Imate zelo dolgo in zanimivo kariero, še posebej kot trener. Kako bi jo na kratko opisali?
Iskreno, poskušam ne gledati preveč v preteklost. Če me vprašate, niti ne vem, koliko naslovov sem osvojil. Vedno mi prijatelji povedo — zdaj so mi rekli, da sem letos dvajsetega. Odvrnil sem jim: 'Ste prepričani? Kako jih sploh štejete?' V sebi se namreč še vedno počutim kot mlad trener, ki se želi učiti, ki ima energijo in je šele na začetku kariere. Seveda včasih pogledam nazaj in me je kar malo strah vseh stvari, ki sem jih že naredil. A to ne pomeni veliko. Še posebej v športu ni pomembno, kaj si naredil v preteklosti, ampak kaj delaš zdaj, in naslovi, ki jih lahko osvojiš v prihodnosti. Zato vedno gledam naprej in me preteklost ne zanima.
Kako in zakaj se je zgodil vaš prehod v žensko košarko?
Bilo je res zanimivo, ker o tem sploh nisem razmišljal. Bil sem v moški košarki, pred seboj sem imel kariero. Potem pa je prišel trenutek, neka kriza – eno leto nisem našel ekipe. In potem sem dobil ponudbo od ženske ekipe, Athinaikosa. Niti nisem bil preveč zainteresiran. Iskreno, prijatelj me je prepričal, naj se pogovorim s predsednikom, ker ni prav, da ne odgovorim. Seveda sem ga poklical in mu postavil visoko finančno zahtevo, misleč, da bo rekel ne – pa je rekel da. In potem je bilo vse neverjetno – osvojili smo ligo, nato Eurocup, potem sem takoj dobil ponudbo latvijske reprezentance. In kariera je šla navzgor. Ugotovil sem, da sem verjetno v ženski košarki našel prostor, kjer lahko pokažem svoje sposobnosti. In iskreno, ugotovil sem, da je košarka povsod enaka. Ni pomembno, ali treniraš otroke, ženske ali moško ekipo v Evroligi. Kar se spremeni, je denar in slava. Seveda ne dobiš iste slave kot v Evroligi ali ligi NBA. A treniranje je popolnoma enako. Še vedno dobiš zadovoljstvo, ko vidiš napredek ekipe in igralk, ne samo v košarki, ampak tudi v življenju, zaradi tvoje vloge kot trenerja in mentorja.
Ženska košarka je v zadnjem času v velikem vzponu priljubljenosti. Kako na njo gledate danes?
Imam mešane občutke, in razložil vam bom zakaj. Po eni strani končno vidimo lepe premike v globalni percepciji ženske košarke. V mnogih državah še vedno obstaja nekakšen seksizem do ženskega športa, ne obravnavajo ga enako kot moškega, kar je povsem napačno. Po tej strani sem zelo zadovoljen, saj se to spreminja. Po drugi strani pa sem zelo skeptičen glede evropske košarke. Mislim, da bomo izgubili veliko talentiranih igralk, ki bodo šle igrat na ameriške univerze. Tudi veliko Evropejk iz Evrolige bo šlo igrat v ligo WNBA. In če bodo tam sezono še podaljšali, ne bodo mogle igrati v Evroligi. Zato mislim, da bo za Evropo postalo noro. In pred tem se moramo zaščititi. Sem tudi skeptičen glede slovenske reprezentance, saj gre veliko dekletštudirat v tujino in jih ne bomo imeli na voljo v reprezentančnih oknih. Po eni strani je to dobro, po drugi pa moramo biti pripravljeni na posledice.
O tej zgodbi le pozitivne stvari
Dotakniva se vaše zgodbe na čelu slovenske reprezentance – pred prvim EuroBasketom je bilo zaradi afere z Niko Barič prisotne precej negative. Kako zdaj gledate nazaj na to?
