Ko so Ljubljančani pred poldrugim letom zapustili elitno evroligo, pravzaprav niso izpolnjevali niti pogojev za drugorazredni evropski pokal. Na srečo se jim je večletna gradnja ugleda kluba v mednarodni športni areni izplačala in posebno povabilo je tako lani kot letos poleti našlo pot tudi do nabiralnika v Stožicah. V nedogled na takšen način kajpada ne bo šlo, v prihodnje si bo treba evropski nastop zaslužiti na parketu. Tega se v klubu gotovo dobro zavedajo, vendar tudi za ceno evropskega posta prednost dajejo sanaciji kluba.
Z dobrimi igrami že drugo leto zapored so zmaji predvsem upravičili zaupanje vodstva tekmovanja, hkrati pa sebi, navijačem in navsezadnje sponzorjem kluba dokazali, da kljub manjšemu proračunu in cenejši ekipi še vedno zmorejo. Živeti in tudi zmagovati v evropski konkurenci, ki je že takoj ob razhodu z jugoslovansko ligo postala glavna točka v strateškem načrtu kluba.
Varovanci trenerja Aleša Pipana, ki so sredi tekmovanja ostali brez Mirze Begića in na drugi strani končno dočakali vrnitev kapetana Dina Murića, lahko prvi del končajo na tretjem ali četrtem mestu. Če bodo v zadnjem krogu, ko gostijo zadnjeuvrščeno in že davno odpisano VEF Rigo, vsaj enako uspešni kot Zenit, ki gostuje pri favoriziranem Himkiju, bodo v drugi del vstopili s tretjega mesta.
Potemtakem bi jim v skupini K družbo delali Bamberg, tretjeuvrščena ekipa skupine B (Dijon ali Cantu) in petouvrščena ekipa skupine C v evroligi (bržčas Bayern, morda Turow).
Če bi se obrnilo drugače in bi zaostali za Zenitom, bi se uvrstili v skupino G. Tam bi delili usodo s Strasbourgom, tretjeuvrščenim moštvom skupine C (Nancy ali Nymburk) in petouvrščenim moštvom skupine A v evroligi (Nižni Novgorod, Žalgiris ali Unics).
Tri dodatne evropske tekme so dobrodošle, seveda pa ne bodo spremenile vsakdana v Stožicah, pravo košarkarsko evforijo bi v prestolnici povzročila le boj za naslov v evropskem pokalu in vrnitev v evroligo, morda bi se kaj podobnega zgodilo tudi ob vzponu na vrh lige ABA. Olimpijin športni cikel se je, kot kaže, že skoraj povsem obrnil, na podobni točki je bil namreč klub že v začetku devetdesetih. V sicer precej drugačnih časih, ko je bilo v manj zahtevni konkurenci precej lažje graditi ekipo in v svojem objemu zadržati domači potencial, je takrat ambiciozni klub izpod Rožnika napredoval iz sezone v sezono in v predhodniku tega tekmovanja tlakoval pot do tako močno želene evrolige. Jasno je, da je danes takšna pot precej težje prehodna, nikakor pa ni neprehodna.
Kot že rečeno, zdravi temelji kluba so predpogoj za gradnjo stabilnega kluba in v tem pogledu bo »stiskaška« sezona gotovo pomagala. Ena ali dve, morda celo tri. Več pa ne, s prekomerno zategnjenim pasom pač ni mogoče normalno dihati (beri: obstajati v Evropi). Da bi jim nekega dne zmanjkalo zraka, tega pa si v Stožicah gotovo ne želijo.