Ko je po spodrsljaju s Simonejem Pianigianijem krmilo zmajev prevzel črnogorski strokovnjak, so Olimpijini navijači skoraj soglasno prikimali. Ljubezen je obojestranska, tudi 56-letni Mitrović se namreč v Ljubljani sijajno počuti. V obširnem intervjuju, potem ko se je ljubljanskemu klubu zaobljubil še za dve sezoni, je razgalil delček sebe in se dotaknil vseh aktualnih tem.
⊗ Trener ste postali razmeroma mladi, pri 22 letih. Ste pred tem igrali košarko?
Sem. Ko smo se s takratnim Titogradom iz republiške uvrstili v drugo zvezno ligo, sem prenehal in postal pomočnik trenerja. Že v mladosti so se sicer pojavili znaki težav s hrbtom, kar se je v prejšnji sezoni tudi pokazalo z resnejšim stanjem, ampak to v resnici ni bil razlog za konec kariere. V mlajših selekcijah sem igral tudi na reprezentančni ravni, bile so republiške selekcije. Govorim o svoji genaraciji in še največ dve ali tri leta starejših fantih. In potem pridem tja, tam pa vsi najboljši – Dražen, Divac, Đorđević, Kukoč, Paspalj, Danilović, Komazec ... Čeprav sem igral povsem solidno, sem prišel do spoznanja, da nisem na njihovi ravni. Pozneje se je izkazalo, da so to najboljši igralci na svetu. No, za mene je sledil odhod v vojsko, pa potem študij, košarka pa je ostala na bolj amaterski ravni in, kot rečeno, po uvrstitvi v drugo ligo, ki je zahtevala že profesionalizem, sem se preselil med trenerje.
⊗ Kakšni so bili vaši trenerski začetki?
V Črni gori je bilo predvsem obdobje učenja, trenerskega razvoja oziroma prehod iz polamaterizma v profesionalizem. Žal že pokojni Goran Bojanić Poli je bil tisti, ki mi je kot mlademu trenerju, ki je nekaj dosegel z mlajšimi selekcijami, ponudil priložnost pri Budućnosti. Na višji ravni sem delal videoanalize in skavting – pač običajno delo pomočnika. Skratka, učil sem se. Potem so me poslali na kaljenje v Mogren, kjer sem bil glavni trener, polovica igralcev pa je bilo starejših od mene. Bogdan Tanjević me je vrnil v Budućnost, jaz pa sem takrat že začutil, da se moram osamosvojiti kot trener. V Črni gori sta bila takrat le dva primerna kluba. Budućnost je imela resne ambicije, velik proračun, skoraj že evroligaško raven, drugi je bil Lovčen. Za mene, kot mladega trenerja, pa so bili na voljo manjši, nižjerazredni klubi, ki sem jih v resnici že prerasel, tako je prišlo do odhoda v Ukrajino.
⊗ Kako ste doživeli prvi odhod v tujino, v Ukrajino?
To je bilo povsem drugačno obdobje. Imel sem 32 let, bil sem tuji trener. Odvisen sem bil sam od sebe, postavil sem svoj sistem. Imel pa sem srečo, da sem prišel v zelo ambiciozno okolje – Himik Južni, klub iz majhnega mesta v bližini Odese. Tam sem preživel pet let. Vsi skupaj smo rasli, jaz in klub. Lahko rečem, da takšnih pogojev, kot so bili tam, nikoli več nisem imel. Dvorana je bila fantastična. Bilo je zelo tekmovalno, boj za vrh, stalne so bile tudi evropske tekme. To je bilo obdobje velike odgovornosti in predvsem velike količine dela, saj sem ob tem, da sem bil glavni trener, počel še marsikaj drugega. Bil sem prvi trener iz zanje zahodnega sveta, ki je prišel delat k njim.
ODHOD IZ MONACA JE BILA ZDRAVA IN RAZUMSKA ODLOČITEV
⊗ Sledila je selitev v Francijo in skok na višjo raven.
