Spoštovani gospod premier, že po veličastni zmagi slovenskih košarkarjev nad Španijo ste – kakopak – skočili na njihov vlak vsesplošnega (še najmanj njihovega) trkanja po prsih, kazanja mišic in dokazovanja, kdo ima v boju za zgodovinski uspeh večjega. Saj veste, kako to gre v teh primerih, ko politiki brez sramu pohodite vsa ostala načela in vas zanima le še maksimalen doseg, maksimalen domet, maksimalna patetičnost vaših skrajno populističnih dejanj. Pa četudi gre za področje, s katerim si v drugih časih in v drugačnih okoliščinah obrišete ... no, reciva nos, da ne bova šla predaleč. Med drugim ste slovensko košarkarsko reprezentanco v enem od vaših nanizanih kvazi evforičnih tvitov (jasno, česa pa drugega?!) označili za leva, za kralja džungle, za simbol moči, veličastnosti in gracioznosti. In prepričan sem, da znam uganiti vašo najljubšo peterko te kraljevske zasedbe – sijajna postava, četudi ji morda malce primanjkuje centimetrov pod košem: Aleksej Nikolić, Luka Dončić, Zoran Dragić, Edo Murić, Vlatko Čančar. Selektor: Aleksander Sekulić. Generalni sekretar: Radoslav Nesterović. To je to, kajneda? Gotovo sem zadel! Postavili ste se kot velik občudovalec, malikovalec, celo navijač fantov in njihovega vodstva, ki se res – tu vam dam vsekakor prav – vsak po svoje kot levi borijo za vsako žogo, za vsak centimeter, za vsakega od njih in za vsakega od nas. Za Slovenijo. A dajva, gospod premier, reciva eno o tem levu, preden kakšno rečeva tudi o teh levih na igrišču, na klopi, v pisarnah.
Simpatično bi mu lahko rekla lević – čisto tako, v poklon in spoštovanje potomcem priseljencev v našo čudovito skupno domovino, ki vedno igrajo tako zelo pomembno vlogo v slovenskem športu. Veste (morda vam to dejstvo ni poznano), včasih to počnejo, tudi če jim je ime Jan Oblak in od tam, kamor vaš minister Hojs najrajši prepoveduje potovanja, prihaja le njihova mama Stojanka. Še več pa je seveda takih, katerih starši ali stari starši so po prihodu v Slovenijo tukaj drug z drugim oblikovali družine in v novi domovini ponosno ohranjali svoje navade, svoje običaje, svoje vrednote. Lević – res simpatićno, se strinjate? In simbolićno, ćetudi se seveda ne konćajo vsi njihovi (in naši) priimki na znamenito ćrko takojšnjega prepoznavanja, (pre)pogosto pa tudi loćevanja. Tako kot je simpatično, da bi nekateri od naših košarkarskih junakov ali njihovih nadrejenih v pogovoru s prijatelji, z družino, svojci rajši rekli lav. Preprosto bolj naravno jim gre z jezika, tako kot potomcem slovenskih izseljencev po svetu slovenščina. Lepo, kajneda? Čudovito, pravzaprav, če vprašate mene. Zakaj bi kdorkoli razmišljal drugače? Zakaj bi se kdorkoli obnašal drugače? Zakaj bi kdorkoli glasu teh staršev in teh starih staršev rekel glas trenirkarjev in ga označeval za neenakovrednega glasu koga drugega, oblečenega v kaj – bogsigavedi kaj – drugačnega. Nimam pojma, vi mi povejte. Vi mi povejte, ali je sin trenirkarja tudi trenirkar? Vi mi povejte, kdaj sin trenirkarja ni več trenirkar in postane vaš lev? Po eni sezoni v ligi NBA? Po dveh sezonah in tekmi All Star? Po 35 točkah v zmagovitem finalu evropskega prvenstva? Ob uvrstitvi na olimpijske igre? V olimpijskem četrtfinalu? V polfinalu? S kolajno? Povejte mi, prosim.
Veste, ko pred mano stojita Edo ali Zoran, stojita pred mano človeka, ki ne bi želela, da bi jima vladni govorec/koordinator cepljenja/pametovalec na vseh mogočih področjih govoril o tem, da predstavljata drugačno kulturno okolje in da bolj širita virus. Še manj pa bi hotela, da je njuna želja videti svoje sorodnike, praznovati svoje praznike in negovati svoje korenine za tistega že omenjenega ministra, čigar kuvert ne odpirate, glavni problem vsega. In glavni vzvod za prepovedi. In glavni predmet lajajočih besed in groženj. Ker sever in zahod nista težava, smo poslušali – težava je jugovzhod. Težava so ti ljudje. Ko stojita pred mano Edo ali Zoran, mi je vseeno, ali sta delavca z gradbišča, uslužbenca na banki, študenta ene od ljubljanskih fakultet ali kapetan in zvezdnik slovenske košarkarske reprezentance. Je tudi vam vseeno? Je gospodu ministru Hojsu? Zakaj ne ostanete na svojem in pri svojem, gospod premier? Zakaj si niste zvesti in ne razdvajate, ne žalite, ne blatite, ne ločujete, ne ponižujete tudi zdaj? Zakaj skačete na vlak, ki ni vaš? Ker ne more biti vaš. Ker je to vlak neke Slovenije, ki je nočete. Ki je nikoli niste hoteli. Ker to je Slovenija, ki vam nikoli ni bila blizu in s katero nikoli niste ne znali ne hoteli živeti. To je Slovenija vseh tistih ljudi, ki jim priimek Čebašek pomeni povsem enako kot priimek Murić. Vseh tistih ljudi, ki jim ime Zoran pomeni povsem enako kot ime Klemen. Vseh tistih ljudi, ki jim je božič 7. januarja vreden enakega spoštovanja kot božič 25. decembra ali kot bajram. Vam, gospod premier, ni. Nikoli vam ni bilo enako, nikoli niste bili niti blizu temu – nemogoče je prešteti, kolikokrat ste to dokazali s svojimi besedami mržnje, izključevanja, ločevanja, neenakosti, delitve, zagrenjenosti in mračnosti. Ta reprezentanca, ta Slovenija bi bila manj vaša le še v primeru, če bi bil en košarkar v njej potomec najnovejšega vala nesrečnih migrantov iz drugih delov sveta, en pa odkrit homoseksualec. Ali če bi eden klečal v podporo pravicam temnopoltih, eden pa bi bil zavit v mavrično zastavo. Tudi taka, kot je, pa je ta Slovenija daleč od vaše Slovenije. Zelo daleč.
To je naša Slovenija. To je Slovenija prijateljstva, različnosti in hkrati enakosti, združevanja in povezovanja, solidarnosti in pestrosti, pisanosti in čudovitosti. Naša Slovenija. Edina prava Slovenija. Slovenija v polfinalu olimpijskega košarkarskega turnirja – največjega, kar jih je. V našem polfinalu. Precej manj vašem. Če sploh kaj. V boju za kolajno. Našo kolajno. Precej manj vašo. Če sploh kaj.
