»V bistvu jih imam že od začetka sezone. Imam vnetje kolena oziroma tendinitis, pri katerem stanje zelo niha. So obdobja, ko sem skoraj povsem brez bolečin in lahko treniram ter igram, so pa tudi obdobja, ko je vse skupaj zelo boleče,« je pogovor začel Nachbar in dodal, da ne gre za vrsto poškodbe, ki bi bila nevarna in bi ga oddaljila od parketa za dlje časa: »S tem se lahko igra, dejstvo pa je, da te taka poškodba močno ovira. Tudi jaz imam ta problem, da ne morem igrati stoodstotno, ampak le 70- ali 80-odstotno, na najvišji ravni pa je to ogromna razlika. Zato tudi nisem v najboljši formi, ker preprosto nimam konstante. To me ovira, da bi imel boljšo sezono, kot bi si želel.«
Težave bi morda odpravil nekajtedenski počitek, za katerega pa se Boki za zdaj še ni odločil. »So dnevi, ko se počutim super in lahko pomagam ekipi. Sem tudi tip človeka, ki vedno reče, da lahko igra, nerad se oddaljim od parketa. Že dvakrat sem dobil tudi injekcijo plazme v koleno in potem štiri dni počival, a drastičnega premika na bolje ni bilo. Upam, da bo šlo na bolje, treba je okrepiti nogo. Nekaj počitka sem ta teden imel, bomo videli, kako bo naprej,« je dejal Nachbar, ki je tako veliki obračun z večnim tekmecem iz Madrida v nedeljo zgolj gledal in spodbujal soigralce. »Šlo je za klasični derbi, tekma je bila od prve minute zelo intenzivna, obe ekipi sta vložili ogromno energije. Ta tekma je pač vedno nekaj posebnega, tudi energija v dvorani je bila taka. Tribune so bile nabito polne, navijači veliko časa na nogah. Čeprav imamo veliko težav s poškodbami, saj so poleg mene izven pogona še Navarro, Oleson, Abrines in Eriksson, smo delovali bolj sveže, Real pa na drugi strani utrujeno. Predvsem naši mlajši igralci Satoransky, Hezonja, Pleiss so ga s svojo energijo in željo uspeli premagati. To je bilo odločilnega pomena,« je pohvalil mlajši del ekipe.
Bili smo pripravljeni, da gremo igrat drugi polčas, ko so nas na hodniku pred garderobami zaustavili in nam povedali, da je grožnja z bombo. Nato smo šli v neko pomožno dvorano in tam čakali vsaj pol ure, da so pregledali dvorano. Imel sem občutek, da nihče ne verjame, da bi lahko to bilo res.
ODPRTA VRATA
O Hrvatu Hezonji, ki ga je omenil, je v letošnji sezoni vse več govora, ob Dariu Šariću imajo naši južni sosedi še enega zelo nadarjenega košarkarja, ki hrvaškemu »basketu« obljublja svetlo prihodnost. »Po igri in tudi sicer me malo spominja name pred 15 leti, na tisto sezono, ko sem eksplodiral v Benettonu, in skozi njega podoživljam svoje občutke,« je Nachbar našel zanimivo primerjavo za še ne 20-letnega krilnega igralca. Če imajo Hrvati Šarića in Hezonjo, Slovenci upe polagamo v sicer še precej mlajšega Luko Dončića, ki blesti v svojih in tudi starejših kategorijah. »O njem tu v Španiji še nisem slišal, ker se o mlajših kategorijah po pravici povedano ne govori dosti. Slišal pa sem že večkrat pohvale o njem iz domovine in prepričan sem, da niso prišle kar tako. Priti v mlajše kategorije Barcelone ali Reala so že resne zadeve, tu so zbrani največji talenti, in če se tu pokažeš kot pravi, so ti odprta vrata za naprej. Upam, da mu bo uspel preskok med člane in da bo tudi tam pokazal svojo nadarjenost,« je dejal Dravograjčan.
PRESENETILI SAME SEBE
S 34 leti je drugi najstarejši član ekipe Barcelone v tej sezoni, mesec dni starejši je le Juan Carlos Navarro. »Letos imamo mlajšo, bolj atraktivno ekipo, igramo hitreje. Mogoče je moštvo malo manj izkušeno, z manj zvenečimi imeni, kemija v ekipi pa je odlična. Trener točno ve, kaj dela, igralci mu zaupajo, on nam. Zelo dobro je vse postavljeno. Kljub dobremu startu moramo še rasti, ne smemo pustiti, da bi zaspali ob teh zmagah in bi v pomlad prišli v slabši formi. Stopnjevati moramo igro in jo še nadgraditi. Dobra stvar je, da se zavedamo, da imamo še veliko rezerve tako v napadu kot v obrambi, in dnevno delamo na tem, da postajamo boljši,« je razložil Boki, ki je z Barcelono v španski ligi trenutno na drugem mestu, v evroligi pa je prvi del končal z le enim porazom. Prav na zadnjem srečanju prvega dela s Panathinaikosom v Atenah je doživel tudi posebno izkušnjo, grožnjo s podtaknjeno bombo.