V Franciji sem bil sedem sezon. Ko me je Monaco poklical, preko ukrajinske povezave, je bil to drugoligaški klub. A je imel velike ambicije. Ekipo sem prevzel 11 krogov pred koncem njihove druge lige, ki je za mene ena najboljših drugih lig sploh. Prvič, zaradi neizmernega potenciala tamkajšnjih igralcev, in drugič, zaradi visokih proračunov. Mislim, da je v Franciji izjemno majhna razlika med prvo in drugo ligo. Z Manacom sem se uvrstil v elito in bil tam stalno v vrhu, osvojili smo tri pokalne naslove. Sledil je odhod v Asvel, ki sem ga popeljal do dvojnega naslova in uvrstitve v evroligo. In v trenutku mojega vrha, najboljšega trenerskega obdobja, ko je bil Asvel na polovici sezone največje presenečenje evrolige, je prišla korona ter razhod. Si pa štejem v velik uspeh, tudi vseh mojih sodelavcev, da smo imeli na položaju orgaizatorja igre fanta, stara 17 in 18 let – Thea Maledona, pozneje igralca v ligi NBA, danes člana Reala, in Matthewa Strazela, danes člana Monaca. Prav tja, v Monaco, sem se vrnil, osvojil eurocup in spet uvrstitev v evroligo. Prišlo je do menjave spoznorja, prišel je novi predsednik, proračun se je skokovito povečal. Ekipo so okrepili zelo kvalitetni igralci, jaz pa se takrat nisem mogel vklopiti v tisto ekipo, in to povsem po človeški plati. Sam sem zapustil klub, s katerim pa sem še vedno v odličnih odnosih. To je bila moja morda športno nenavadna poteza, a zelo zdrava in razumska človeška odločitev.
⊗ Bili ste črnogorski selektor, svojo reprezentanco popeljali na svetovno prvenstvo, od poletja boste spet na tem mestu. Je v teh letih črnogorska košarka napredovala ali nazadovala?
Ko sem takrat prevzel reprezentanco, smo se uvrstili na svetovno prvenstvo, kar je bilo veliko presenečenje in sijajen dosežek. Potem ni bilo več mogoče usklajevati klubske kariere z reprezentačno, saj veste, ta sistem s kvalifikacijskimi okni, pa spor med Fibo in evroligo. To je nepravičen koncept, smrt za ta šport. V vsakem oknu so ekipe drugačne, enkrat imajo igralce iz lige NBA, drugič nimajo nikogar. Tako smo mi takrat Latvijo premagali pri njih, potem so poleti oni v polni zasedbi zmagali v Podgorici. Na našo srečo manj, kot smo mi njih, tako da smo se mi uvrstili, oni pa ne. Vendar, Latvija je ena najkvalitetnejših reprezentanc v Evropi. Nad novim pozivom za selektorsko mesto nisem bil navdušen, ampak tega se ne zavrne. To je moja domovina. Morda ni najboljši trenutek zaradi menjave generacije, ob tem je država majhna, malo je košarkarjev, pa še ti že kot zelo mladi, še preden odigrajo par minut resne košarke, odhajajo ven. In še ta situacija s študentsko košarko v ZDA ... Imel bom kar velike težave s selekcijo igralcev.
Dončić in Jokić sta najboljša na svetu
⊗ Kako ste doživeli evropski naslov Slovenije leta 2017? Za koga ste takrat navijali v finalu?
Dobro, finale je bil super ... Ampak, četrtfinalna tekma z Latvijo je bila ena najboljših na vseh prvenstvih. In to je bila tista Latvija, ki smo jo potem mi izločili v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Smešno. Je pa imela Slovenija takrat fantastično ekipo. Kot trener se sicer trudim, da ne bi navijal za nikogar, želim pa videti dobro igro. In ja, imam simpatije. Recimo, Igor Kokoškov, takratni slovenski selektor, je moj prijatelj. Na drugi strani je bil selektor Srbije Saša Đorđević, tudi moj prijatelj. Užival sem v predstavah. Slovenija z Goranom Dragićem, pa Luka Dončić na svojem prvem prvenstvu ... In Klemen Prepelič s svojo igro v finalu. Dobro se spomnim. To je bila zelo kvalitetna košarka na resni ravni. Zgodil se je pravi moment.
DONČIĆ IN JOKIĆ STA VIDETI, KOT DA BI BILA Z DRUGEGA PLANETA
⊗ Kako vi gledate na fenomen Luke Dončića? Okoli njega se krešejo mnenja – nekateri ga brezkompromisno dvigajo do neba, drugi mu očitajo slabo obrambo, neracionalne mete, pred časom slabo fizično pripravljenost. Kam sodite vi?
