Temu tukaj ne rečejo derbi. Čeprav beseda prihaja iz Združenih držav Amerike, je iz konjeništva na tej strani Atlantika precej bolj preplavila staro celino kot novi svet. Vedo, kaj jim želite povedati, a da bi besedo uporabili sami – to boste bolj ali manj doživeli le, če jim jo boste malodane položili v usta. Preverjeno. Bili bi precej v svetu pisanja pravljic, če bi vam poskušali prodati kaj drugega, in šli bi še globlje vanj – torej v svet pisanja pravljic –, če bi vam hoteli obračun med Dallasom in Houstonom prikazati kot nekaj, kar se napaja iz košarke. Se bomo vrnili k njej – le kako se ne bi, ko pa smo skupaj s stoterico slovenskih navijačev tukaj zaradi nje. In brez skrbi, v pričakovanju obračuna raket in teličkov v najbolj vesoljskem mestu ZDA imajo in imamo kaj videti. A če že ne konča, se športna zgodba med omenjenima teksaškima mestoma začne in prehodi večino poti nekje drugje. Pri guvernerjevem pokalu. Tako namreč imenujejo športni praznik, ki se v Teksasu najbolj približa tistemu, čemur v Evropi pravi zaradi derbija ustavljen čas. Lastnik guvernerjevega pokala – povsem neuradne, a nadvse prestižne lovorike – je vedno zadnji zmagovalec tekme, na kateri se pomerijo Dallas Cowboys in Houston Texans. Ameriški nogomet, jasno. In ko gre za ta šport, so stvari drugačne kot v našem nogometu in še bolj drugačne kot v NBA, kjer imajo Mavericksi in Rocketsi brez končnice zagotovljena štiri srečanja na sezono. V povprečju se na uradnih tekmah v okviru NFL (na pripravljalnih poletnih obračunih nekoliko pogosteje) teksaški franšizi v z naskokom najbolj priljubljenem ameriškem (in še bolj izrazito teksaškem) športu srečata na vsaka štiri leta. Nazadnje sta se zadnjo jesen, rezultatsko izjemno tesna tekma je bila pravi spektakel na zelenici, predvsem pa je bila v skladu z edinstveno tradicijo spektakel na območju okoli – kateregakoli pač – stadiona. Tam teksaški nogometni obračun dobi podobo, ki je neprimerljiva s čimerkoli v ZDA in na svetu.
Vse od kosti vse se topi
"To bi bilo enkrat preprosto treba doživeti," je bila enotna ocena slovenske odprave, potem ko so njeni člani s slovensko radovednostjo spraševali o pomenu nocojšnjega teksaškega derbija in so prej ali slej vsi po vrsti dobili na pladnju legendarne nogometne zgodbe. Domača tekma katerega od teksaških NFL-moštev je že sama po sebi družabni dogodek brez primere. Ko gre za guvernerjev pokal, pa vse skupaj dobi razsežnosti, o katerih veliko poslušamo te dni, gledamo posnetke in fotografije, obstajajo pa tudi – in nekaj smo jih videli pred prihodom – dokumentarni filmi. Namreč o tem, kako se gromozansko parkirišče pred stadionom bodisi v Arlingtonu v neposredni bližini Dallasa, kjer domače tekme igrajo Cowboys, bodisi v Houstonu, kjer domače tekme igrajo Texans, spremni v prizorišče piknika brez primere. Tradicija sega še v čase, ko je Houston imel franšizo, ki se je pozneje preselila v Tenneseee, Kavboji pa so jo nato nekaj časa pri življenju ohranjali sami, dokler ni v popolnosti zaživela z rojstvom nove teksaške ekipe. Če ste kdaj za kakšno pojedino kjerkoli v Sloveniji ali njeni bližini mislili, da je megalomanska, potem morate videti prizore odraslih živali šokantno velikih pasem, ki se pred stadionom bodisi vrtijo na ražnju bodisi so po teksaško zakopane v razne imitacije podzemnega pečenja, s čimer dosežejo tukaj tako priljubljeno razpadanje mesa na kosti in topljenje v ustih. Gre z mase, ki presegajo tudi tukajšnje najbolj ekstremne restavracije, velikanska pojedina pa ob nepredstavljivih prizorih na parkirišču poteka vse od jutra do nekaj minut pred tekmo. Kaj torej ob tem še ostane košarki? Kot nam zagotavljajo lokalci, prizori zagotovo ne bodo vegetarijanski, bodo pa precej daleč od nogometnih. In to kljub temu, da je čas za teksaško osredotočenost na košarko kar primeren. Treba je namreč vedeti, da je pred koncem sezone NFL izraziteje v drugem planu, pred izpadom teksaških moštev pa še toliko bolj.
Gostovanje, kot ga še ni bilo
"Če obstajajo tekme, ki privabijo več zanimanja kot običajen nastop Mavericksov, ki se v povprečju zgodi vsak drugi večer, so to zagotovo obračuni s Houstonom in San Antoniem. Kakšno leto so bolj vroči prvi, kakšno leto drugi, odvisno pač od okoliščin," nam je razlagal možakar, ki je bil videti, kot bi ušel s klišejskega plakata. Ni ravno podrgnil vžigalice ob škorenj, da bi si nato prižgal cigareto, je pa imel mnoge druge elemente modernega kavboja – na čelu s prepoznavnim klobukom v slogu nesmrtnega Chucka Norrisa iz nanizanke o teksaških rangerjih, dejanski arhaični enoti tukajšnje policije. "V zlati dobi Mavericksov okrog naslova leta 2011, ko je bil zelo močan tudi San Antoni, je bila ta tekma nad vsemi. Zdaj pa je težko reči, morda je zaradi tradicije in vpliva drugih športov trenutno najtežje pričakovana ravno tekma v Houstonu," je ugotavljal kavboj z grlom pivske steklenice med prsti in se rad spominjal tekme, ki je verjetno izstrelila Luko Dončića tja, kjer se je nato le še utrjeval. Saj veste, tiste tekme, na kateri je Slovenec z 11 zaporednimi točkami preobrnil in zapečatil boj za zmago. "Tedaj smo vedeli, da smo dobili nekoga zares posebnega," brez izjeme povedo navijači Dallasa, ki pa jim ni v posebni navadi, da bi se odpravili 300 kilometrov južneje. Morda bi naredili izjemo, če bi se Dallas v tej sezoni boril za velike stvari, tako pa bodo svoje meso pojedli v lokalnem baru, prijeli še za kakšno grlo in si tekmo ogledali po televiziji. V nasprotju s slovensko odpravo, ki se bo zjutraj po ameriškem času – pri vas bo že popoldne – organizirala v zavidanja vreden konvoj in se na krilih sinočnjega navijanja v Dallasovi domači dvorani čisto pa stari evropski navadi podala na gostovanje. Prav mogoče je, da bo Dallas na teksaškem gostovanju imel največjo, najbolj organizirano in najbolj – tako barvno kot grlno – usklajeno skupino navijačev doslej. In če to ne bo najboljši mogoči – predvsem za Luko, a tudi za soigralce – potisk v lovu na presenečenje, potem ne bi moglo biti nič.
