Pred zmaji je vrhunec sezone in vanj vstopajo, kot je videti, v zelo dobri formi. Potem ko so v osmini finala izločili Bešiktaš, si boljše popotnice, kot je zmaga s Crveno zvezdo, ne bi mogli želeti.
Sezona Ljubljančanov je vihrava. Bila je že zelo slaba, potem je skočila in živahno jadrala na oblakih, zatem spet zašla na stranpot, v zadnjem tednu pa je še pravi čas ujela pravo smer. Videti je, da so varovanci črnogorskega strokovnjaka Zvezdana Mitrovića polni samozavesti. Prejšnjo sredo v Stožicah so proti favoriziranemu Bešiktašu presegli pričakovanja marsikoga, preskočili so ekipo, ki se je v zadnjem času postavila ob bok evroligašem, predvsem pa so se borili do zadnjega, na mizo postavili, saj veste – tisto med nogama.
Največje bitke skorajda ne minejo brez žrtev, tako je ekipa pred odločilnimi tekmami ostala brez kapetana Jake Blažiča, ki je kar precej minut odigral z bolečinami v poškodovanem zapestju. Diagnoza: parcialna ruptura vezi in daljša odsotnost, morda celo konec sezone. Trener se mu je priklonil, zahvalil za junaško držo, a v Istanbulu bo moral zrežirati zmago brez njegove pomoči. Morda bi prav od njega dobil partijo sezone, glede na to, da bi Blažič proti svoji nekdanji ekipi, pri kateri v predlanski sezoni (po sanaciji poškodbe) ni dobil veliko priložnosti, igral s prav posebnim motivom. A v resnici motivacija ne bi smela biti težava za slehernega igralca slovenskih prvakov. V tem trenutku je to tisto, kar predstavlja vrh. Več od tega ni na spregled.
Čeprav bi lahko sklepali, da je nedeljski obračun z evroligaško Crveno zvezdo prišel ob najbolj neprimernem trenutku, ko bi Ljubljančani kot Sahara vode bolj potrebovali mir in vadbo, se je izšlo sijajno. Srbska folk pevka Lepa Brena je termin tekme še za en dan pomaknila proti super pomembni evropski tekmi, zaradi česar je potarnal tudi strateg Mitrović. Navkljub zgoščenemu ritmu bo lahko v pripravi na istanbulski trenutek resnice črpal (tudi) iz odmevne zmage nad rdeče-belimi. Imel je kaj videti, spoznal je, da ima pod komando fante, ki so se sposobni – čeprav v delu sezone tega nikakor niso kazali – za grb dresa, ki ga nosijo, metati na glavo in svojo borbenost ter zavzetost v obrambi dvigniti v neslutene višave.
Ljubljansko občinstvo, ki je v nedeljo še bolj kot na evropski tekmi napolnilo Stožice (približno 8000 jih je bilo, kar je ob dejstvu, da si je košarkarski spektakel podal roko z nogometnim večnim derbijem, krasna številka), je takšno predstavo znalo nagraditi. Skoraj bi lahko rekli, da se je v Ljubljani zagnala tista stara košarkarska evforija izpred četrt stoletja, pa bomo previdno počakali še na četrtfinalno tekmo v Istanbulu.
Zmaji so se na pot podali včeraj zgodaj zjutraj, tako da so že isti dan preizkusili parket, ki jim lahko sezono dvigne na povsem novo raven. Dvorane Sinan Erdem v mestu na dveh celinah se Slovenija zelo rada spominja. V njej je leta 2017 vrhunec doživela košarkarska pravljica, prav na tem parketu, na katerem bo Cedevita Olimpija tlakovala pot k vrnitvi v evroligo, so pred sedmimi leti in pol Goran Dragić, Luka Dončić in soigralci zasedli evropski košarkarski prestol. Na mesto zločina bi se sicer vrnila dva junaka, po Blažičevi poškodbi pa bo tudi v teh spominih svojo motivacijo gradil Aleksej Nikolić. Tridesetletni Postojnčan, ki je od Jeseničana tudi prevzel kapetanski trak, igra v odlični formi, pravzaprav bi človek – glede na zadnje predstave – prav njemu potisnil žogo za kakšnega od odločilnih metov za tri točke.
Košarkarji Cedevite Olimpije bodo za uvrstitev v polfinale potrebovali še precej več, ne le dobrega strelskega dne vsaj dveh ali treh igralcev. Ponoviti bodo morali borbeno predstavo iz zadnjega tedna, vsaj izenačiti bodo morali agresivnost domače ekipe, ki z le 74,7 prejetimi točkami velja za najboljšo obrambno ekipo tekmovanja. Vendar Bahčešehir Koleji tudi na mednarodnem odru vidno popušča, domače zmage v evropskem pokalu (devet na devetih tekmah) so bile ob koncu rednega dela očitno tesnejše kot na začetku. Turki so prišli od zmag z dvomestno prednostjo do zmag za vsega dve in štiri točke na zadnjih dveh tekmah.