Mah, o tem je neumno sploh govoriti. Gre za fanta, ki je z Nikolo Jokićem najboljši na svetu. Lige NBA sicer res ne spremljam, ampak njuno dominacijo bi lahko gledal vsako noč. Domala na vsaki tekmi dosegata 40 ali 50 točk. Trditi, da je Luka slab igralec, je res smešno. On in Jokić sta videti, kot da bi bila z drugega planeta. Luka je bil v eni ekipi dominanten, potem je prestopil v uglednejšo ekipo in spet je glavni. Redko se rodijo takšni talenti.
⊗ Kako je prišlo do vašega prihoda v Ljubljano? Upali bi si trditi, da ste bili na višji ravni, bližje kakšnemu evroligaškemu klubu kot pa Cedeviti Olimpiji.
Imel sem težko epizodo v Galatasarayu. Sicer gre za dober klub, ampak to je nekakšna nogometna organizacija. Zgodila se je neka situacija, bolj nešportna kot športna, in prišlo je do razhoda. Takrat je prišla ponudba Cedevite Olimpije. Ko sem razmišljal, da bi se morda res vrnil v regijo, v ligo ABA, iz katere sem leta 2002 odšel, takrat kot pomočnik trenerja Budućnosti, sem prišel do spoznanja, da je Cedevita Olimpija edini klub, ki bi ga bil na področju nekdanje skupne države pripravljen prevzeti. Vedel sem, da gre za zelo dobro organiziran klub, ki pa je bil pred tem v kar globoki luknji. Videl sem priložnost za delo, za rast, da se nekaj naredi. Ponudbo sem sprejel in če sem iskren, nisem naredil napake. Vsaj za prvi dve sezoni lahko to rečem.
⊗ In ostajate še dve. Ali ste imeli kaj dvomov, preden ste pristali na podaljšanje sodelovanja?
Človek vedno razmišlja, ampak na splošno mislim, da smo začeli nekaj lepega. Ne govorim le o končnih uvrstitvah, ampak o celotnem sistemu. Imamo dobro organizacijo, mislim na moje sodelavce, pa na igralce, tudi na mlade, ki jim dajemo priložnost, ustvarili smo tok igralcev iz mlajših kategorij proti članski. Konkurenčni smo v evropskem tekmovanju. V tej sezoni je bilo za mene težje ponoviti uvrstitev v drugi krog končnice eurocupa. Skratka, začutil sem, da bi lahko tu naredil še več. Sebe ne gledam le kot trenerja, ampak kot učitelja, ki mora te otroke nekako preriniti naprej, da dobijo priložnost. Tako smo lani potisnili v ospredje mladega Francoza Joana Beringerja, ki danes igra v ligi NBA. Dobra zgodba je tudi ta mali Mark Morano Mahmutović, ki smo ga posodili v Domžale, zdaj pa odhaja na študij v ZDA. Tu so še igralci, ki jih ne moremo zadržati in gredo na višjo raven. Vse to je odraz dobrega dela in to me zadovoljuje.
»Včasih človek nima dovolj moči, da bi se boril, če me razumete. Jaz bi skoraj vse te igralce želel videti tu, da skupaj nadaljujemo. Je pa jasno, da nekatere od teh ne bomo mogli zadržati.«
Zvezdan Mitrović
⊗ Ali ste lahko konkretnejši glede ekipe. Tako lanske, potem letošnje in morda tiste za naslednjo sezono. Kje vidite največ možnosti za napredek?
V proračunu (smeh).
⊗ Ste ob podaljšanju pogodbe pri šefih izposlovali več denarja?
Če ne bo tektonskih premikov, v tem pogledu ne moremo narediti konkretnega koraka naprej. Imamo proračun, ki je stabilen, ampak je na ravni, na kakršni je. Da vam ne govorim ... Imate enega samega košarkarja Dubaija, Crvene zvezde ali Partizana, ki stane toliko kot celotna naša ekipa in še polovica zraven. Je pa res, da je davčna politika tukaj drugačna od davčne politike tam. In še več je nekih dejavnikov, to je pač druga raven. Če bi se dalo le malo povečati ... Jaz delam svoje na parketu in v resnici bi bil najbolj srečen, če bi lahko vsaj zadržal določene igralce. Če bi od prejšnje sezone ostala mladi Beringer, pa recimo Brynton Lemar, bi ob teh igralcih, ki smo jih pripeljali, gotovo naredili še korak naprej. Zdaj bodo spet verjetno nekateri odšli, prišli pa bodo novi. In ne moreš vedeti, če boš z novinci zadel v vseh pogledih. Ko bi se vsaj nekaj spremenilo v tem pogledu, da bi se povečale ambcije, da bi se nekaj našlo. Pa ni ravno tako zelo daleč nek takšen scenarij, saj bo evropska košarka po mojem mnenju v dveh letih doživela precejšnje spremembe.
