak na ta turnir ne gledam samo tako. Do finala je treba priti in v naši skupini že to ne bo lahko. Morali bomo biti zelo zbrani že proti drugim nasprotnikom, če bo potem to finale, pa super.
In tekma bi bila 7. julija, torej 7. 7. Vaš datum, vaša številka, vaš dan, na katerega vas vežejo srečni življenjski dogodki.
Moj datum, drži. Bomo videli, kaj se lahko zgodi tokrat. A kot rečeno, o finalu bomo, ko bomo v finalu. Do tja je treba priti in tako je treba razmišljati. Vsekakor pa, še enkrat: če v kaj verjamem, potem verjamem v te fante, v to reprezentanco. Upam, da nam bo uspelo. In mislim, da nam bo.
ČE BO LE ŠLO, BI RAD V ŽIVO VIDEL TEKMO SLOVENSKIH NOGOMETAŠEV NA EURU
Znani ste po tem, da vedno spremljate tudi nastope drugih uspešnih slovenskih športnikov, če le utegnete. Prejle ste mi rekli, da ste spremljali celo slovensko nogometno reprezentanco tukaj v Teksasu, pa čeprav tiste tekme v San Antoniu pred nekaj dnevi ni odigrala v svoji običajni in najmočnejši zasedbi.
Spremljal sem, seveda, zelo me je zanimalo. Sploh ker smo igrali proti Američanom in sem skušal ljudem tukaj v klubu pojasniti, da igramo proti njim. Potem pa tudi, da smo jih premagali. Ampak če sem iskren, velika večina po mojem ni zares vedela, kaj jim želim povedati in kakšna tekma to je. Sem se potrudil, ampak ni šlo.
Razveselila vas je uvrstitev slovenskih nogometašev na evropsko prvenstvo – verjetno se veselite tudi tega v tem norem poletju, v katerem bi se za slovenski šport utegnilo zgoditi kar nekaj izjemnih stvari.
Seveda me je razveselila. Zelo me je razveselila, 'val'da'! In veselim se tudi tekem v Nemčiji. Še več, vsaj eno si želim ogledati. Takrat bom imel reprezentančne priprave, a če bo le šlo, če bo le čas, bi šel rad na kakšno slovensko tekmo na Euru.
Recimo proti Srbiji v Münchnu?
Ja, to bi bilo seveda super, kaj naj rečem. Tudi kakšna druga bi bila v redu, če se tako obrne – a München je res blizu, to bo super tekma, in če bo čas, bi jo rad videl v živo.
Je do vas prišel podatek, da je največja želja Benjamina Šeška, vročega slovenskega napadalca in enega od glavnih tvorcev uvrstitve na Euro, da bi vas osebno spoznal? Večkrat jo je izrazil, tudi ko so ga imenovali za najboljšega slovenskega mladega športnika in mu podarili vaš dres, kar ga je navdušilo.
Seveda sem slišal za to in sem vesel, da je tako. Pa ne samo to – vzpostavil sem stik, mu pisal, tako da si zdaj občasno nekaj piševa in tudi jaz upam, da se bova letos poleti med mojimi in njegovimi obveznostmi nekje lahko ujela, se srečala in spoznala.
Večkrat nam je rekel, da bi vam rad pokazal, kako dobro igra košarko. In da celo sanja o tem, da bi mu vi po nogometno podali z nogo nad obroč, on pa bi jo po košarkarsko zabil vanj.
Sem prepričan, da bi šlo (smeh). Ko ga takole gledam, je zelo atletski tip in mislim, da bi nama lahko uspela tudi taka akcija. Evo, tako bom rekel – če se moram opredeliti, mislim, da bi uspelo.
GLAVNA STVAR JE, DA MORAMO IGRATI BOLJ FIZIČNO - TAKO KOZ DRUGI PROTI NAM
Ustaviva se še pri tekmi, ki je za nami oziroma se je končala kakšno uro pred tem pogovorom in na kateri ste izgubili proti zelo močnemu Bostonu. Vsi vemo, da v prvi vrsti radi zmagujete in da vas zanima samo zmagovanje. A vendarle lahko rečemo, da se vam je na slovenski večer in na tej tekmi v slovenskih barvah, na kateri je v preteklosti vedno šlo nekaj narobe, tokrat pa je bila to tekma z vašimi sijajnimi številkami, s presežki.
Mogoče statistično res. Vsekakor pa to ni bila tekma, s katero bi bil zadovoljen ali za katero bi rekel, da sem na njej dobro igral. Ravno nasprotno – rekel vam bo, kar bom potem povedal tudi ostalim: igral sem slabo. Kako lahko kdo reče, da sem igral dobro, če pa sem zgrešil kar nekaj polaganj – torej metov, ki bi jih absolutno moral zadeti? Trudil sem se, na tej tekmi sem pred slovenskimi navijači poskusil odigrati kar najbolje, a je to uspelo le statistično, sicer pa nisem zadovoljen. Je pa Boston odlična ekipa, na meni so se izmenjevali res izjemni obrambni igralci, tako da sem po svoje lahko zadovoljen s tem, da smo igrali slabo – sploh jaz –, pa smo bili vseeno do zadnjega v igri za zmago. To je spet pokazalo, da če smo pravi, smo lahko konkurenčni vsakomur.
Vemo, da vas to sprašujejo vsak dan in da se ves čas vrtite okrog teh vprašanj in analize vsakega najmanjšega vidika. A kako bi slovenskim košarkarskim navdušencem, ki navijajo za Dallas in si želijo vašega čim večjega tekmovalnega uspeha z njim, pojasnili, kaj tej ekipi manjka – če ji kaj manjka –, kaj potrebuje in kaj jo lahko vodi do tega uspeha? Jasno je, da je ta uspeh tudi vaša največja želja.
Ne pravim, da ljudje ne upoštevajo vseh naših težav s poškodbami v tej sezoni, a morda jih premalo. To je bila resna kriza s poškodbami, ves čas je bilo nekaj, ves čas je manjkal nekdo pomemben. Pravzaprav smo po mojem v tem trenutku celo najbližje temu, da bi bili v popolni postavi in vsaj približno zdravi. Predvsem naša 'big three', kot bi rekli tukaj, torej naši trije najpomembnejši, smo bili res zelo malo skupaj na tekmah, še manj na treningih. Nedvomno se moramo še uigrati, čeprav smo že v drugi polovici rednega dela sezone. Kar zadeva to, kaj nam manjka in kaj bi morali narediti, pa je jasno, da bi morali igrati veliko bolj fizično. Proti nam so praktično vsi precej bolj fizični, kot smo mi proti njim. To moramo spremeniti.
Posledica tega fizičnega pristopa nasprotnikov, norega ritma, velikega števila tekem in vaše izpostavljenosti na parketu je ta, kot sami pravite, da vas že nekaj let vedno nekaj vsaj malo boli.
Res je tako. Čeprav sem star šele 24 let, je za menoj res veliko 'basketa', pri čemer pogosto igram tudi velik del poletij, da sem lahko na voljo reprezentanci. Počitka ni veliko, neke stvari pač bolijo in se vedno obnavljajo, a sem v redu. Pripravljen sem na to, da bo šlo tako tudi naprej – ni problema.