Želimo biti dovolj drzni in zapisati, da Turke pravi trenutek resnice čaka zdaj, proti vroči slovenski ekipi, in v okolju, ki jim običajno ne prinaša veliko vetra v jadra. Ogromna dvorana Sinan Erdem je namreč na njihovih tekmah bolj ali manj prazna. Več od 3000 gledalcev niso imeli nikoli, ponavadi kvečjemu manj, številka se je v nekem trenutku sezone spustila celo pod tisoč.
V zasedbi srbskega stratega Dejana Radonjića izstopa portoriški center Tai Odiase, ki bo za Olimpijine visoke igralce predstavljal kar izdaten izziv. Precej je odvisno tudi ameriškega organizatorja igre, sicer naturaliziranega Hrvata, Jaleena Smitha, ne gre spregledati niti domačega Furkana Korkmaza s spodobno sedemletno NBA-kariero, Črnogorca Marka Simonovića, ki se je razvijal tudi v Stožicah in, navsezadnje, nekdanjega slovenskega selektorja Rada Trifunovića, ki je leta 2017 kot pomočnik pomagal Sloveniji do zlate kolajne, danes pa ... bomo zapisali, da je pomagal Radonjiću do neposredne uvrstitve v četrtfinale evropskega pokala in mu bo pomagal do čim boljše uvrstitve v domačem prvenstvu.
V petek prekinil črno serijo
Bahčešehir Koleji je klub privatne istanbulske šole, nekakšen turški odgovor na Harvard ali Oxford. Na drugi strani v strogo športnem pogledu velikanom, kot je Fenerbahče, navsezadnje tudi Olimpijina žrtev Bešiktaš, ne seže do kolen. A ne gre posploševati, Radonjićeva ekipa seveda premore precej kvalitete. Videti je, kot da jo bolj vleče v Evropo, saj so dosežki v evropskem pokalu, kjer je z izkupičkom 14–4 osvojila prvo mesto v skupini A, neprimerno boljši od rezultata v domači ligi. Tam je Bahčešehir Koleji na sedmem mestu. V zadnjem obdobju, ko je mednarodno tekmovanje zanj v mirovanju, pa je sploh v slabi formi. Skupaj s pokalnim neuspehom in porazom na zadnji (rezultatsko nepomembni) tekmi prvega dela evropskega pokala je v dobrem mesecu pridelal pet zaporednih ničel, črno serijo pa prekinil v petek, ko je za vsega točko odpravil skromni Yalavaspor, pri katerem je, zanimivo, s 23 točkami in 12 skoki blestel najboljši posameznik srečanja Martin Krampel
Letošnja sezona spominja na sezono 2021/22, doslej najboljšo od združitve Cedevite in takratne Petrol Olimpije. Pred tremi leti so izločilni boji tega istega tekmovanja Ljubljančanom odprli vsa vrata do končnega zmagoslavja, a so po zmagi nad turškim Türk Telekomom v razprodanih Stožicah za dve točki izgubili četrtfinalno srečanje z Bursasporjem. Torej, dvakrat Turki takrat in dvakrat Turki tudi letos.
A pozor: če bo Cedevita Olimpija uspešna še na drugi stopnici v končnici, jo v polfinalu (do dveh doseženih zmag) čaka boljši iz obračuna med jeruzalemskim Hapoelom in Gran Canario. V vsakem primeru bi Stožice gostile drugo tekmo (predvidoma v petek, 28. marca), prvo in morebitno tretjo pa bodisi beograjska dvorana Pionir (začasni domicil Izraelcev) bodisi Las Palmas na Kanarskih otokih.
Po pravilih evrolige zmagovalcu tekmovanja pripada vstopnica v najkvalitetnejše evropsko klubsko tekmovanje. Favoritinja številka ena je Valencia, ki prihaja iz druge strani tabele play-offa.
Panathinaikos, Real, Barcelona, Fenerbahče spet v Stožicah? Ljubljančani so od prve polovice devetdesetih dalje odigrali skupaj 18 sezon v družbi najboljših (pod Fibo in Ulebom), zadnjo tekmo so v eliti odigrali 13. decembra 2012 v Madridu, z Realom izgubili za 31 točk in sestopili. Ljubljana se je teden dni pred tem od evrolige poslovila z zmago nad Himkijem. Ob današnji (torkovi) zmagi v Istanbulu bi (vsaj) zadišalo po starih časih. V kolikšni meri bi ob uresničevanju tega scenarija posiveli možje iz uprave kluba, je drugo vprašanje, evroliga pač zahteva zelo veliko denarja ...