Iskreno, nikoli nisem tukaj čutil ničesar negativnega. Če je ena oseba naredila nekaj narobe ali je nekaj ljudi imelo drugačno mnenje o tem, da sem trener, to zame ne spremeni ničesar. Ne mislim o njih. Mislim samo, kako delati z igralkami, kako ustvariti pozitivno okolje, ki spominja na družino. Tako da imam za povedati le pozitivne stvari o tej zgodbi. Podpora je bila ogromna, če je nekaj posameznikov imelo drugačen pogled, to ničesar ne spremeni.
Niste nikoli imeli dvomov o tem, v kakšno godljo ste se spravili?
Ne, ne. Kot tujec veš, da bodo vedno nekateri proti tujim trenerjem, sploh na klopi reprezentance – to se dogaja povsod, tudi v Grčiji. Zato veš, kaj pričakovati. Ne smeš slediti negativnim ljudem, pač pa slediš pozitivnim. Zato tudi nisem poslušal kritik.
Kako pomembno je za vas, da so vas v teh trenutkih podprli ljudje na zvezi in ostale igralke ter da ste zdaj zelo povezani?
Seveda, saj to za nas ni le služba. To ni delo v pisarni. Ekipa mora temeljiti na dobrih občutkih in pozitivni atmosferi. Če tega ni, jaz nikakor ne bi ostal – ne zaradi denarja, ne zaradi slave. Pomembno je, da smo vsi skupaj ustvarili dobro vzdušje.
Sicer ni motivacija, a lepšega občutka ni
Zdaj greste na vaš drugi EuroBasket s Slovenijo. Kaj ste se z ekipo naučili iz domačega?
Prvi EuroBasket je bil za nas zelo težak. Imeli smo le štiri igralke iz prejšnjih reprezentanc. Ampak ta izkušnja nas je okrepila. Od zunaj smo morda bili – zaradi poškodb in odsotnosti igalk – videti kot najšibkejša ekipa, a na parketu smo prikazali dobre igre. Izgubili smo tekme, a proti zelo močnim nasprotnikom in šele v zaključku. Ta izkušnja nam je dala moč, ki jo želimo izkoristiti na tem prvenstvu. To se je pokazalo že v kvalifikacijah, uspelo nam je s pomočjo igralk, ki so se vrnile, in Jessice Shepard. Kar naenkrat je ekipa, ki je bila videti mlada in šibka, zdaj videti zelo močna. Seveda bomo za rezultat potrebovali še nekaj sreče, a lahko smo ponosni na doseženo do sedaj.
Zdaj so pričakovanja v javnosti in najbrž tudi med vami v ekipi višja. Kaj ta ekipa lahko doseže na EuroBasketu?
Nisem trener, ki napoveduje velike stvari. Ne bom rekel, da gremo po prvo ali drugo mesto. Moj cilj in pričakovanje je, da smo danes boljši kot smo bili včeraj. Z vsakim dnem bomo poskušali biti boljši. EuroBasket bo zelo težak, pravila so se spremenila – napredujeta le dve ekipi v skupini, kar je zelo zahtevno, saj moraš premagati favorita ali pa domačo reprezentanco. A verjamemo vase, vsi smo pozitivni, ambiciozni in delovni. Ne želimo veliko govoriti pač pa trdo trenirati in iti na prvenstvo s pozitivno energijo. Videli bomo, kaj bo to prineslo.
Igralke so ves čas izpostavljale, da je cilj preboj v četrtfinale, kar bi bil največji uspeh slovenske ženske košarke. Je dodatna motivacija za vas osebno, da bodo izločilni boji v Atenah in boste lahko punce odpeljali k sebi domov?
Ne, ni motivacija, saj ne obstaja večja motivacija kot želja po zmagi. Ampak lepo bo, da nas bodo prijatelji in predvsem moji otroci gledali v živo. To je poseben občutek, od katerega ni ničesar lepšega.
