Ta je pred tako zelo pomembnim vstopom v kvalifikacije za svetovno prvenstvo s petkovo večerno tekmo proti Švedski v Stožicah med drugim z naslova našega novinarja Žana Libnika dobil vprašanje, ali s svojimi varovanci spremlja tudi nastope naše košarkarske izbrane vrste na evropskem prvenstvu. Ne samo da je Kek odličen komunikator, je tudi iskren navijač Luke Dončića na klubski ravni, kaj šele katerekoli slovenske reprezentance v kateremkoli športu.
Z odgovorom ni razočaral in tako on kot njegovi nogometaši so v četrtek pozno popoldne imeli kaj videti - zagotovo tudi nekaj malega navdiha, kako se boriti in kako garati za barve svoje države, čeprav so ogromno ogromno tega v preteklosti vsem nam dali tudi sami.
No, je pa bil nogometni selektor takoj za tem soočen s še enim košarkarskim vprašanjem, za katerega je potreboval precej več komunikacijske spretnosti. Legitimnim vprašanjem, da se razumemo. Ostrim, pronicljivim. "Ker tam je cirkus," je novinar Sportkluba Jaka Kozmelj to vprašanje začel in z Brda pri Kranju z zelo močno prispodobo opisal dogajanje v taboru košarkarske izbrane vrste v Katovicah. Želel je vedeti, ali bi Kek dovolil vse to, kar se dogaja okrog Luke Dončića - vključno s svetovno odmevnim obiskom najvišje delegacije nekih Los Angeles Lakersov.
Torej ta "cirkus", ki ga "dovoli" Aleksander Sekulić in ga - sklepamo - povzroča Dončić. In do katerega se Kek spoštljivo ni opredelil, da se razumemo. Legitimno mnenje, naj se razumemo še enkrat. Morda ga delite. Morda pa izberete srečo, veselje, ponos in žrtvovanje, s katerimi za Slovenijo brez izjeme in ene same izpuščene tekme (celo šel se je pretepst in ponižat lani v Atene, ko mu nekaj dni po finalu res ne bi bilo treba) igra daleč največji slovenski športni zvezdnik vseh časov. S takim zanosom in nasmehom, da bi ju bilo treba ustekleničiti in deliti vsem potrebnim take življenjske energije in pripadnosti.
Morda izberete to, kar za Slovenijo dela najboljši strelec in podajalec skupinskega dela EuroBasketa. To porivanje slabših, tudi nekajkrat slabših soigralcev do meja realnih zmožnosti in še malce čez. To metanje na glavo, ki ga v Ameriki ne razume nihče - v resnici udi tisti ne, ki so počastili s svojim obiskom na Poljskem. Morda izberete to strast, ob kateri se - ko o njej govorijo - solzijo oči tako selektorju kot ostalim igralcem. Ali pridejo s tem pogoji njegovega kluba? Jasno. In želje in zahteve in pogoji. Njegovih menedžerjev in sponzorjev? Seveda. Kaj pa mislite, da se stotine milijonov okoli največje in daleč najbolj prepoznavne slovenske blagovne znamke, državne in narodne identitete (ne samo športne, da ne bo pomote) vrtijo s prepuščanjem naključju? In to v košarki, ki v Evropi ni nogomet in kjer so vse ekipe v enem hotelu, do vseh akterjev pa lahko ves čas pristopi kdorkoli. Ima kakšno željo in pogoj tudi sam? Absolutno - hvalabogu!
Pa naj se razumemo še nekaj - Slovenija ni na tem EuroBasketu naredila še nič, kaj šele osvojila. Prav mogoče, da tudi ne bo. A kar je Luka potegnil iz sebe in iz soigralcev doslej, je ponovno na ustih vsega sveta, predmet občudovanja blizu in daleč. Posebej na dan cirkuškega vprašanja nam je s čisto vsemi elementi vesoljske predstave proti Izraelu in odzivov nanjo dal misliti. Morda smo na tej točki to potrebovali vsi, ne le nekateri. In mi bi ga imeli, mi bi ga brezpogojno vzeli in gledali v dresu Slovenije, tudi če potrebuje še kaj in če pride še kdo. Vi pa se lahko odločite po svoje.
