Prav neverjetno je, da je preteklo celo poletje, ne da bi nekdo resno pokazal na skupni imenovalec treh - da, treh! - odpovedi v slovenski košarkarski reprezentanci, ki odšteva zadnje dni, počasi že ure pred nastopom na letošnjem evropskem prvenstvu. Če Vlatka Čančarja in Josha Neba druži Milano, nikar ne pozabimo, da je hrbet izbrani vrsti, še preden bi ji karkoli dal, obrnil Urban Kroflič.
Ni član Milana, je član Mege, ki jo vedno izpostavljamo kot vzorčni primerek dela z mladimi in prispevka h košarki v naši regiji - in vedno so jo hvalili tudi pri Košarkarski zvezi Slovenije. Vsi niti tam sijajno vleče Ražnatović, navsezadnje je tam naredil tudi trikratnega MVP-ja Jokića, v katerega ni verjel nihče. Klobuk dol. A ne samo, da je Kroflič pri Megi, seveda je Ražnatović tudi njegov menedžer. Tako ko je menedžer Čančarja in Neba.
Velik vzorec, se vam ne zdi? Prevelik, bi rekli. A naj je bil še tako velik, Ražnatović v Sloveniji nihče ni rekel ničesar - ne v medijih ne v zvezi. Navsezadnje je v preteklosti veliko naredil tudi za slovensko košarko - a najbrž tedaj, ko mu je to odgovarjalo. Ko mu je odgovarjalo nekaj drugega, pa smo tu, kjer smo. Ni Neba, ni Čančarja, ni Krofliča. Morda je naključje, nič ne rečemo. Vemo pa, da če bi tako hotel, bi vsi trije igrali. Njegova moč je tako velika.
In vemo tudi, da je ob besedah Saše Dončića (vse si o njih lahko preberete na tej povezavi) skočil in zacvilil, tako kot skoči in zacvili mačka, ko ji stopiš na rep. Preprosto zato, ker je Lukov oče z vso iskrenostjo in pristno jezo dodal, da Nebo po tej izdaji v izbrani vrsti ni dobrodošel. In špekuliral, kar smo špekulirali vsi - da si nekdo, ki je državljanstvo naše države vzel zgolj za to, da bi zanjo in za nas in za našo reprezentanco igral košarko, zdaj pa tega noče početi, potnega lista s Triglavom ne zasluži.
Seveda mu ga ni mogoče vzeti, to vemo vsi. Naj ga ima. Saj bi rekli, naj si ga nekam vtakne, če do državnih simbolov ne bi imeli neprimerno večjega spoštovanja kot on. Samo ne govorite nam, kot nam je v žolčni reakciji (o tem si lahko več preberete na tej povezavi) na besede Dončića starejšega, govoril Ražnatović, da je z vsem spoštovanjem do te afriške države nigerijski potni list v Evropi enakovreden potnemu listu Evropske Unije. Kako neprimerne in zajedljive (z dodatkom posmehljivega čustvenega simbola) so bile ob tem grožnje Sloveniji in KZS, pa je boleče in žalostno
Morda nismo Jokićevi menedžerji, tudi sicer ne kakšni veljaki. A nekaj malega o državah in potnih listih vendarle vemo. In tudi ob dejstvu, da res obstaja skupna prednost slovenskega in nigerijskega državljanstva v evropskih košarkarskih klubih, obstaja še doooolga vrsta prednosti Evropske Unije, njenih članic in njenih potnih listov. To vidimo na vsakem letališču, na vsakem koraku, v investicijah, poslovanjih, kaj šele ob zapletih in krizah. Mimogrede pa smo po nedavni tekmi v Beogradu za vstop v Evropsko Unijo čakali šest ur. Kar bi se lahko zgodilo, tudi če bi namesto iz Srbije potovali iz Nigerije. Iz Slovenije pač ne.
A kaj vam razlagamo, ko pa sploh ne gre za to oziroma gre v prvi vrsti za nekaj povsem drugega. Nebo je dobil slovenski potni list, slovensko državljanstvo po hitrem postopku in v najboljši veri in volji vseh slovenskih organov, da bo pomagal Sloveniji na košarkarskem igrišču. Dobil je, česar ne morejo dobiti mnogi, ki jim je Slovenija dom, se prebijajo iz dneva v dan in pri tem še ne izpolnjujejo pogojev za redno pridobitev. Dobil je nekaj, za kar je bilo treba na načelni ravni pogledati stran in pogoltniti kak cmok.
Do teh ljudi, do te prednosti, do te nepravičnosti bi moral pokazati spoštovanje. Ko je Saša Dončić še pred meseci govoril, da ne moremo kar deliti potnih listov, je govoril o svetosti državljanstva in spoštovanju do prebivalcev te države, ki ga ne morejo dobiti. In ko je zdaj govoril o Nebu, ni omenjal nobenih - popolnoma nobenih - prednosti EU potnega lista, tudi same Unije ni omenil. Govoril je o načelih, pravičnosti, poštenosti in spoštovanju. A je mogoče, da tega kdo ni razumel - in ni mogel razumeti.