ČE BI POTRKALI NA VRATA EVROLIGE, BI SE LAHKO ZGODILO MARSIKAJ
⊗ Že prej ste omenili morebitne tektonske premike. Je tu priložnost tudi za Cedevito Olimpijo?
Cedevita Olimpija ima sijajno priložnost, da gre višje, v evroligo ali pa v to novo kombinacijo z ligo NBA. Zakaj? Ker je zanimiva za vse, gre za dobro pozicijo Ljubljane in Slovenije, ima infrastrukturo, kulturno in civilizirano obnašanje navijačev. To je zelo mikavno za vse. Jaz vem, da bi nas evroliga rada videla tam. Obstaja spoštovanje in če bi potrkali na ta vrata, bi se lahko zgodilo marsikaj. Ampak, to je že povsem druga zgodba, predvsem ekonomska. Zanjo pa jaz nisem relevanten, o njej ne morem, niti ne smem govoriti.
⊗ Šesterici, skoraj polovici ekipe, poteče pogodba. To so Aleksej Nikolić, Ognjen Jaramaz, Jaka Blažič, DJ Stewart, Matthew Hurt in Thomas Kennedy. Za koliko od teh ste se pripravljeni neizmerno boriti, da bi ostali v Ljubljani?
Včasih človek nima dovolj moči, da bi se boril, če me razumete. Jaz bi skoraj vse te igralce želel videti tu, da skupaj nadaljujemo. O konkretnih imenih res ne morem govoriti, sezona namreč še traja. Je pa jasno, da nekatere od teh ne bomo mogli zadržati. To so fantje v konkretnih letih, njihova kariera pa ne traja sto let. Sploh tisti, ki so dosegli 30 let ali pa so blizu ter imajo na mizi precej večjo ponudbo. Morajo jo sprejeti, čeprav jim je tu všeč, radi bi tu živeli, tu trenirali, radi bi bili z nami. Pa ne gre.
⊗ Zakaj je dobro, seveda, če je dobro, da bi kapetan Jaka Blažič, ki bo poleti dopolnil 36 let, podaljšal pogodbo?
Dobro bi bilo, da bi ostal. Jaka ima precej let, ampak jaz, kot trener, bi rad videl, da je še naprej z nami. Gre za človeka, ki je tu že ‘sto let’. Je pa nekaj drugega, ko bodo za mizo sedli z njegovim agentom in vodstvom, ampak iz trenerskega pogleda, če lahko vplivam, bi rekel, da mora biti tu. Gre predvsem za zelo kvalitetnega fanta. Jasno, danes več ni na ravni, na kakršni je bil pred leti, vsak ima pač svoj rok trajanja, ampak govorim o njegovem pristopu na treningu, o njegovem obnašanju. Glede njega nimam prav nikakšrnega dvoma.
⊗ Je četrtfinale eurocupa zdaj že psihološka meja za ta klub? Kako to preseči? V kolikšni meri ste letos verjeli, da lahko pridete celo do zmage v tem tekmovanju?
Za mene je bilo tokrat drugič. Rekel bi, da je sistem neumen, nepravičen, saj ne omogoča, da bi vselej napredovala boljša ekipa. Lani, denimo, smo bili mi tisti, ki smo imeli srečo, ko smo na eni sami tekmi premagali Bešiktaš. Gre za zelo resno ekipo z velikim proračunom, ki se zdaj že drugo leto pripravlja na vstop v evroligo. Turki so bili favoriti in mi smo zaostajali že za 10 točk, potem v igri nekaj spremenili, steklo nam je in jih na koncu izločili. Rad bi videl, da bi se to spremenilo, da ne bi odločala le ena tekma, da bi bilo bolj pošteno. Če bi bil takšen sistem že takrat, ko smo z Monacom osvojili to tekmovanje, bi po prvi tekmi doma izpadli z Budućnostjo, a smo potem dobili povratno tekmo, ki je bila prav tu, v Stožicah, in še tretjo, odločilno doma.
