Kaj pomeni enostavno? To pomeni, da slovenska izbrana vrsta ( v kateremkoli športu pač) pride na neko tekmovanje ali vsaj v kvalifikacije zanj, se tam udejstvuje, javnost in mediji oziroma navzkrižni preplet enega in drugega pa to zadevo precej neposredno ocenjuje. Merilo je tekmovalni uspeh, ta s povsem premo sorazmernostjo prinaša neko večjo mednarodno prepoznavnost, ta prav tako precej linearno piše temu primerne zgodbe.
Vsi smo zrasli, se oblikovali in se v svojih poklicih naredili v teh okvirjih, v teh kalupih. Preprostih, linearnih, predvsem lahko razumljivih zato, ker praktično v popolnosti sovpadajo s praktično ekskluzivno željo navijačev zelo (z vsem spoštovanjem) prvinske skupine športnih subjektov, ki (z vsem spoštovanjem) banalno in naivno šport razumejo zgolj skozi najbolj oprijemljive institucije osvojenih mest in - kot so si izmislili že stari Grgi - lovorik za najvišje uvrščene.
Pojav, fenomen Luke Dončića je nekaj, česar nikoli nismo pričakovali. Ne v vseh drugih kontekstih in z enako mero intenzivnosti ne v tem kontekstu. In z vsemi privzgojenimi, sprejetimi, zakoreninjenimi zakonitostmi lahko naš daleč največji športni zvezdnik vseh časov v tem pogledu pomeni hudo težavo oziroma sproži precejšnjo nezmožnost spoprijemanja z nečim, kar preprosto nikoli ni bilo ne v naši zavesti ne v našem krogu dopustnih scenarijev.
Mi ali smo ali nismo. Tako smo navajeni, tako smo definirani. Mi nekam pridemo - in če smo tekmovalno uspešni, smo zgodba. Če nismo prvo, potem pač tudi nismo drugo. Simpl, bi rekla mladina. In pravzaprav ne glede na vse, kar se je Luki dogajalo v Ameriki in kar smo tam (ali od tam) na tak ali drugačen način doživljali z njim, te nepredstavljive vsemogočnosti v reprezentanci nekaj časa nismo opazili.
Bila je pač del dejstva, da je izbrana vrsta kot celota objekt visokih ambicij in velikih pričakovanj, koncept je bil za slovensko logiko dobro razumljiv, Luka je bil le del tega. Zato pa je v naše kalupe toliko težje spraviti realnost, v kateri ima Slovenija status ene glavnih, najbolj udarnih, najbolj izpostavljenih zgodb zagotovljen vnaprej. V trenutku, ko se klicu domovine odzove (in doslej se mu je vedno) Dončić, je Slovenija eno od središč košarkarskega vesolja.
Težko sprejmemo, da je velikemu delu tega vesolja brezmejno vseeno, kakšni so ob tem rezultati Slovenije. Ne na pripravah, ne tukaj na prvenstvu - vse zanima le Luka, vse v zvezi z njim, vsaka banalna malenkost, vsak njegov korak. Ko Slovenija nekam pride in ima s seboj Luko, je že s tem ena največjih, v mnogih okoljih pa avtomatsko tudi največja zgodba. To kar kriči po tem, da bi nasprotovalo vsemu, se celo spoprijelo z realnostjo, ki smo jo bili vajeni. A to ni prava pot, čeprav mnogi stopajo ravno po njej.
Enostavno je treba sprejeti, da Slovenija košarko igra kot velika zgodba. Ena glavnih. Pogosto celo glavna. Kadar je tu Luka. Oziroma ker je tu Luka. Ni lahko - zavedamo se, da ste vajeni drugače in da ste vajeni biti del tako velike zgodbe šele, ko pride do kakšnega velikega rezultata. A Luka je tako poseben, njegov globalni status je iz kopice razlogov tako edinstven, da se premika po svetu kot potujoča atrakcija brez primer in s seboj v zgodbo o veliki zgodbi v neodvisnosti od rezultatov vleče Slovenijo.
Lahko razumemo, da imate težavo. Po svoje nočete biti zgodba, brez da kaj osvojite. A ste zgodba, velikanska zgodba, pa če vam je to všeč ali ne. Vsi hočejo na Lukove tekme, kjerkoli je - in nato se velik del sveta pogovarja zgolj o njegovih dosežkih na njih, kot da sploh ne bi bilo koncepta štetja točk, v katerem je neka njegova ekipa zmagala ali izgubila. In v specifičnosti tega poletja ter realnosti reprezentance, kakovostno tako zelo drugačne od nedavnih, je izgubljanje doslej bilo precej pogost pojav.
Težko je razumeti, zakaj se okoli Luke vseeno dogaja vse, kar se dogaja. Neprimerljivo. Brezmejno. Edinstveno. Res je težko razumeti in vodi v številne absurde spremljanja te izbrane vrste - sploh z naslov ljudi, ki so se zelo dobro znašli v prejšnji realnosti. Dodaten paradoks pa je pri tem - Luka sam. Ker čeprav na eni strani živi vzporedno vesolje, ki si ga tudi bližnji spremljevalci ne znamo predstavljati, v reprezentanci sam stremi k logiki, ki je njegova lik in delo ne moreta podpirati.
Ko se namreč kljub porazu končno tudi pri tistih, ki te nore dvojnosti ne morejo ali nočejo razumeti, zlijeta zadovoljstvo s predstavo reprezentance kot celote in zavedanja Lukove mogočnosti, zadevo na osnovne nastavitve vrne - on sam. Ko namreč pride pride pred slovenske novinarje, kot to rad počne vestneje in pogosteje od nogometnih zvezdnikov, uvodno vprašanje o brutalnih 39 točkah s primerljivo brutalnim preostankom statistike odpravi z "nima veze, gremo dalje, naslednje vprašanje, šteje le rezultat ekipe".
Kot da bi bil Luka eden tistih, ki ga ne morejo ali nočejo razumeti. Kot da bi bil eden tistih, ki ne morejo ali nočejo sprejeti, da je njegovo igranje za Slovenijo velikanska zgodba že v štartu in nas samo po sebi postavlja nekam, kamor nas pred leti ne bi postavila niti kakšna bronasta medalja. In to ga dela dodatno fascinantnega. Edinstvenega. Oboževanega. Takega, ki ga je treba dojeti kot fenomen drugačnih razsežnosti - ne pa nekaj, kar je mogoče obravnavati s preživetimi kriteriji preteklosti.
