"Oprostite, kaj je to? Česa takega pa še ne," je bil radoveden Henry, ameriški poslovnež, ki je na polet proti Dallasu čakal manj stresno in bolj rutinirano kot kdorkoli, ki ga poznate v našem okolju, čaka avtobus. Do zadnje mogoče sekunde bi najbolj mirno delal na prenosnem računalniku s slušalkami globoko v ušesih, če bi šlo za navaden polet, ki ga, kot nam je zaupal, opravi najmanj štirikrat vsak teden. Nič ga ne bi moglo premakniti iz njegove rutine, če se ne bi okrog tiste klasične letališke table z velikim napisom destinacije zbrala velika skupina ljudi, pripravljenih na priložnostno fotografijo. V sredini Aleksander, poklicni navijač, ki je zaslovel, ko je od glave do peta oblečen v prepoznavno uniformo od prvega dne vodil navijanje z repliko pokala za najboljšo evropsko košarkarsko reprezentanco, dokler te replike nikoli pozabljenega 17. septembra leta 2017 ni v Istanbulu pretopil v original. Okoli njega slovenske zastave in vzkliki, ob katerih je že ta skupina delovala veliko in glasno, četudi nas je prek polarno mrzlega Minneapolisa letela le približno polovica vseh tistih, ki smo se na koncu zbrali v Dallasu. Naš prijatelj Harry je z izbuljenimi očmi odmaknil pogled od izračunov na ekranu in si na sobotni večer želel vzeti proste pol ure za srkanje vse mogočih informacij. "Zgodila se vam je krivica. Vsi skupaj bi morali podaljšati potovanje v Charlotte in tam gledati vašega ljubljenca na glavni All-Star tekmi," je bil gospod kot velik oboževalec košarke, navijač Timberwolvesov in oboževalec njihovega nekdanjega centra Radoslava Nesterovića zelo hitro zelo globoko v zgodbi. O Sloveniji je vedel kar nekaj, zdaj je želel vedeti več. O Dončiću je vedel veliko, zdaj je o njem in njegovem vplivu na življenje slovenskih športnih navdušencev želel vedeti vse. Jasno mu je bilo, kaj pomenijo prizori pred njegovimi očmi – celo do te mere, da je obljubil nakup vstopnice za sinočnjo tekmo s Portlandom. "To moram videti," je bil odločen, ko smo mu povedali, da je načrt združena skupina stotih slovenskih navijačev, oblečenih v ekskluzivne Dončićeve majice, ki jih je organizator potovanja Kompas med navijače razdelil, še preden jih je kdorkoli poslal na trg.
"Vesel sem, da greste ravno v Teksas. Če kje v ZDA, bo ta skupina velika uspešnica v tej zvezni državi, ki močno izstopa," je bil prepričan naš sogovornik in trdil, da zgolj v Teksasu delajo razliko med športniki iz te zvezne države in ostalimi predstavniki dežele svobodnih, da imajo v zelo specifični kulturi svoja športna moštva radi precej bolj po evropsko in južnoameriško kot drugod po ZDA ter da so celo večinoma najprej Teksašani in nato Američani. "Navdušilo jih bo, boste videli," nas je pospremil proti Dallasu in imel popolnoma prav. Slovenski navijači so bili velika uspešnica že med predstavniki oblasti na končnem letališču in med povsem naključnimi sopotniki – pomislite, teksaški klobuk v dar so dobili, še preden so uradno vstopili v Teksas. Taisti sobotni večer so bili uspešnica v hotelu ter v okoliških barih, časovni okvir pa ne bi mogel biti bolj idealen za prelivanje teh sijajnih prizorov in sijajnih občutkov v včerajšnji dan. Jasno, bila je nedelja in v ligi NBA to pomeni celodnevno košarkarsko vzdušje namesto večernega obiska »gledališča«.
Navijači nad Luko, Američani nad nas
Ustrežljivost je bila izjemna. Že tako ali tako nam je bilo iz vseh izkušenj s Severno Ameriko znano, da gre za precej paradoksalno mešanico najbolj rigoroznih varnostnih ukrepov in standardov ter popolne dostopnosti, ko te mlin neštetih pregledov spusti skozi. In če omeniš še čarobno besedo – preverjeno, 'Luka' je bolj udarna in odpira več vrat kot 'Dončić' –, postane dostopnost prav absurdna. "Želite videti ogrevanje in navijače s tribune ali s parketa? Priporočam slednje. Pojdite zraven," je izstrelila uslužbenka za stike z javnostmi, ki nam je bila takoj praktično dodeljena. Rečeno, storjeno. S parketa smo se lahko celo premikali na tribuno in obratno, pomoč je prihajala z vseh strani, navdušenje prav tako. Pravzaprav se je vaš poročevalec moral izvleči iz navala ameriških novinarjev in snemalcev, da je lahko sledil nekemu drugemu navalu – navalu navijačev na Dončića. Pričakali so ga nad tunelom, skozi katerega se pride ogrevat, in vzklikali njegovo ime, tako kot so ga vzklikali že prej pred dvorano. Prizori so bili več kot edinstveni. Ovacije ob vsakem zadetem metu na ogrevanju, Slovenčevi nasmehi, norišnica. In obljuba, da se vsi skupaj dobijo na tribuni po tekmi. Že pred njo pa se je Luka ustavljal, si vzel čas, poziral in vidno užival v edinstvenem dogodku. Le kako ne bi? Uživali pa so tudi Američani, tudi oni so za take stvari rojeni. Koliko navijačev je prišlo? Kje in kako so potovali? Koliko so zapravili? Koliko prebivalcev ima Slovenija? Kolikšna je povprečna mesečna plača? Kje spijo navijači? Kakšni so njihovi načrti? Kaj je to s Slovenci in košarko in Luko – ste sploh normalni? In tako naprej in tako naprej brez konca. Pravzaprav so dogajanje za zgodovinsko razglasili še precej bolj, kot smo ga razglasili mi. Danes sledijo radijske oddaje, sledi posebna serija vsebin na vseh platformah z naslova uradnih medijev Dallas Mavericksov in tudi zanimanje za gostovanje v Teksasu, kamor s pettonskimi terenskimi vozili (brez kančka pretiravanja) danes potujejo Slovenci.
