Bil je v Stožicah, vendar ne na največjem slovenskem stadionu, pač pa slabih sto metrov vzhodneje v dvorani. Toda Ljubljančani in Mariborčani se niso pomerili niti v največji in najlepši slovenski dvorani, pač pa nekaj nadstropij nižje, v kleti taiste dvorane, kjer najdemo ogrevalno košarkarsko igrišče. Bil je to namreč dvoboj drugega kroga vzhodnega dela tretje košarkarske lige in na njem se je zbralo dobrih 30 gledalcev, oziroma večinoma družinskih članov ter prijateljev domačih mladeničev.
Čeprav je na semaforju res pisalo Olimpija proti Mariboru in so se za zmago borili košarkarji v zelenem in vijoličastem, tekma v ničemer ni spominjala na kakršenkoli derbi.
##PAIDBREAK##
Vse, kar je pripravilo občinstvo, je bil občasen krik "Maribor!", kateremu je sledil odgovor "Olimpija!" Ta žalostna realnost je znova dala pobudo za misli o tem, kaj bi lahko bilo. Kako bi bilo videti, če bi se nekaj nadstropij višje pred vsaj približno polno areno Stožice merili košarkarski zasedbi Olimpije in Maribora. Če smo bolj natančni, sta se tokrat merili ekipi Cedevita Olimpija mladi in AKK Branik Maribor. Torej je bil to dvoboj mlade zasedbe Cedevite Olimpije, ki se lahko kali v tretji ligi in edinega mariborskega kluba v prvih treh slovenskih ligah. Žalostno je dejstvo, da je to najboljši približek ljubljansko-mariborskemu košarkarskemu derbiju, ki je trenutno na voljo. Že res, da v košarkarskem smislu ta obračun nikoli ni dosegal višav nogometnega derbija med ekipama, predvsem zato, ker mariborska zasedba – katerakoli je že bila – ni bila nikoli dorasel tekmec Olimpiji. A zakaj to ne bi bilo mogoče? Le poglejte dvoboja med Partizanom in Crveno zvezdo ter med Olympiacosom in Panathinaikosom. Beograjski in atenski derbi se v svojem pomenu in vzdušju v košarki zelo dobro približata nogometu. Morda je ravno tovrstno rivalstvo, ki trenutno ne obstaja, in zaradi klavrnega stanja košarke v štajerski prestolnici niti ne more obstajati, tisto, kar slovenska klubska košarka potrebuje, da bi doživela budnico iz tega vse globljega spanca, v katerem se je znašla.
Oboje se zdi kot znanstvena fantastika
Toda dva sta potrebna za tango, in če je Cedevita Olimpija vsaj za slovenske razmere nekaj korakov pred konkurenco, je Branik Maribor daleč od konkurenčnosti celo skromni realnosti ostalih slovenskih klubov. Dolga leta se v drugem največjem mestu iščejo rešitve za tamkajšnjo košarko, dolga leta prihajajo razni predlogi o tem, kaj bi spremenili in dolga leta se za kakšen trenutek vzbudi žar upanja v očeh mariborskih ljubiteljev košarke, le da bi kmalu spet ugasnil, zamenjala pa bi ga vedno večja apatija nad košarkarsko realnostjo. Trideset let je minilo, odkar sta se v velikem finalu slovenske lige udarila prav (Smelt) Olimpija in (Tam Bus) Maribor, 54 let pa mineva, odkar so košarkarji iz Maribora zaigrali tudi v prvi jugoslovanski ligi, ki bi jo zdaj lahko primerjali z ligo ABA. Ponovitev obojega se trenutno zdi podobna znanstveni fantastiki. Zgodovina košarke v mestu ob Dravi je dolga in kompleksa, bilo je mnogo klubov z različnimi imeni, več združitev in ločitev, razpadov in ponovnih rojstev, kot stalnica pa je ostalo le dejstvo, da Mariboru nikakor ni uspelo ustvariti stabilnega košarkarskega kluba, ki bi bil na dolgi rok konkurenčen največjim v državi.
Prav nobene utehe na Štajerskem ne morejo najti v tem, da je Branik v soboto po dobrem zaključku tekme premagal ljubljanske mladeniče, ki predvsem fizično niso bili kos precej izkušenejšim košarkarjem v vijoličastem – pod košem je te zastopal 42-letni veteran Salih Nuhanović. Čeprav se lepša prihodnost mariborske košarke, ki je že dolga leta izgubljena v (pod)povprečju, še naprej zdi daleč, bi košarkarji Branika s ponovnim prebojem vsaj v drugo ligo spet prebudili vsaj približno upanje o mariborskem prvoligašu, ki bi slovenska košarka gotovo potrebovala. A za dodatni korak naprej, bo potrebna predvsem finančna injekcija ter bolj dolgoročno delo z mladimi košarkarji, ki jih je Maribor kot mesto v zgodovini proizvedel kar nekaj. "Mariborski košarki je mesto v vrhu 1. SKL in še kaj več. Da bi fantje, ki prihajajo iz mariborske košarkarske šole, ponovno nosili vodilno vlogo v slovenski članski košarkarski reprezentanci," je zapis o ciljih in poslanstvu kluba na spletni strani Branika. Trenutno je precej oddaljen od res(nič)nosti, a želja vseh v slovenski košarki bi morala biti, da Maribor, ter tudi ostala večja okolja v Sloveniji, spet dobijo močne klube, ki bodo konkurenčni samemu vrhu.
