Tadej Pogačar se je na svetovno prvenstvo v Ruando odpravil na še en zmenek z zgodovino. Od leta 1994, ko je tudi kronometer del svetovnih prvenstev, ni še noben kolesar na istem prvenstvu uspel osvojiti obeh naslovov. Težko rešljiva enačba, a Pogačar ima takšne najrajše. Navsezadnje je govora o kolesarju, ki si je lani kot prvi po 37 letih nadel trojno krono.
Malo je kolesarjev, ki se lahko pohvalijo, da so na svetovnem prvenstvu osvojili kolajno tako na cestni dirki kot tudi v vožnji na čas. Španca Miguel Indurain in Abraham Olano, Francoz Laurent Jalabert in Belgijca Remco Evenepoel ter Wout van Aert. To je to, to je cel seznam. Še krajši je seznam svetovnih prvakov v obeh disciplinah. Na tem seznamu sta le Olano in Evenepoel, kot že rečeno pa se še vedno čaka na junaka, ki bo oba naslova osvojil na enem prvenstvu. Še najbližje sta temu dosežku prišla Španca Miguel Indurain in Abraham Olano. Bilo je leta 1995 v kolumbijski Duitami. Na cestni dirki je bil Olano prvi, Indurain pa drugi, da bi v vožnji na čas zamenjali mesti: Big Mig Indurain prvi, Olano drugi.
Pogačar je imel vedno rad tovrstne izzive, tovrstne enačbe. Pogačar je kolesarski Will Hunting. Prvi, morda celo težji del naloge ga čaka v nedeljo, ko bo na sporedu vožnja na čas. Glavni tekmec bo namreč Belgijec Remco Evenepoel, nesporni vladar te discipline v zadnjih letih.
Remco lovi hat-trick
Na gospodov dan se podaja v lov na hat-trick, poskušal bo osvojiti še tretji zaporedni naslov svetovnega prvaka v tej disciplini. Nekaj, kar je do zdaj uspelo le Avstralcu Michaelu Rogersu (2003-2005) in Nemcu Tonyju Panzerwagen Martinu (2011-2013).
Evenepoel je lani v Zürichu slavil pred Italijanoma Filippom Ganno in Edoardom Affinijem, leto dni pred tem na Škotskem pa pred Ganno in Britancem Joshuo Tarlingom. Vmes se je z zlatom okitil tudi na olimpijskih igrah v Parizu, pa lahko mirne duše zapišemo, da je v zadnjih letih nesporni kralj te discipline. Mož za velike tekme, za velike dirke. Mož, ki ga bo v nedeljo potrebno premagati.
A tudi on seveda ni nepremagljiv, neranljiv. V zaključku tistega drugega kronometra na Touru je denimo povsem razpadel in ga je še pred ciljno črto na Peyragudesu ujel ter prehitel Jonas Vingegaard, ki je sicer startal dve minuti za njim. Dan potem je pospravil kovčke, kasneje pa razkril, da je na start Toura prišel z načetim rebrom.
Zdaj znova poka od optimizma ter se, kot pravi sam, veseli obračuna s Pogačarjem. »Ko si Pogačar nekaj zada, je to znak, da se počuti pripravljenega. Veselim se boja. Upam, da ne bo preveč tesen, a je prijeten dodatni izzivalec. Seveda so tu tudi drugi močni tekmeci. Jay Vine je denimo v dobri formi. A na meni je, da ubranim mavrično majico,« v njemu lastnem slogu razlaga Remco, ki ima s svetovnih prvenstev v članski konkurenci že šest kolajn: po dve zlati (2023, 2024), dve bronasti (2021, 2022) in eno srebrno (2019) s kronometra ter zlato s cestne dirke (2022).
Takoj je vedel, da ima možnosti za zmago
Pogačar je po drugi strani na kronometru na SP nazadnje nastopil pred dvema letoma na Škotskem, ko je povsem praznih baterij zasedel 21. mesto. Razočaranje, ki mu je sledil »reset« in ki je me drugim privedel do zamenjave trenerja.
Če se mu je v Stirlingu dodobra priskutila, pa je kasneje znova našel veselje do te discipline. In zdaj bo vnovič poizkusil z lovom na mavrico tudi v vožnji na čas, v start pa ga je bržkone premamila tudi sama trasa. Letošnja bo namreč drugačna kot v preteklih letih. Tokrat namreč ni ravna kot palačinka, ampak je precej bolj valovita oziroma hribovita. Kronometer bo dolg dobrih 40 kilometrov, višinskih metrov pa se bo nabralo 680. Pri tem ne gre zanemariti, da se Kigali nahaja na visoki nadmorski višini 1570 metrov.
Ne gre za gorski kronometer, na katerem bi bil nesporni favorit Pogačar, in ne gre za palačinko, na kateri bil nesporni favorit Evenepoel, ampak nekaj vmes. »Ko je videl traso kronometra, je takoj vedel, da ima možnosti za zmago. Mislim, da bomo spremljali dvoboj Evenepoela in Pogačarja,« je pred potjo na črno celino dejal slovenski selektor Uroš Murn.
Slovenija je imela sicer pravico do dveh kolesarjev na kronometru, toda Primož Roglič se bo osredotočil zgolj na cestno dirko in bo v Afriko prispel neposredno z višinskih priprav v Sierra Nevadi. »Enostavno mu je zmanjkalo časa, da bi se konkretno pripravil na to specifično disciplino. Po Touru si je vzel malce več časa, da je zadihal in rekel je, da se mu ne bo uspelo optimalno pripraviti na kronometer. Raje se je osredotočil na cestno dirko in zaradi te odšel tudi na višinske priprave, od koder bo prišel v Ruando,« je za Val 202 še dejal selektor Slovenije.
Velike mašine ostale doma
Večina nedeljsko uro resnice opisuje kot obračun Evenepoela in Pogačarja, a seveda so tu tudi drugi. Pogačarjev moštveni kolega Vine, njegov rojak Lucas Plapp, Nizozemec Thymen Arensman in še nekateri bodo iz tega dvoboja poskušali napraviti vsaj troboj.
V akciji bo sicer pogrešanih kar nekaj čistokrvnih specialistov za to disciplino. Dvakratni prvak Ganna, dvakratni podprvak Van Aert, pa Tarling, Tobias Foss, Affini … Razloge gre iskati tudi ali predvsem v trasi, ki ni po okusu velikih mašin.
Za veliko večino je sicer ekspedicija v osrčje črne celine vsaj manjši izlet v neznano. Precej bo improvizacije z logistiko. Slovenska ekspedicija, ki skupaj šteje 19 kolesarjev in kolesark, je denimo ceste spoznavala tudi s pomočjo posnetkov tamkaj živečih Slovencev.
Slovenija ima do zdaj eno kolajno v vožnji na čas. Leta 2017 je Primož Roglič v norveškem Bergnu zaostal le za Tomom Dumoulinom in domov odšel s srebrno kolajno med prtljago.
