Še preden so na veliko sceno eden za drugim zapeljali Primož Roglič, Tadej Pogačar in Jonas Vingegaard, je bil on »top dog«. Sploh ko je govora o grand tourih. Navsezadnje je član sedmerice veličastnih – sedmi in do danes zadnji, ki se je vpisal v maloštevilni, a izjemno ekskluziven klub kolesarjev, ki so dobili vse tri tritedenske dirke. Jacques Anquetil, Felice Gimondi, Eddy Merckx, Bernard Hinault, Alberto Contador, Vincenzo Nibali in od leta 2018 Chris Froome.
Hat-trick za anale
Še več: po zmagi na Giru 2018 je bil Froome istočasno aktualni zmagovalec Gira, Toura in Vuelte. Tri tritedenske dirke zapored. Nekaj, s čimer se lahko v vsej zgodovini pohvalita le še Merckx in Hinault.
Leta 2018 je bil blizu, da razreši tudi enega zadnjih velikih izzivov kolesarskega 21. stoletja. Po zmagi na Giru je bil odličen tudi na Touru, na koncu pa osvojil tretje mesto. V tem stoletju pred njim nihče ni prišel bližje rešitvi problema, ki ga je šele lansko leto razrešil Tadej Pogačar.
Kako dober je bil Froome na vrhuncu moči? Dovolj pove že podatek, da je trikrat (2013, 2015, 2017) prejel prestižni Velo d’Or, kolesarsko različico Zlate žoge, nekega majskega popoldneva 2018 pa je na Colle delle Finestre prikazal vožnjo, ki se je ne bi sramoval niti Pogačar.
Potem je prišel Critérium du Dauphiné 2019. Njegovo kariero bi lahko razdelili na dva dela: na tisto pred 12. junijem 2019 in tisto po njem.
Padec, po katerem se ni več pobral
Podobno kot Primož Roglič je tudi Froome razmeroma pozno vstopil v profesionalno kolesarstvo. Rodil in odraščal je v Afriki, profesionalec pa je postal leta 2008, ko se je pri 23 letih pridružil ekipi Barloworld. Leta 2010 je prišel klic Skyja, ki je takrat šele začenjal svoj plenilski pohod, in vse ostalo je zgodovina.
Sprva je bil v britanski ekipi pomočnik, a je mnoge – tudi sebe – presenetil, ko je Vuelto 2011 končal na drugem mestu. To drugo mesto je bilo kasneje prepisano v zmago, potem ko so Španca Juana Joséja Coba diskvalificirali zaradi dopinga.
Postalo je jasno, da ima Froome odličen potencial za tritedenske dirke. Naslednje leto je pomagal rojaku Bradleyju Wigginsu do zmage na Touru, sam pa končal drugi. Marsikdo je menil, da je bil že takrat močnejši od Sira Wigga.
Naslednje leto se je v Francijo vrnil kot kapetan – in ni razočaral. V Parizu je imel pred najbližjim zasledovalcem, Kolumbijcem Nairom Quintano, več kot štiri minute prednosti. Tour je osvojil tudi v letih 2015, 2016 in 2017.
Leta 2019 se je želel podati v lov na izenačitev rekorda – peto zmago na Touru –, toda na ogledu trase kronometra na Dauphinéju je grdo padel. V kamnito ograjo je treščil z visoko hitrostjo in utrpel več zlomov ter drugih poškodb. Od tedaj ni bilo nič več tako, kot je bilo. Nikoli se mu ni uspelo vrniti na pota stare slave.
Kaj bi bilo, če (ne) bi bilo …
Pred sezono 2021 je podpisal petletno pogodbo z ekipo Israel, a se niti tam ni uspel vrniti na nekdanjo raven. Pravzaprav se ji ni več niti približal.
Bil je le še bleda senca nekoč najboljšega kolesarja za etapne dirke. Zadnjo zmago je zabeležil v času, ko je Pogačar pedala poganjal še v dresu Ljubljana Gusto Xaurum. Kritikov ob pomanjkanju rezultatov ni manjkalo, sam pa (še) ni bil pripravljen vreči puške v koruzo. Upal je na še en veliki rezultat, na zadnji »hurrah!«. Bila bi to vrnitev leta, desetletja – vrnitev v slogu Tigerja Woodsa. A takšne pravljice so redke.
Že dlje časa je bilo bolj kot ne jasno, da bi letošnja sezona lahko bila njegova zadnja. Želel je nastopiti na še eni tritedenski dirki, Touru ali Vuelti, a želja je ostala neuresničena. Pretekle zasluge so v profesionalnem športu slaba valuta.
Zadnji dirki, ki ju je Froome odpeljal, sta bili romunski Sibiu Tour in Dirka po Poljski – prvo je končal na 55., drugo na 68. mestu.
Zelo verjetno je bil to njegov »last dance«, zadnji ples. Konec avgusta je na treningu ponovno grdo padel, se hudo poškodoval in pristal v bolnišnici. Njegova žena je kasneje razkrila, da je utrpel tudi nevarno poškodbo srca.
V petek so pri Israel–Premier Tech, ki bo kmalu preimenovan, potrdili, da zapušča moštvo. Za prihodnjo sezono tako (še) nima kluba, pri 40 letih pa čas že dolgo ni več na njegovi strani. Kariera se, kot vse kaže, zaključuje. Izjemna kariera, ki pa bo za sabo pustila tudi vprašanja kaj bi bilo, če bi bilo. Oziroma če ne bi bilo.
Če ne bi bilo tistega usodnega dne junija 2019, ko je njegova krivulja v trenutku in nepovratno strmoglavila navzdol. Bi danes imel pet ali morda celo šest zmag na Touru? Nikoli ne bomo izvedeli. Njegova zgodba je lep opomnik, kako tanka je lahko črta v kolesarstvu – in kako hitro se lahko vse spremeni.
Razorožujoče prijazen
V zadnjem letu ali dveh so mu nekateri očitali, da je »prodal dušo hudiču« (beri: Izraelu) in se ob genocidu v Gazi držal reka, da je molk zlato. Že prej je moral na vrhuncu moči na Touru poslušati žaljivke in zmerljivke, ki so postale še glasnejše po aferi s salbutamolom leta 2017. A Froome je bil vedno razorožujoče prijazen. Eden najbolj nezvezdniških zvezdnikov, ki je zaradi prijateljevanj s Slovenci v ekipi Sky/Ineos tu in tam zašel tudi v deželico na sončni strani Alp.
FROOMOVE ZMAGE NA TRITEDENSKIH DIRKAH
Giro d'Italia 2018
Vuelta a Espana 2017
Tour de France 2017
Tour de France 2016
Tour de France 2015
Tour de France 2013
Vuelta a Espana 2011
