Pred 25 leti je iz belgijskega kluba Castors Braine prestopil v Interier iz Krškega ter se z dobrimi predstavami dokopal celo do finala državnega prvenstva in ponudbe tedaj evropsko usmerjene ljubljanske Olimpije. V Tivoliju je odigral tri sezone in bil med drugim leta 1997 ob Marku Miliću ključni član čete Zmaga Sagadina, ki se je zavihtela na rimski zaključni turnir četverice ter sezono končana na tretjem mestu v Evropi.
"McDonald za predsednika," je pisalo na enem od transparentov. To so bili časi prve večje vseslovenske športne evforije po osamosvojitvi. Mala tivolska dvorana je bila ob evropskih tekmah kot po pravilu premajhna, vstopnica, za katero je bilo pogosto treba v vrsti pred kioskom čakati več ur, eden najbolj dragocenih lističev v mestu, prvič so športni navdušenci spoznavali koncept črnega trga, na parkirišču pod šišenskim hribom pa še zdaleč niso bila parkirana le vozila z ljubljanskimi registrskimi tablicami, so zapisali na Siolu.
"Lepo je bilo kramljati o Sloveniji. Ko pridem v Ljubljano, me pocukajte za rokav. Spila bova kakšno pivo. In verjemite mi, prišel bom," je ob koncu telefonskega Sportalovega sobotnega intervjuja dejal Arriel McDonald.
O trdi roki trenerja Zmaga Sagadina: "Star ali mlad, Slovenec ali tujec. Zmagu Sagadinu ni bilo mar. Do vseh se je obnašal enako. Kričal je na vse. Na Marka Tuška, Vladimerja Stepanio ali na kakšnega obetavnega mladinca, ki se nam je pridružil na treningih. Da, bil je zahteven, toda po drugi strani zelo odkrit. Ni nam lagal ali nas zavajal. Vse nam je povedal v obraz, četudi vsebina ni bila najbolj prijetna. Boš ubogal, ali ne. Tretje poti ni bilo. To mi je ustrezalo. Za pravo košarkarsko usmeritev sem potreboval trdo roko."
