Pred prvenstvom smo si končno upali premagati lažno slovensko skromnost in majhnost ter napovedati, da gremo branit naslov in da se bomo vrnili vsaj s kolajno. Ta napoved je bila povsem realna, in to sem videl kot neko pozitivno stvar, saj so bili pred tem vsi v Sloveniji raje bolj skromni. Prva stvar, ki me je ob tem negativno presenetila, je, da nihče po porazu s Poljsko ni jasno in glasno povedal, da ta cilj ni bil izpolnjen in da je to velik neuspeh. Zanj je treba prevzeti odgovornost, saj sta to vsekakor neuspeh in razočaranje. Moti me, da tega nihče javno ne zna povedati s temi besedami in prevzeti odgovornost. To je naredil en sam človek, to je Luka Dončić. Ko imaš v ekipi njega, Dragića, Prepelića in Čančarja, je to seveda ekipa, ki sodi med najboljše tri.
Jasno je, da smo na tem prvenstvu igrali eno najslabših obramb in bili na nasprotnike pripravljeni, milo rečeno, slabo. To sta dve ključni zadevi, ob tem, da smo na najbolj pomembno tekmo na prvenstvu prišli fizično podhranjeni in povsem izčrpani. Tu očitno niso pomagali niti trije prosti dnevi. Na tekmovanjih, ko gre za turnirski sistem, odločata prerazporeditev moči ter dovolj široka rotacija na tekmah, ko si to lahko dovoliš. V zadnji del turnirja moraš priti v najboljši možni izdaji. Tu smo definitivno povsem zgrešili. Kar zadeva pripravo na tekmo, pa so trije dnevi povsem dovolj, da se pripraviš na reprezentanco, kot je Poljska. Dejstvo je, da smo mi napadalno usmerjena reprezentanca, a prepričan sem, da bi kolajno na tem EP osvojili že s povprečno obrambo. Skriti enega igralca v obrambi ni velika umetnost, štirih pa enostavno ne moreš.
Izredno negativno sem presenečen tudi nad obnašanjem med tekmami. Prevelik fokus na vse druge stvari kot samo na tekmo jemlje koncentracijo na tisto, kar je res pomembno. Strinjam se, da sojenje na tem EP ne more biti na najvišji ravni, saj manjkajo najboljši sodniki. Že v Sloveniji imamo najmanj štiri sodnike, ki so za tri razrede boljši od teh, ki sodijo na tem prvenstvu. Vseeno je treba reči, da je sojenje za vse nekako enako, čemur bi se bilo treba pravočasno prilagoditi. Takšno obnašanje je bilo ne glede na vse zame nesprejemljivo. To so torej stvari, ki bodejo v oči, in o njih bi se bilo treba pogovoriti in jih razčistiti, kako in kaj.
Tekma s Poljsko je bila v prvem polčasu negledljiva. Razumem, da si lahko malce nervozen, a to prekriješ z obrambo, skokom in agresivnostjo. Tekme, ki odpira vrata v boj za kolajne, tako enostavno ne moreš odigrati. Z ognjem smo se igrali že nekoliko prej, proti Belgiji in Bosni. Takrat se še nismo opekli, proti Poljakom pa smo se, po domače rečeno, zažgali. Za to, da že v prvem polčasu prejmeš 58 točk, enostavno ni opravičila. Lahko ti ne gre met in dosežeš zgolj 25 točk, vsi trenerji pa vemo, da moraš igrati obrambo, kot je to najbolj možno. Ob toliko prejetih koših so zelo nizki odstotki, da ti bo tekmo uspelo obrniti v svoj prid. Osebno sem razočaran, vseeno pa sem proti pribijanju ljudi na križ. Seveda je treba biti kritičen, a na pravilen način.
Če na prvenstvo pogledamo nekoliko širše, je dejstvo, da je na naših prostorih nekaj zelo narobe. Tu lahko upoštevamo nekdanjo državo ali pa kar ves Balkan, če sem prištejem še Grke in Turke. Vsi so eden za drugim odhajali domov, z ekipami, ki sodijo v sam vrh. Da bodo tam Slovenija, Srbija in Grčija, ni bila samo moja napoved. Sam sem zraven dodal še Nemčijo, ki je še edina tudi ostala. Sta pa tu dve resni reprezentanci, Francija in Španija, ki ju že dolga leta vodita Vincent Collet in Sergio Scariolo. Oba imata neki svoj sistem in kontinuiteto, in tu so rezultati, čeprav jima manjka nekaj najboljših igralcev in njuni ekipi nista bili v vlogi favoritov. Teh rezultatov pri reprezentancah s teh prostorov enostavno ni, ne glede na to, da iz njih prihaja nekaj najboljših igralcev iz lige NBA. Očitno je tu nekaj sistemsko povsem zgrešeno. Nacionalne lige so obupne, skupna liga pa je bolj kot čemurkoli drugemu podobna cirkusu, saj gre izključno za interese dveh klubov. Te države potem vse stavijo na tista dva ali tri mesece, ko se zberejo reprezentance, vse ostalo je vse leto v drugem planu. Nekatere ekipe, ki so bile še nedavno daleč zadaj, kot so Finska, Belgija in Poljska, nas ne le dohitevajo, ampak celo prehitevajo.