⊗ Na kakšen način je obstoj regionalne lige smiseln, kaj so dobre in kaj slabe strani tega tekmovanja. Zanima me vaše osebno mnenje o tem.
Liga ABA je povsem izgubila tekmovalni pomen. Nič ne prinaša ne prvo, ne drugo, ne tretje mesto. Naboj izginja. Ko se srečata Crvena zvezda in Partizan, je povsem drugače, če je to v okviru regionalne lige, ko sploh več ni napetosti, ali če gre za evroligaško tekmo. Je pa ta liga za nas pomembna zaradi razvoja igralcev, zaradi napredka. Res je tudi to, da je naš status v tej ligi zelo slab, kar zelo močno občutim na lastni koži.
⊗ Ali mislite, da Crvena zvezda in Partizan vodita to ligo?
V njihovem primeru gre za avtoriteto. Ampak naš status ni slab le v primerjavi s tema dvema kluboma, ampak je, denimo, slabši od statusa Igokee, FMP-ja ... Naš status je nikakršen, to lahko odkrito povem. Liga kaznuje za eno samo izrečeno besedo, ne smeš ničesar reči sodnikom. Lahko javno kritiziraš predsednika države, predsednika vlade ali ministre, če pa kaj rečeš o sodnikih, si takoj drastično denarno kaznovan. To je na žalost problematika lige ABA.
MORDA VPLIVA MOJ VIDEZ, MORDA SEM PREVEČ ZAJETEN, MORDA IMAM PRERESEN OBRAZ
⊗ Kaj mislite, zakaj prejemate tako veliko tehničnih napak?
Dovolj je že en sam komentar. To je šlo predaleč. Ne vem, morda vpliva moj videz, morda sem preveč zajeten, morda imam preresen obraz ... Nimam otroškega in ne sprejemam vse mirno. Preveč dobro poznam svoje delo, pravila igre in vem, kaj se dogaja v zakulisju. Morda se me lotevajo prav zaradi tega. Morda je vse skupaj na osebni ravni. Jaz želim le pošteno opravljati svoje delo, biti iskren pred seboj in pred tem našim stvarnikom, kot pravijo. Srečen sem, imam lepo življenje, podpira me družina, skratka, vse je tako, kot mora biti. Tile, ki to počnejo, kar počnejo, pa naj se s tem sami ukvarjajo.
⊗ Ljubljansko občinstvo je zahtevno, to ste verjetno spoznali. V spominu ima evroligaške tekme, zato se na nižji ravni, na kateri sta eurocup in liga aba, mobilizira komaj v končnici, v tekmah za naslov. Ali težko sprejemate, da tribune v Stožicah niso bolj polne.
To je tako, kot je. In to seveda vidim. Ampak, če malo pogledate po regiji, dvorane niso več tako polne. Razen Partizana in Crvene zvezde. Le neke velike tekme, recimo evroligaške, napolnijo tribune. Zanimiv je Cluj, ki ima vedno veliko gledalcev. Ampak, to je zdaj za njih nekaj novega in prihajajo na tekme. Kar zadeva naše navijače, je treba povedati, da mi igramo v Stožicah, ki so sijajne, ampak pomislite: če bi teh 3000 gledalcev bilo v Tivoliju, bi bil ta skoraj poln. In vzdušje bi takoj bilo tisto pravo. V Stožicah pa, denimo, 8000 gledalcev ne more dati občutka polne dvorane. Moja želja je, da bi domače tekme igrali v Tivoliju, v boljšem vzdušju. Tekme, na katere bi prišlo 10 tisoč navijačev, pa bi igrali v Stožicah. Ampak, mi smo tu, kjer imamo, roko na srce, tudi sijajne pogoje. Na koncu koncev je cilj, da bi na tekme prihajalo čim več ljudi, ki naj uživajo, se veselijo in obenem živcirajo, če je treba, tudi kolnejo, da pač dajo na plano čustva. To je bistvo tega, kar počnemo. Vseeno mislim, da glede tega napredujemo, da ta ekipa igra lepo košarko, je borbena in tribune so posledično vse bolj polne.