Ali igralke motivacijo črpajo iz zgodovinskega moškega EuroBasketa leta 2017?
To pa vedno. Takšni uspehi so motivacija za vse, sanje, ki si jih vsi želimo doživeti.
Tisočodstotno lahko naredimo, kar je Nika Prevc, a na žalost je odvisno od financ
Dejali ste, da je eden vaših največjih dosežkov, da imate zdaj veliko bazo igralk. Kako še povečati število deklet v slovenski košarki?
Seveda lahko obstoječe igralke še napredujejo. Drugače pa sodelujem z zvezo, da povečamo kvantiteto in tudi kvaliteto. Nekatere ideje bodo uspele, druge ne, ampak delamo na tem. Veseli me, da dekleta prihajajo iz mladinskih selekcij – to pomeni, da klubi in trenerji dobro delajo, čeprav včasih v težkih pogojih. Ponosen in vesel sem, da grejo stvari v to smer.
Se vam zdi, da bi prelomna točka za priljubljenost ženske košarke v Sloveniji lahko bil odhod Ajše Sivka v ligo WNBA?
Dokazano je, da lahko en dober igralec ali dobra igralka na priljubljenost vpliva bolj kot ekipni uspehi. Primer: Tony Parker v Franciji – ko je šel v ligo NBA, je več otrok začelo trenirati kot po osvojitvi EuroBasketa. Tako da ja. A z Ajšo moramo biti potrpežljivi in počakati. Ima velik potencial, a mora še dokazati, da lahko igra v ligi WNBA. Sem eden njenih prvih trenerjev, z njo sem trdo delal, in vem, kaj lahko doseže, če ostane skromna in delavna – in jaz vem, da je taka. Če bo šla korak za korakom, lahko doseže velike stvari.
V Sloveniji je še vedno velik razkorak med moško in žensko košarko. A imamo primer v smučarskih skokih, kjer je Nika Prevc s svojimi uspehi postala morda celo bolj priljubljena od moških kolegov. Je mogoče to premostiti tudi v košarki?
Za to je potrebnih ogromno stvari, na žalost pa živimo v svetu, v katerem se vse vrti okoli denarja. Vse je odvisno od financ. Če pridejo sponzorji, ki bodo pomagali v tem prizadevanju, je gotovo mogoče, v to sem prepričan 1000-odstotno. Tako bo več uspehov, več zanimanja in posledično še več sponzorjev – vse se poveže. A če tega ni, stvari obstanejo. Na primer Cinkarna Celje – če bi imeli še kakšnega sponzorja, bi lahko igrali v Eurocupu z močnimi igralkami, posledično bi mlade igralke pridobile izkušnje. Le močna konkurenca in močne tekme pa lahko prinesejo napredek.
Prej ste omenili problem odhoda deklet na študij v ZDA – mislite, da je to zanje dobra odločitev v karieri?
Odvisno od primera. Nekatere se iz ZDA vrnejo slabše, druge ostanejo v Evropi in se jim prav tako ne izide. Ni nujno, da je ZDA najboljša rešitev. Ajša je, na primer, zavrnila UConn. Njihov trener me je klical, da bi mu jo posodili, a se je odločila ostati v Evropi, da še napreduje. In imela je prav. Ampak tudi druga pot je lahko dobra. Odvisno od igralke.
Kako je z vašo prihodnostjo, pogodba s slovensko reprezentanco vas veže do konca EuroBasketa. Se boste o morebitnem podaljšanju s KZS pogovorili po njem?
Da, za zdaj sem tu do konca tega EuroBasketa. Ampak prihodnost trenerja je skoraj vedno odvisna od rezultatov. Lahko pa rečem, da sem rad tukaj. Ljubim to državo in ljudi, ki so zelo dobri do mene. Razumem tudi jezik, zato se počutim kot doma. Zame ni vprašanje, če bi si želel ostati ali ne.
