Več poljskih košarkarskih klubov se je združilo oziroma je združilo svoje navijaške skupine, da bi domači reprezentanci dodatno pričaralo tisto, kar se je ves čas napovedovalo. Glasno, ubrano, organizirano navijanje od prve do zadnje sekunde tekme se je zlilo skupaj z že tako ali tako odlično razpoloženim preostankom publike in ustvarilo zares imenitno vzdušje. Kar je treba priznati, je treba priznati. "Luka, Poljska ni pozabila, toda vseeno te izjemno spoštujemo," je ob tem pisalo na enem od številnih plakatov okoli dvorane, povečini namenjenih slovenskemu mega zvezdniku. In ta vsebina kar dobro povzame, kako so Poljaki v tem kotlu pričakali Slovenijo na čelu z njim.
Navdušenje nad Luko je bilo izjemno, spoštovanje brezmejno, a vendarle je šlo za izjemno pomemben obračun, hkrati pa je bil v zraku še kako prisoten duh četrtfinala iz leta 2022. Rivalstvo se je tako mešalo z oboževalstvom na najbolj neverjeten in nevsakdanji način, Luka je vnovič poskrbel za prizore brez primere, preden se je pognal v tako zelo pomemben dvoboj. Da bo poljska taktika taka, kot je bila, je bilo prav tako jasno. Na krilih še posebej glasnega uvodnega navijanja so gostitelji maksimalno stisnili predvsem Luko in poskusili z viharjem priti do česa podobnega kot pred tremi leti - torej hitre visoke prednosti, ki bi vrgla iz tira tekmeca. Ni delovalo. Slovenija je ostala mirna, v obrambi sicer dovoljevala preveč točk pri metu kar konkretno vročih Poljakov, a brez panike na drugi strani z njimi držala korak.
Dončićevih 14 točk v prvi četrtini je bilo vse kaj drugega kot tisto, kar so si Poljaki začrtali, Luka jim je počasi prihajal v glavo bolj kot oni njemu in na igrišču se je bolj kot ne vzpostavilo stanje igre napad za napad. Kakšna točka ali dve prednosti Poljske in držanje priključka Slovenije.
Oko na Lakersih in zanimivi prizori
Le enkrat je zadišalo po čem drugem, sredi druge četrtine so Luko uspeli ustaviti in mu preprečevati nove točke, sami pa zadeli nekaj zaporednih metov za edini resnejši pobeg prvega polčasa. A zelo kratek.
Najprej jim je zelo dobro in zbrano odgovorila Slovenija kot celota, preden je Dončić dobro minuto pred koncem polčasa in odhodom ekip na počitek zadel trojko za vodstvo Slovenije 46:45. Za povišanje in idealen zaključek je trojka zvezdnika Los Angeles Lakersov zletela mimo, so pa Poljaki na to uspeli odgovoriti s polaganjem v zadnji sekundi in s točko prednosti na predah oditi sami. Z zagotovilom, da nas čaka enako divji drugi del in boj za tiste z dobrimi živci. Slovenskimi, poljskimi ali pa kalifornijskimi. Da, seveda je bilo ves čas izjemno zanimivo imeti pol ali le četrt enega očesa na prvi vrsti, kamor so organizatorji v ameriškem slogu posedli odpravo iz Los Angelesa na čelu s predsednico kultne franšize Jeanie Buss in generalnim menedžerjem Robom Pelinko.
Šefica, kot ji radi rečemo te dni (in iz prve roke - kako neverjetno se to še vedno sliši - vemo, da je niti malo ne moti) je na tekmo prišla z dodatnim poklonom svojemu ljubljencu. Oblekla je namreč zlati dres s številko 77 in napisom Dončić, se namestila na oči vsem in skupaj s svojim najbližjim podrejenim spremljala vsak Lukov gib. Pelinka je približno tako pogosto, kot to počne Luka, zahteval prekrške in ljudem okoli sebe razlagal, zakaj bi kakšnega sodniki kdaj morali piskati. Ob uspešnih akcijah ni skrival izrazitega navdušenja in je hitro opisoval ali podoživljal Lukove uspešne zaključke, enako pa je počela tudi Bussova, ki so jo vidno prevzeli tipično evropska atmosfera, intenzivnost tekme, Lukova priljubljenost in seveda tudi njegove vragolije na igrišču. Je pa bilo seveda videti tudi, kako je vsem prišlekom zastal dih in so jim srca preskočila kakšen utrip, kadarkoli je Dončić dobil udarec ali se znašel na tleh iz še tako nedolžnega, za tekmo povsem običajnega razloga. Razumljivo.
Drugi nalet uspel, Slovenija reševala in ostala pri tem
Le kdo bi jim lahko zameril? Čeprav jim verjamemo, ko poudarjajo, kako zelo podpirajo Lukovo nastopanje za izbrano vrsto in navsezadnje njihova pot z zasebnim letalom v Katovice to najbolje dokazuje, toda seveda je zanje tista pomembna kombinacija srečen, nasmejan, a tudi popolnoma zdrav Luka. Nova sezona lige NBA je pač pred vrati, vložki so velikanski, ambicije pa prav tako.
No, kakorkoli, na začetku drugega polčasa je tudi njim cmok v grlu naredilo nekaj drugega. Poljski nalet je namreč tokrat uspel - Luka je ostal pri 17 točkah iz prvega dela in ob naraščajoči nervozi prejel eno od dveh zaporednih slovenskih tehničnih, naše žoge so letele mimo, poljske ne. Rezultat 62:49 v poljsko korist je bil posledica. Nevarna posledica. In taka, ki je zahtevala takojšnjo popolno angažiranost moža za posebne naloge. Četrtino je Luka končal pri 27 točkah, kar nekako spada v ta opis. Uspel je predvsem proti zaključku tega dela igre še koga potegniti za seboj, a ne dovolj. Predvsem pa Slovenije ni bilo dovolj v obrambi.
Res je, da so Poljaki imeli strelski večer in so ameriški gosti kar zmajevali z glavo, toda verjetno je bil za to enako dober razlog tudi v vedno nekoliko (ali precej) poznem slovenskem pokrivanju. Slovenija je prišla na minus 8, a vstopila v zadnjih deset minut z minus 11. Še vedno v območju izrazite nevarnosti, da ne rečemo česa hujšega. Slovenija je morala na vse in ta skok na glavo se je začel obetavno. A kadarkoli je zadišalo, je bila pot do skisane priložnosti podobna - zanesljivi poljski meti, prevečkrat preveč odprti meti na eni strani (neusmiljeni Loyd je zadel 7 trojk) in premalo tresenja mrežice na drugi. Sploh z naslova, ki ni Lukov in s častno izjemo borbenega Eda Murića.
Izjemni 26-letnik s številko 77 je še poskušal na vse načine, tudi uspeval, toda ko imaš slabe štiri minute pred koncem 95 prejetih točk, je ponavadi vse zaman. In to so govorili tudi napeti kalifornijski obrazi.
Dončić je bil s 34 točkami prvi strelec tekme, od Slovencev sta dvomestno številko točk zbrala le še Murić (17) in Gregor Hrovat (15).
Najboljši strelec domače zasedbe je bil naturalizirani Poljak Jordan Loyd z 32 točkami, 23 jih je zbral Mateusz Ponitka.
Naslednja tekma Slovenijo čaka v soboto, ko se bo pomerila z eno od favoritinj prvenstva Francijo.
