V Sloveniji je širši košarkarski javnosti neznano ime, dobro pa ga poznajo in cenijo igralci in trenerji. Jure Drakslar je namreč zelo dober na svojem področju – je kondicijski trener, strokovnjak za telesno pripravo, ki že nekaj let sodeluje z nekaj reprezentanti, ki jih spremlja tudi med sezono, poleti pa nato popravljajo in izboljšujejo stvari. Lani se je njegovi skupini, v kateri sta med drugimi Jaka Blažič in Luka Rupnik, pridružil tudi najboljši slovenski košarkar Luka Dončić. Trenutno si Drakslar kruh služi pri evroligašu Himkiju, iz Moskve pa se je v domovino vrnil pred slabim mesecem. Z zanimivo zgodbo, ki jo je opisal za časnik Ekipa SN.
Zdaj se praktično vsak pogovor začne z enakim vprašanjem in tudi tokratni ni bil izjema. »Vse je v redu, sem dobro, brez kakršnihkoli težav,« je za začetek poročal Drakslar, kleni Gorenjec iz Preddvora. Pred nekaj tedni ni bilo čisto tako, a do tja še pridemo. Najprej nas je zanimala zgodba o vrnitvi v Slovenijo. Kot je povedal, je v Moskvi pozorno spremljal poročanje slovenskih in mednarodnih medijev o koronavirusu. »Tako sem bil obveščen bolj realno kot Rusi, saj tam takrat ni bilo nobenih obveščanj; stanju, ki se je napovedovalo, niso posvečali posebne pozornosti. Tako tudi nisem dobil nobenih informacij, kdaj se lahko vrnem. Morda so to jemali premalo resno,« je ugotavljal in dodal, da je tudi ljudi v klubu opozarjal, da bi morali določene odločitve sprejeti prej in gledati korak, dva naprej. »A sem dobil odgovor – to je bilo sredi marca –, da se bo liga VTB nadaljevala še dva tedna. Hotel sem jim dopovedati, da se to ne bo zgodilo, da je to nemogoče, glede na to, kaj se dogaja v svetu.« In imel je prav. Dvoboj Himkija s CSKA-jem, ki bi moral biti na sporedu 16. marca, je bil že odpovedan, ligo VTB pa so nato predčasno zaključili.
Jemali premalo resno
Prekinjena je bila tudi evroliga, on pa je začel vse bolj intenzivno iskati možnosti vrnitve v domovino. »Tiste države, ki še niso imele primerov okužb, so se vedle, kot da so nedotakljive in virus do njih ne bo prišel. Tudi v Rusiji je bilo tako, še zdravniki tega niso jemali tako resno, kot bi po mojem morali. Rusi poslušajo državo, in ker ta dogajanju ni pripisovala posebnega pomena, so se tako tudi vedli. Ni bilo izolacije, ukinitve javnega prometa. Nekateri so sicer nosili maske, a metro in preostali javni promet sta delovala normalno, trgovine in nakupovalni centri so bili odprti. Mislili so, da njih to ne more prizadeti. A glede na to, kakšno mesto je Moskva in koliko tujcev je tam, bi bilo kaj takega utopija. Kolikor dogajanje v Moskvi spremljam zdaj, je število obolenj vsak dan višje,« se je razgovoril.
Pričakoval je, da se bo virus razplamtel tudi v Rusiji in da bo ostal ujet v Moskvi, če bo zamudil vlak vrnitve v Slovenijo. »Predvideval sem, da bodo Moskvo zaprli, in to se je tudi zgodilo. Ko so v slovenskih medijih objavili, da se bo letališče Brnik zaprlo, sem začel resno razmišljati, kako naj pridem domov, še preden se v klubu sploh začnejo odločati.« Povezal se je z veleposlaništvom, kjer so mu svetovali in ga obveščali o možnostih vrnitve. Spremljal je tudi informacije o letih iz Moskve; teh je bilo vsak dan manj. »Po dveh dneh je bilo ljubljansko letališče res zaprto, tretji dan pa je bil evakuacijski let iz Moskve. A ker nisem mogel vseh zadev rešiti tako na hitro, nisem mogel odleteti takrat in tako sem iskal druge rešitve,« je dejal.