Večkrat sem že povedal, da mi je po lanski osvojitvi naslova v španskem prvenstvu v tej sezoni še toliko bolj pomembno, da naredimo isto, da spet postanemo prvaki, in če se le da osvojimo naslov v evroligi. Grem proti koncu svoje kariere in sem povsem neobremenjen s svojo statistiko in minutami, precej bolj pa z rezultati ekipe.
»Bili smo pripravljeni, da gremo igrat drugi polčas, ko so nas na hodniku pred garderobami zaustavili in nam povedali, da je grožnja z bombo. Nato smo šli v neko pomožno dvorano in tam čakali vsaj pol ure, da so pregledali dvorano. Imel sem občutek, da nihče ne verjame, da bi lahko to bilo res. Šlo je pač za potegavščino, seveda pa je bilo treba vse skupaj preveriti, saj tvegati niso želeli. Ni pa bilo strahu ali česa drugega. Drugi polčas se je nadaljeval, kot da se ne bi bič zgodilo,« je pojasnil Nachbar, ki si s soigralci letos v evroligi seveda želi iti do konca. »Možnosti seveda imamo, dejansko zelo velike. Smo v krogu tistih klasičnih favoritov, ki vsako leto ciljajo na vrh, skupaj z nami so tu še Real, CSKA, Olympiakos, Maccabi, turške ekipe. Mogoče smo celo presenetili sami sebe, da smo se tako hitro ujeli in startali tako dobro v Evropi. V španski ligi imamo tri poraze, dva sta bila res nepotrebna, z izjemo tega pa imamo res idealno sezono. Smo na pravi poti, optimizma ne manjka, sploh po nedeljski zmagi nad Realom. To te ponese in zelo pozitivno gledamo naprej. Je pa še zelo daleč do maja in zaključnega turnirja, najprej nas čaka zelo zahtevni drugi del evrolige, potem vsi upamo na Top 8. Veliko se mora še igrati, preden bomo lahko govorili o končni zmagi v evroligi, si je pa zelo želimo in tega ne skrivamo.«
TRENER ME ŽELI IMETI ZRAVEN
Drugi del evrolige Barcelona začenja v petek z dvobojem v Berlinu z Albo. Ali tudi z Nachbarjem v postavi? »Če mene vprašate, da. Videli bomo, kako bo na treningu, moram se tudi pogovoriti s trenerjem in potem se bodo odločili. Me pa poznajo in vedo, da vsakič, ko me vprašajo, ali želim igrati, rečem da. Že lani sem imel probleme, ko sem dva meseca igral s počenim rebrom, pa tega sploh nihče ni vedel, ker sem vseskozi igral. Poznajo me kot igralca, ki zelo nerad izpušča tekme, tako da moj odgovor že poznajo in zdi se mi, da se bodo morali odločiti oni,« se je zasmejal nekdanji reprezentant. Pa ni morda to, da tako nerad izpušča tekme tudi določena posledica strahu, da bi za dlje časa izgubil mesto v ekipi? »Svoje mesto v ekipi imam. Moja vloga je sicer drugačna kot lani, kar je verjetno tudi rezultat tega, da imam poškodbo in ne igram na taki ravni kot lani. Igram v povprečju deset, 15 minut, odvisno od tekme, in sledim načrtu trenerja. Vnašam zanesljivost, veteranske izkušnje, ki jih ekipa potrebuje, sploh zdaj, ko zaradi poškodb manjkata tudi Navarro in Oleson. Ob odsotnosti starejših igralcev se trener zanaša na to, da sem njegova podaljšana roka na parketu, sem tudi zelo aktiven v minutah odmora in na klopi. Trener to spoštuje in me zato želi imeti zraven. Za svojo vlogo se res ne bojim. Star sem 34 let in igram za Barcelono. S tem, ali bom namesto 15 minut igral deset, se niti najmanj ne obremenjujem. Večkrat sem že povedal, da mi je po lanski osvojitvi naslova v španskem prvenstvu v tej sezoni še toliko bolj pomembno, da naredimo isto, da spet postanemo prvaki, in če se le da osvojimo naslov v evroligi. Grem proti koncu svoje kariere in sem povsem neobremenjen s svojo statistiko in minutami, precej bolj pa z rezultati ekipe,« je za konec dejal Nachbar.