⊗ Če bi uspeli premagati Bourg, bi bile Stožice v polfinalu eurocupa proti Türk Telekomu bržčas razprodane. Vam je žal, da se ni zgodilo?
Videli ste, kaj se je zgodilo na tekmi v Bourg-en-Bressu. Mi smo njihove najnevarnejše strelce zaustavili, potem pa je v osredje stopil človek, ki je najslabši strelec v ekipi – Adam Mokoka. Zelo dobro ga poznam, gre za čudovitega fanta, predvsem odličnega obrambnega košakarja. Bil je tudi v ligi NBA, pa v mnogih drugih ekipah, a zaradi slabega meta z razdalje ne more narediti sijajne kariere. Na tisti tekmi pa je dosegel pet trojk. In kljub temu smo bili v zaključku še vedno v igri, prosti met, pa možnost zadnjega napada za zmago ... Ampak, to je šport.
⊗ Imate radi Ljubljano? Vam ustreza življenje v Sloveniji?
Da. To je eden od razlogov, zakaj sem se odločil ostati. Prišel sem za dve leti, jaz in žena. Otroci so že veliki, vsak na svoji strani. Skozi mojo dolgo trenersko kariero je okolje, kjer bom živel, vselej zelo pomemben dejavnik. In tu živim v zelo urejeni državi, v čudovitem mestu. Pomembno je, da sem tu našel ljudi, s katerimi lahko popijem kavo, grem na večerjo, se družim. Sebe smatram kot zelo socialnega človeka, rad imam druženje. In čeprav na igrišču morda nisem videti ravno gostoljuben, sem rad z ljudmi. Ljubljana ima sijajno vzdušje, dobro kakovost življenja. Živim nasproti Tivoliju, kjer imam na voljo fantastičen park. Lepo mi je in to je bilo zelo pomembno pri odločitvi za podaljšanje pogodbe.
⊗ Torej, v Ljubljani je všeč tudi ženi.
Ja, res je. Čeprav je bila na začetku nekoliko zadržana. Zdaj pa tudi ona uživa in res nama je lepo.
SLOVENCI STE MIRNEJŠI, AMPAK LE DO TRENUTKA, KO PRESTOPITE MEJO
⊗ Kakšna je razlika med Slovenci in Črnogorci? Kakšna je razlika med Ljubljano in Podgorico?
Jaz sem v Ljubljani našel vse. Ko pomislim, koliko ljudi je tukaj okoli mene – Slovencev, Srbov, Bosancev, Črnogorcev, Hrvatov ... To je res mešanica vsega. Nimam stika le z domačini. Morda še najbolj na treningih, kjer je nekaj Slovencev na kupu. Ampak težko bi jih primerjal s Črnogorci. Morda je videti, da so po mentaliteti mirnejši, ampak le do trenutka, ko prestopijo mejo (smeh). Pri nas so ljudje ‘nori’ na obeh straneh, Slovenci pa le na drugi strani meje (smeh). Pa brez zamere.
»Res je neverjetno, kaj počno vsi ti Slovenci, še posebej družina Prevc. Lani sem imel čast obiskati tekmo v Planici, saj smo bili ravno tiste dni prosti. Gledal sem polete v živo, stal sem celo pod odskočiščem, tako da so leteli nad mojo glavo. Jaz bi jim najprej dal kolajne za pogum, potem pa še za to, kar dosežejo.«
Zvezdan Mitrović
⊗ Kako komentirate velike uspehe slovenskega športa. Tu mislimo na največje slovenske zvezdnike, ki so najboljši amabasadorji Slovenije v svetu - na Luko Dončića, Jana Oblaka, Tadeja Pogačarja, Domna Prevca, Niko Prevc ...
