V slogu francoskih kraljev bi mu zdaj lahko rekli Tadej IV., pa čeprav s trenutkih nastajanja tega kronanja zadnje etape še ni konec. A zaradi spolzkih razmer so se organizatorji odločili, da kakšna grozna nesreča ne sme spremeniti razmerij moči, za katera so se kolesarji trudili skozi brutalno težke tri tedne. Skupni čas so zato ustavili 50 kilometrov pred koncem zaključne etape oziroma pred tremi sprektakularnimi vzponi (in predvsem izjemno nevarnimi spusti) na Montmartre.
Klanec so po velikem uspehu na lanskih olimpijskih igrah dodali letos in si od njega obetali veliko, a v skupni seštevek ob velikih razlikah in nevarnih razmerah ne bo štel. Je le prizorišče boja za etapno zmago, medtem ko je Toura kot takega konec in Tadej Pogačar je že pred temi tremi vzponi njegov zmagovalec. Kot rečeno, že četrtič. In pa v neverjetnem slogu, kajti odkar so se stvari začele zares, mu nihče ni mogel niti blizu.
Kadar je prepuščal rumeno majico, jo je zgolj taktično in zgolj kolesarjem, ki niso bili nevarni v skupnem seštevku. Jonasa Vingegaarda kot glavnega tekmeca pa je imel tako zelo pod nadzorom, da Danec nikoli ni dobil priložnosti niti resno napasti. Razlika je ves čas le naraščala in bi zagotovo lahko narasla še več kot na debele štiri minute, če bi Tadej to le želel. Nepremagljivo. Veličastno. Pogačarjevsko. In vredno vseh presežkov ter vprašanja, kje so Tadejeve meje in ali gre za največjega vseh časov.
