Turški skalp bi dvignil samozavest in zanetil iskro Plus

LJUBLJANČANI IZ BARA V ANKARO

V prvem delu tekme v Baru pravzaprav ni kazalo na bistveno kakovostno razliko med tekmecema. Ljubljančani brez glavnega trenerja Zvezdana Mitrovića, ki bo zaradi težav s hrbtom svoje mesto tudi na evropskem gostovanju v Ankari prepustil svojemu pomočniku Đorđeju Adžiću, in tudi brez Bryntona Lemarja, ki bo zaradi poškodbe stopala na stranskem tiru vsaj do polovice prihodnjega meseca, dolgo niso našli recepta za iznajdljivo in tudi učinkovito domačo zasedbo, v zaključku tretje četrtine pa je serijo brez domače točke z zabijanjem zaključil Devin Robinson.

Zaostanek za tri se je v dobrih štirih minutah spremenil v prednost za 14 in tekma je bila tako ali drugače v trenutku zaključena. Predstava slovenskih prvakov, jasno, ni bila za v okvir, bila je za kljukico in za dvignjen palec, za pač eno zmago več. Predvsem pa je presekala slab začetek v ligi ABA in vsaj za kanček še dodatno dvignila moralo pred gostovanje v eurocupu.

V poškodovanih neodločeno
V Ankari se bosta srečali dve še neporaženi ekipi v tem tekmovanju. Turki so uspeha z Lietkabelisom in Arisom povezali še z zmago v uvodnem krogu domače lige, tesno doma z Galatasarayjem, vendar ob dobrem začetku zaradi poškodbe kolena tako rekoč do konca sezone ostali brez pomembnega člena – Grka Vasilisa Charalampopulosa. Tekmeca sta tako v tem trenutku približno enako oslabljena.

Ekipa iz srednjega razreda turške klubske košarke ima seveda še dovolj orožja, predvsem pa številne posameznike, ki so se že srečali z ljubljanskim kolektivom. Prav nihče sicer pred poltretjim letom, ob porazu v osmini finala v Stožicah, ni igral, medtem ko ima od Olimpijine zasedbe to izkušnjo kapetan Jaka Blažič.

Znana imena v turškem moštvu
V turški ekipi, denimo, najdemo glavna aduta Anthonyja Browna, ki je v rednem delu prej omenjene sezone za Bursaspor proti Ljubljančanom dosegel 10 točk, tri sezone pred tem pa je bil en mesec soigralec Alekseja Nikolića pri Partizanu, in Kyla Alexandra, ki se je z zmaji v minuli sezoni srečal v dresu telavivskega Hapoela, ob tem pa je kot član kanadske izbrane vrste na lanskem svetovnem prvenstvu zaigral proti Sloveniji. Ob njima sta tu še Max Heidegger, ki je pred slabim letom igral v Stožicah kot član Venezie, in Francoz Yoan Makoundou, ki je Cedevito Olimpijo spoznal v minuli sezoni kot center podgoriške Budućnosti.

Slednja se je, zanimivo, v teh dneh okrepila z Alenom Omićem, ki bo tako – na povabilo slovenskega stratega Andreja Žaklja – še drugič član najboljše črnogorske ekipe, in se tako ne bo četrtič vrnil v Stožice, kjer v pogledu nastalih težav na igralnem položaju številka pet po vzpodbudni sobotni predstavi kurpolentnega Dereka Ogbeideja vendarle lažje dihajo.

Zmaga v Turčiji bi Ljubljančane utrdila na vrhu skupine B, predvsem pa bi zmaga v gosteh pri eni najboljših ekip v tekmovanju pokazala pot, samozavest ekipe dvignila v nebo in zanetila iskro za morebitno navijaško eksplozijo. Jasno, po še več takšnih zmagah, a skalp po mnenju ljubljanskega strokovnega štaba prvega favorita skupine je dobra odskočna deska.