V klubu precej bolnih
V nedeljo, 22. marca, se mu je posrečilo ujeti let iz Moskve v Zagreb. To je bil zadnji redni let v Zagreb. »Dan prej sem dopoldne še gledal, kako je z leti v Zagreb, in načrtovani so bili vsak drugi dan, zvečer, ko sem govoril z ambasado, pa so mi rekli, da je v nedeljo zadnji let. Na hitro sem se moral odločiti o odhodu, spakirati in iti na letalo. Na njem je bilo še nekaj Slovencev, prav veliko pa ne. Nekateri so prihajali iz Tajske in se prek Moskve vračali v Slovenijo,« je opisal zadnje ure v ruski prestolnici, iz katere je odšel tudi z »blagoslovom« generalnega direktorja kluba, ki je razumel položaj in se je takoj strinjal, da lahko gre. Letališče je bilo že precej bolj prazno kot sicer, kar je bilo posledica odpovedanih letov, ker so druge države zapirale zračni prostor. »Aeroflot bi še normalno letel in takrat na letališču tudi še ni bilo posebnih ukrepov zaradi virusa. Približno 15 odstotkov ljudi je imelo maske, ni pa bilo razkuževanja. Na letalu ni bilo nobenih mask, in kolikor sem videl, so bili ljudje še zelo sproščeni.« Sam si je masko raje nadel. Za to je imel dober razlog. »Tudi v klubu smo imeli kar precej bolnih. Sicer ni bilo pri nikomer potrjeno, da je imel virus, a glede na ruski sistem preverjanja in obveščanja sem prepričan, da so bili tisti uradni podatki napačni. Raje sem si nadel masko, za vsak primer.«
Kar nekaj bolnih v klubu? Seveda smo bili radovedni in želeli izvedeti, ali je morda kdo v klubu prebolel covid-19, ne da bi vedel, da je imel to bolezen. Drakslar se je v svojem odgovoru vrnil še malce dlje nazaj, na 20. februar in tekmo v evroligi. Če povemo, da je Himki takrat gostoval v Milanu, smo povedali vse. Lombardija je bila žarišče virusa v Italiji, tekma pa je bila takrat še normalno odigrana ob navzočnosti občinstva; o maskah takrat še ni bilo ne duha ne sluha. »Nihče, niti jaz, se takrat še ni zavedal, kakšne so razsežnosti tega dogajanja. Nekaj dni po tistem pa je vse skupaj res izbruhnilo. In ko vidiš, kako se zadeve odvijajo v drugih državah, je nemogoče, da se bodo v tvoji drugače. V Italiji in Španiji je bilo vse skupaj kar brutalno in pričakoval sem, da bo kmalu udarilo tudi v Rusiji.« Verjetno tudi v Himkiju ...
Neprijeten občutek v pljučih
Pojasnil je, da si je na podlagi vseh informacij sam sestavil svojo sliko, svoj puzzle, kot se je izrazil, in vse skupaj vzel zelo resno. »Kmalu po tisti tekmi sta bila dva igralca precej bolna, potem so zbolevali tudi drugi. Ni bilo testiranj, tako da nismo vedeli, za kaj gre, ampak mislim, da smo se okužili s koronavirusom.« Besede 'smo' ni uporabil kar tako. »Bilo je obdobje na začetku marca, ko sem pokašljeval, imel minimalno temperaturo, v pljučih pa sem čutil neprijeten občutek. Splošno počutje je bilo sicer povsem normalno, tako da sem tudi normalno opravljal dolžnosti, a mogoče sem res tudi sam eden teh, ki smo preboleli bolezen. V našem klubu nihče ne ve, ali jo je prebolel. Možnosti testiranj nismo imeli. Rusija je imela posebno pravilo, da lahko samo ena organizacija opravlja teste. Ne vem, kako točno je bilo, a v karanteni je bilo treba nekaj dni čakati na rezultate. Možno je, da sem prebolel covid-19, tako kot še marsikdo od igralcev in trenerjev.«
Toda ker je bilo to še na začetku marca in takrat koronavirusu še ni bila namenjena posebna pozornost, v klubu tudi ni bilo posebnih ukrepov zaradi tega. Nekoliko se je to spremenilo šele po tistem, ko je bil igralec Lokomotiva Kuban pozitiven na testu. »Potem je klub popolnoma izoliral dvorano; vstop je imela samo prva ekipa, dvorano pa so na nekaj ur razkuževali in čistili, prav tako parket in žoge, razkuževali smo si roke, toda trenirali smo še zmeraj kolikor toliko normalno.« Ali igralci niso izrazili nestrinjanja s tem, da še vedno trenirajo in ne gredo domov, ker je bila prekinjena tudi evroliga? »Seveda se je razpravljalo tudi o tem. Igralci so govorili s svojimi agenti, ti pa so nato vprašanja naslavljali na klub. Morali so dobiti dovoljenje kluba, da so lahko odšli. Na treningu so bili sicer sproščeni, že zato, ker ni bilo tekem. Po njih pa je bilo seveda precej ugibanj.«
Potres pred pristankom
Tako kot on so tudi igralci spremljali druge medije in ameriški košarkarji so se domov vrnili isti dan kot Drakslar, večina preostalih tujcev, vključno s trenerji iz Litve, pa v roku enega tedna. »Sam sem imel srečo, da sem razmišljal vnaprej, saj so oni imeli že precej težav z vrnitvijo; en igralec se je vrnil šele prejšnji teden. Trenerji Litovci so morali doma v karanteno za dva tedna.«
V karanteno oziroma samoizolacijo je po vrnitvi domov šel tudi Drakslar. Toda še enkrat se vrnimo na dan njegove vrnitve iz Moskve. Se še kdo spomni, kaj je bilo 22. marca v Zagrebu? »Ravno malo pred pristankom je bil tam potres, zato sem za prečkanje meje, kamor sem se odpeljal s taksijem, potreboval kar štiri ure, saj so zaradi potresa odpovedali sistemi na vseh mejah in nas niso spustili naprej.« Na zagrebškem letališču je moral izpolniti nekaj obrazcev, dati podatke, kam namerava, kako bo prišel do meje, na kateri mejni prehod gre in tako dalje. »Ko sem končno prispel domov, sem brez kakšnih navodil odšel v samokaranteno, se po priporočilih izoliral od drugih in se za nekaj časa 'odstranil', preden sem se srečal z družino.«
