Slabosti, ki so v bistvu prednosti

Od 18. julija, ko se je reprezentanca zbrala, je bilo opravljenih okrog 60 treningov. Kranjska Gora, Zreče, Kidričevo, Laško, Ljubljana, Riga, Podčetrtek, Koper, Portorož, Banjaluka ter Čatež in Brežice so bile postaje izbrane vrste na poti do Zagreba. Trojica Luka Rupnik, Saša Zagorac in Mitja Nikolić, ki je bila prej že v B-reprezentanci, je v pogonu že od 7. junija. Zadnja dva sta tudi debitanta na velikih tekmovanjih.

V Zagreb potuje ekipa, ki je med pripravami z marsikatere strani dobila naziv najslabše v zgodovini slovenskih reprezentanc. Dvanajst ožigosanih torej, ki pa so že med pripravami pokazali, da njihove sposobnosti sploh niso majhne, in enako bodo poskušali dokazati v Zagrebu. Selektor je o kakovosti, ki jo premorejo, prepričan od trenutka, ko so se zbrali in ko je tudi pozabil na vse tiste, ki jih iz tega ali onega razloga ni bilo med kandidati. Takih pa je bilo veliko, zelo veliko. A ne bomo spet pogrevali stare juhe ...

"Jure, boš vzdržal?" je včeraj vprašal predsednik Košarkarske zveze Slovenije Zdovca in ta je le prikimal. Priznava pa, da je utrujen. "Ne vem, če sem bil že kdaj tako izčrpan po koncu priprav, kar ni dobro, saj nas pravo delo šele čaka," se je zasmejal Konjičan in pojasnil, od kod ta utrujenost. "Ni bilo preprosto med pripravami igralce prepričati, naj mi verjamejo, da so sposobni tudi velikih dosežkov. Seveda kot ekipa, ne kot individualisti. A mislim, da nam je s sodelavci uspelo. To se kaže na treningih, upam, da bo tako tudi v Zagrebu. Tja gremo pripravljeni, smo zdravi in sem optimist. Imam dober občutek," zatrjuje selektor.

DOVOLITE PREDRZNO RAZMIŠLJANJE
Slednji dobro ve, da v moštvu nima igralca ekstra kakovosti, morda z izjemo Zorana Dragića, a na to poskuša gledati kot na prednost in ne kot na slabost. "To pomeni, da igramo v visokem ritmu, da je med 12 igralci vedno pet, šest takih, ki bodo na tisti dan v dobrem stanju." To pa je lahko za tekmece seveda še veliko težje, kot če se lahko osredotoči zgolj na enega ali dva zvezdnika, od katerih se pričakuje, da bosta nosila glavno breme, posebej v napetih končnicah. Seveda pa trenirati ekipo, kot je letošnja, pomeni tudi več drugačnih skrbi. In čeprav Zdovc pravi, da dobro spi, ne skriva, da skrbi obstajajo. "Odgovornost je velika, pritisk tudi, prav tako pričakovanja, tudi moja. Ne vem, kako bodo določeni igralci ravnali na samem prvenstvu. Imamo veliko novih in takšnih, ki prej niso imeli tako pomembne vloge. Ne vem, kako bo to videti, ko bo šlo zares," je dejal in dodal, da so prijateljske tekme eno, prvenstvo pa nekaj drugega. "A mislim, da bomo z navijači tudi to prebrodili in bomo pravi."

Predvsem v obrambi seveda, ta bo glavno orožje te zasedbe. Nam dovolite malce predrzno razmišljanje? Zdovc oziroma ostali selektorji so imeli v preteklosti več napadalnih opcij, a ko je šlo zares, se je tistim, ki naj bi nagnili tehtnico na slovensko stran, pogosto tresla roka, redko smo zmagovali odločilne dvoboje. Vsi "napadalci" pa niso bili ravno najboljši v obrambi in (tudi) tam smo izgubljali tekme. Letos je drugače. Skoraj vsi v ekipi so v obrambi dobri, nekateri vrhunski. Nobenemu tekmecu na slovenski polovici ne bo ravno lahko. In tudi če morda v napadu ne bo šlo, bo vedno in vsakič znova tu trden obrambni zid, o tem smo lahko prepričani, saj je to tisto, pri čemer bo selektor vseskozi vztrajal. Če pa bo res tako, da se bo vsakič nekomu odprlo v napadu, potem bo ta Slovenija že zelo nevarna ekipa, sposobna tudi večjih dosežkov, kot je osmina finala. Selektor ima dober občutek, priznamo, da slabega nimamo niti mi.