A to ni zgodba o najboljšemu košarkarju zadnjih let. To je zgodba o 19-letnem Emanuelu Duncanu, mladeniču, ki boleha za kruto boleznijo, mišično distrofijo Duchenne, za katero je zbolel, ko mu je bilo 13 let. Zahrbtna bolezen povzroča, da se mišice spremenijo v maščobo, zato je Emanuel priklenjen na voziček. Za kako hudo bolezen gre, priča podatek, da veliko bolnikov ne dočaka dvajsetih let življenja, le nekateri živijo do 30 ali 40.
Kljub temu, da se spopada z boleznijo, pa mladenič ni izgubil volje do življenja. Še več, nikakor se ne vdaja v usodo, namesto tega raje načrtuje svojo prihodnost. In ima velike načrte! V tem trenutku obiskuje srednjo šolo Lawrence Central v Indianapolisu, kjer je eden izmed najbolj popularnih dijakov. Ker svoj optimizem širi na vse preostale dijake, ker z vsakim, ki ga pozna ali ne pozna z veseljem pokramlja, ker je nekakšen šolski "dobrovoljček".
Bryan Rutland, podajalec in prvi zvezdnik šolskega ameriškega nogometnega moštva, je tako prosil svojega trenerja, odličnega mladega stratega Jeda Richmana, da Emanuela vključi v moštvo kot trenerja. Ne zato, ker bi mu želel s to gesto pomagati, temveč zato, ker je želel pomagati sebi in svojim soigralcem. Ker je bojda Emanuel tako dober motivator, da uspe iz igralcev izvleči še veliko več, kot so sploh zmožni dati.
"Je inspiracija za vse nas. On je trener. Tudi moj trener. Je odličen, zmeraj ve, kaj mora reči. Ves čas se pogovarja z igralci, to je fantastično," je zanj rekel Richman, Rutland pa je dodal: "Vsem služi kot navdih. Ko pomisliš nase in ko si na tleh se spomniš, da se ostali soočajo še z veliko hujšimi stvarmi. Odkar ga poznam, se ne pritožujem več nad ničemer. Na tekmi proti North Central sem imel vročino, a nisem povedal nikomur. Vsakdo je lahko bolan, vsakdo lahko ima vročino. Emanuel mora iti skozi veliko hujše reči. Samo igral sem. Deževalo je in bilo je mrzlo. Jaz pa sem samo igral. Poglejte Emanuela. Nikdar se ne pritožuje!"
Duncan ima seznam želja, ki jih redno izpolnjuje. O veliko njegovih željah je vedela tudi mama. Želel je spoznati Stephena A. Smitha, ameriškega športnega novinarja pri ESPN-u, ogledal si je dirko za Indianapolis, pobližje si je lahko ogledal vozila in se pogovarjal z mehaniki. Pridružil se je (evropskemu, ne ameriškemu) nogometnemu moštvu na vozičkih. Se odpeljal na Florido na turnir. Dosegel gol. Prekrižal še eno stvar s svojega seznama želja. Za zadnjo željo njegova mama ni vedela. A je zanjo izvedel Gregg Doyel, ki je za Indy Star naredil velik prispevek o mladeniču.
"Izjemno si želim, da bi spoznal LeBrona Jamesa. To je ena stvar, ki si jo res zelo želim. On je moj idol. On je moja inspiracija. Da sem dobra oseba, da pomagam drugim, da živim svoje življenje in delam tisto, kar me veseli. Če bi spoznal LeBrona, bi mi to zares polepšalo dan," je novinarju razložil Emanuel.
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se je Doyel maksimalno potrudil, da mu željo uresniči. In uspelo mu je. Emanuel sicer svojega idola še ni spoznal, a ga bo 1. februarja, ko Cleveland gostuje pri Indiani. Že zdaj pa se je oglasil zvezdnik Clevelanda in mu ob podpisanem dresu, nekaj športnih čevljih, slušalkah in zapestnicah obljube napisal tudi ganljivo pismo.
"Vem, da si rekel, da sem jaz tvoj idol in da sem tvoja inspiracija, ampak rad bi ti povedal, da si ti tisti, ki inspiriraš ljudi okrog sebe, tudi mene. Želel sem ti poslati nekaj stvari in ti povedati, da mislim nate. Vem, da si borec in da si zelo močan. In upam, da veš, da v teh časih nisi sam. Ne vem, če si vedel to, toda zmeraj, ko stopim na parket, nosim zapestnice obljube. Te me spominjajo na obljube, ki sem jih dal sebi in drugim. Pošiljam ti eno, da si jo bova delila, ko bova delala z otroci. Obljubim, da se nikdar ne bom predal. Skupaj bova spremenila svet," je med drugim zapisal zvezdnik Clevelanda v svojem pismu.
