Slovenija - Francija 95:103 (30:28, 54:47, 70:68)
* Dvorana Spodek, gledalcev 8574, sodniki: Kato (Japonska), Salins (Latvija), Yilmaz (Turčija).
* Slovenija: Krampelj 8 (6:6), Nikolić 5, Prepelič 15 (10:14), Murić 16, Radović 3, Hrovat 4 (2:2), Omić 5 (1:4), Dončić 39 (19:20).
* Francija: Francisco 32 (12:12), Okobo 14 (3:5), Luwawu-Cabarrot 2 (2:2), Yabusale 6 (1:2), Cordinier 3, Jaiteh 3 (1:2), Risacher 12, Hoard 6 (4:4), Sarr 12 (1:1), Coulibaly 13 (1:1).
* Prosti meti: Slovenija 38:46, Francija 25:29.
* Met za dve točki: Slovenija 12:26, Francija 21:35.
* Met za tri točke: Slovenija 11:26 (Dončić 4, Murić 4, Prepelič, Hrovat, Radović), Francija 12:34 (Risacher 4, Francisco 2, Coulibaly 2, Okabo, Yabusale, Cordinier, Sarr).
* Skoki: Slovenija 34 (24 + 10), Francija 35 (23 + 12).
* Osebne napake: Slovenija 30, Francija 33.
* Pet osebnih: Murić (40.).
Zelo hitro, pravzaprav kar takoj je treba nekaj priznati - in tega nismo zapisali ob koncu tekme, temveč po zaključku prvega polčasa. Slovenska reprezentanca si je namreč že na tej točki in v neodvisnosti od nadaljnjega dogajanja zaslužila opravičilo za vsa vprašanja, ki so jih igralci in selektor Alekdander Sekulić prejemali, kot da so tekmo proti favorizirani Franciji že izgubili in se morajo po uvodnem porazu proti Poljski že osredotočiti na nedeljo in Belgijo.
Ko smo videli, kako so se pognali v tekmo, bi nam v bistvu moralo biti za vsa taka vprašanja in namigovanja žal že po nekaj trenutkih. Nam konkretno še najmanj - a naj bo, ni potrebe, da bi se zdaj vlekli nekam ven in stran, po potrebi nas bo tja postavil kdo drug, morda tudi vi. Kakorkoli, prava športna tragedija bi bila, če bi taka Slovenija že razmišljala o Belgiji. Sploh pred toliko sijajnimi navijači iz Slovenije in tako naklonjeno povsem polno dvorano Spodek. Ta je predvsem prvega slovenskega zvezdnika Luko Dončića malikovala že na ogrevanju, mu nato iz slovenskih, islandskih, večinoma pa poljskih grl skandriala MVP ob vsaki priložnosti, a podpirala tudi njegove soigralce.
Luka je vračal z navdahnjeno igro, trojkami, podajami, zagrizeno obrambo in fantastičnimi 24 točkami v prvem polčasu za resnično sijajno vodstvo Slovenije 54:47. Nekaj, kar je nedvomno dvignilo apetite za preostanek tekme, a tudi že zahtevalo nov premislek o (z)možnostih te ekipe na tem prvenstvu. A pojdimo počasi, najprej je bilo tu vprašanje, kaj lahko naša izbrana vrsta pripelje do konca na obračunu, za katerega je bilo jasno, da bo v drugem polčasu vseboval francoski nalet na napadalni strani in ogromno mišic ter igre na meji na obrambni strani. Najprej je sicer Slovenija na neki točki prišla celo do še za točko višje prednosti kot po prvem delu, nato pa je padla točno pod takšen pritisk in z delnim francoskim izidom 9:0 to prednost celo takoj povsem izgubila.
Pretila je nevarnost, a nekaj rešitev za umiritev razmer si je seveda izmislil genij Luka in tudi pred zadnjo četrtino je Slovenija proti pričakovanjem držala bika za roge oziroma galskega petelina za vrata. Vodstvo, četudi minimalno, je dovoljevalo sanje. Z Dončićem na krajšem oddihu je Slovenija trpela, garala, a tudi za nekaj časa zacepetala na mestu in se prvič na tekmi znašla v vsaj nekoliko otipljivejšem zaostanku. Takoj klic za vrnitev Luke in zagotovilo za vrnitev stvari v popolno ravnotežje tako s sijajnim vodenjem igre kot zadevanjem - če ne drugega, neusmiljeno s črte prostih metov. Vse to je vse bolj dišalo po napeti končnici, toda ...
Zlomilo se je točno tri minute pred koncem, ko je Francija izkoristila neizkušenost na drugi strani, na vso moč pritiska in povedla za 6, kmalu pa tudi za 8. Poti nazaj ni bilo več, utrujenost je naredila svoje, priložnost za presenečenje je splavala po vodi. Čeprav je nekaj metov ob norih 39 točkah šlo mimo, Dončiću za veliki podvig ni zmanjkalo samega sebe, predvsem je manjkalo in zmanjkalo nekaj malega ekipe kot celote.
Genij bi potreboval le še preblisk ali dva več svojih soigralcev, da bi stvar pripeljal do konca. Vendar pa taka Slovenija, ki je očitno lahko še boljša, zdaj lahko odkrito gre po tri zmage na naslednjih treh tekmah in po vozovnico za Latvijo. Z njo pa je tam ta ekipa, če bi tej podobi dodala še nekaj kilometrine in zanesljivosti v nadaljevanju, lahko sposobna tudi kakšnega presenečenja. To smo vedno verjeli. Morda pa je čas, da zdaj utihnejo neumnosti, ki so vnašale nemir in bi zdaj lahko dale priložnosti zasedbi, ki si je danes (vsaj) to zaslužila.
