Slovenija je z Belorusijo opravila v velikem slogu. Celo v precej večjem kot kaže že tako ali tako zelo lep končni izid 87:74. Treba je namreč vedeti, da so slovenski košarkarji v odsotnosti Gorana Dragića, Luke Dončića in Anthonyja Randolpha ves drugi polčas odigrali z manj kot pol moči, potem ko so že zelo zgodaj vodili za več kot 20 točk in se poigravali z nasprotnikom. Bili so toliko boljši, da do presenečenja ne bi moglo priti niti ob vesoljnem potopu.
Blestel je Vlatko Čančar, ki je v prvem polčasu dosegel izjemnih 16 točk, nato pa se je povsem ustavil in dodal še štiri. Ta podatek pove vse o tem, da so Slovenci povlekli ročno zavoro in so v drugem delu igrali na avtopilota. Prav tako veliko o tem pove podatek, da se je na igrišču izmenjevalo vse 12 košarkarjev, pri čemer je bilo seveda nemogoče držati ritem iz prvega polčasa, v katerem je Slovenija povsem ustavila in tudi že praktično premagal Belorusijo.
Seveda je glede na odsotnost zvezdnikov in glede na novega selektorja obstajalo nekaj skrbi, toda zanje ni bilo niti najmanjšega razloga. Ob Čančarju, pa tudi Klemnu Prepeliču, Gašperju Vidmarju, a prav tako tistih, ki jih ni bilo na zgodovinskem evropskem prvenstvu, smo lahko povsem mirni. Navsezadnje nismo zastonj evropski prvak oziroma nismo prvaki le zaradi treh igralcev.