To je fantastično. Veliko teh je individualnih športnikov, ki jih je Slovenija vedno imela, že v času nekdanje Jugoslavije. Spomnimo se bratov Petrič v plavanju, Bojana Križaja v alpskem smučanju ... V individualnih športih je Slovenija vselej dominirala, tu se morda kaže razlika v mentaliteti. Res je neverjetno, kaj počno vsi ti Slovenci, še posebej družina Prevc. Lani sem imel čast obiskati tekmo v Planici, saj smo bili ravno tiste dni prosti. Gledal sem polete v živo, stal sem celo pod odskočiščem, tako da so leteli nad mojo glavo. Jaz bi jim najprej dal kolajne za pogum, potem pa še za to, kar dosežejo. To je povsem neka druga raven športa v primerjavi s tem, kar mi počnemo. Zaslužijo si veliko spoštovanje, tudi država, ki ima nerealno veliko skakalnic, kot sem slišal. In to daje rezultate. Najprej imaš talent, dobro organizacijo, potem ti država omogoči pogoje. To je velik plus. Je pa na drugi strani velik minus za košarko, saj igramo tekme domače lige v neregularnih dvoranah. Koš iz stropa je v Evropi prepovedan že 15 let, prav tako več linij na parketu. V Sloveniji je zelo malo pravih dvoran. Če je v primeru smučarskih skokov situacija zelo dobra, je v košarki slaba.
⊗ Slovenija je že tedne v primežu političnih premikov, volitev in zdaj sestavljanja nove vlade. Vas to na kakršenkoli način zanima, se vas dotakne ali ste povsem odrezani od vsega tega?
Že pred mnogimi leti sem vse ugasnil, vse medije. Torej, ne spremljam. Enako v svoji državi, v Črni gori, prav nič. Spoznal sem, da je bolje tako, saj se ne živciram. Tako ali tako ne te stvari ne morem vplivati. Na žalost se ni mogoče vedno ubraniti, saj nekaj informacij vseeno pride do mene, ampak res ne spremljam. Tu sem sicer vedel, zakaj je šlo, saj se pogovarjam z igralci. Oni razmišljajo povsem življenjsko, o svojem položaju, o davkih, prispevkih.
⊗ Kako gledate na trenutne razmere v svetu? Kam gremo? Ali obstaja rešitev za normalne ljudi?
Vse te vojne – najprej Ukrajina, kjer sem deloval in dobesedno od tam pobegnil ... Iz Mariupola sem šel v Rusijo, ravno ob pravem času. Odšel sem 6. maja 2014, le tri dni pozneje pa so bile pred mojo zgradbo žrtve. Mislim, da je vse to katastrofa. Tudi to, kar se zdaj dogaja na Bližnjem vzhodu. Normalen človek vse to težko dojame, govorimo namreč o vojnah, o uporabi jedrskega orožja – ko začneš to gledati, ko se dotakneš te teme, ko na vseh portalih vidiš, kaj se dogaja, pa potem prebiraš vse te analize, saj se vsi na vse spoznajo. Skušam se izolirati, saj manj, kot sem deležen teh informacij, bolje je. Že razmišljanje o teh stvareh človeku takoj povzroči slabo počutje. Skratka, zavedam se vsega, kar se dogaja, ne znam pa si razložiti, kdo komu kaj počne in zakaj to počne. To je politika.
BOLJ SEM KAVARNIŠKI ČLOVEK IN MANJ POPOTNIK
⊗ Kaj Zvezdan Mitrović počne, ko (če) košarko postavi na stran? Bere knjige, si ogleda dober film, gre v naravo, potuje, ima kakšen drug hobi?
Med sezono, ko sem kar utrujen, in ko so potovanja nerealna, najraje odidem v park nasproti doma. Tam popijem pijačo, se družim. To mi ustreza. Bolj sem kavarniški človek in manj pohodnik. In ko pravim kavarniški, to mislim povsem pozitivno, da ne bo pomote. Rad imam druženje, rad imam ljudi. Ko sem doma, ravno ne berem, sem pa v zadnjem času začel spremljati zgodovinske podkaste. Rad imam kakšne lekcije iz zgodovine, ki se jih nismo učili v šoli. Ugotavljam, da smo kar veliko izpustili. Tudi ko smo na poti, se zamotim s poslušanjem zgodovine.
⊗ Bolje to, kot politika, mar ne?
Res je. Čeprav je tudi to v resnici politika. To hitro spoznate, ko vam nekdo zgodovinske dogodke podaja iz enega zornega kota, nekdo drug pa iz drugega. Morate poslušati več različic, potem pa si naredite svojo razlago.
⊗ Kaj še počnete?
Jasno, pogledam tudi kakšno košarkarsko tekmo, dobro serijo in pa glasba. Veliko glasbe.
⊗ Kakšno glasbo radi poslušate?
Zelo širok spekter imam. In ne, ne gre za ‘narodnjake’.
