Da je Srbija že evropski prvak in da Slovenija nima prav nobenih možnosti, da bi na EuroBasketu naredila karkoli. To smo poslušali, ko je bilo na zadnji pripravljalni tekmi tega pogosto čudnega in razburkanega košarkarskega poletja tako - da ne bo kakšne pomote - tudi videti. A vendar bi ravno v Sloveniji, kjer smo se le eno evropsko prvenstvo prej tako zelo opekli s prepričanjem, da je najmočnejša na njem naša reprezentanca, lahko vedeli bolje.
Ne bomo o imenih. Ne bomo kazali s prstom. Tudi ničesar še ne bomo zaključevali in vlekli nobenih, čisto nobenih črt. "Dajmo mrtve šteti na koncu," je Edo Murić prosil medije in javnost za priložnost že pred tako zelo visokim porazom v Beogradu. Ni mu uspelo kaj dosti premakniti kogarkoli, ki mu je bil poziv posebej namenjen - a tudi o tem zdaj ne bomo, to ni ne kraj, predvsem pa ni prostor. Bomo na koncu, ko bo konec. In za slovensko reprezentanco še ni.
Je pa za srbsko. Naslov evropskega prvaka bodo podelili prihodnjo nedeljo zvečer, a več kot teden dni prej Srbov ni oziroma kmalu ne bo več v Rigi, temveč bodo oziroma so - v taistem Beogradu. Ne po četrtfinalu, kot se je pred tremi leti zgodilo "najboljši" reprezentanci prejšnjega prvenstva z legendarnim porazom proti Poljski, temveč že en krog prej. ln ne, to ni nikakršna privoščljivost, česa takega si ne bi dovolili niti v sanjah. To je zgolj golo športno dejstvo.
In čeprav ob tem dejstvu vsi vemo, da gre za stoodstotno posledico razporeda tekem osmine finala in prvenstva nasploh, velja poudariti še nekaj. Ta jasen matematičen razlog ne spremeni dejstva, da lahko že v tem trenutku brez najmanjšega zadržka trdimo, da takega dneva na EuroBasketu ne bi napovedal nihče na svetu, še posebej pa ne nihče v Srbiji in - kako zanimivo - Sloveniji. Namreč dneva, ko je Slovenija še udeleženka EuroBasketa, Srbija pa ne več.
Jutri je nov dan, pravi znamenita misel iz znamenitega govora. A pravi tudi, da so danes dovoljene sanje. In prepričani smo, da si jih dovolite mnogi, ki si jih še pred nekaj dnevi - kaj šele pred nekaj tedni - niste. Morda bomo sanjali dalje, morda bomo vsi skupaj hitro razočarani - to na tej točki in v tem kontekstu ni pomembno. Ključno je sporočilo športa, da nihče ni vnaprej veliki nedotakljivi junak in nihče nikoli ne more biti vnaprej pokopan. Pa srečno, Slovenija - vsaj še danes, morda pa še kak dan več ...
