Kdo je po vašem mnenju glavni favorit letošnjega Toura?
Zame je glavni favorit Tadej Pogačar. Dobil je zadnji dve izvedbi in to zelo suvereno. Poleg tega smo na Criterium du Dauphine videli, da je v izjemni formi. Zame je torej on tisti, ki ga bodo morali premagati.
Bo to znova dvoboj med Pogačarjem in Vingegaardom ali jima lahko kdo drug resno konkurira?
Mislim, da sta na papirju ta dva kolesarja na višji ravni od ostalih. Seveda bomo morali počakati, kako se bo Tour razvijal in v kakšni formi bo kdo, toda ja – to sta očitna glavna favorita. Pogačar malenkost pred Vingegaardom, a zagotovo sta onadva tista, ki ju bo treba premagati. Ostali so po mojem mnenju razred nižje.
Eden od dvojice Pogačar–Vingegaard je osvojil Tour de France v zadnjih petih sezonah. Koliko časa bomo še gledali to njuno prevlado?
Mislim, da bo ta prevlada trajala še nekaj časa. Rekel bi, da vsaj še tri leta. Ne bi si upal napovedovati dlje od tega, ker prihaja nova generacija mladih kolesarjev, ki hitro napredujejo, se nenehno izboljšujejo in premikajo meje. Zato se ne bom podal dlje od teh treh let, a verjamem, da bosta do takrat ostala na vrhu. Za letošnjo izvedbo pa – glede na to, kar smo videli – menim, da je Pogačar favorit. A Vingegaard je kolesar, ki natančno ve, kaj je potrebno za zmago na Touru, dvakrat je bil tudi že drugi. Je izjemno metodičen, osredotočen na podrobnosti, profesionalen in nikoli ne izgubi fokusa. Zelo zahteven tekmec za Pogačarja.
Na papirju – kdo ima močnejšo ekipo, Pogačar ali Vingegaard? Bo to sploh odločilno ali bomo priča dvoboju mož na mož v gorah?
To je vprašanje, ki sem ga dejansko postavil tudi na svojih družbenih omrežjih. Zame je izenačeno – postavil bi ju na isto raven. UAE Team Emirates ima zelo močne hribolazce. Joao Almeida je v izjemni formi, videli bomo še, ali bo Adam Yates prikazal svojo najboljšo različico. A tudi Visma ima Mattea Jorgensona, ki bi lahko bil resen kandidat za oder za zmagovalce. Tu je še Simon Yates, svež zmagovalec Gira, pa Sepp Kuss, zelo vsestranski kolesar, in specialisti za ravnine, kot sta Edoardo Affini in Victor Campenaerts, ki bi lahko igrali ključno vlogo. Zato si ne bi upal reči, kdo je močnejši. Zame je to 50:50 – mislim, da nobena ekipa ne izstopa jasno nad drugo.
Vingegaard med Dirko po Franciji običajno preživi precej časa z družino. Se vam zdi to prednost ali slabost?
Mislim, da je to zelo odvisno od posameznika. Nekateri kolesarji med tekmovanjem ne želijo biti v stiku z družino, ker želijo biti stoodstotno osredotočeni na dirko. Jaz sem bil, denimo, tak — želel sem biti povsem zbran zgolj na tekmovanje. Nič drugega — morda le kakšna kava ali topla čokolada zvečer, pa še to redko. A res je tudi, da nekateri nujno potrebujejo družinsko podporo med dirko. Imel sem sotekmovalce, ki so se zanašali prav na to čustveno oporo. Vsak človek je drugačen in vsak se s stresom ter pritiskom spoprijema po svoje. Ne mislim, da je to nujno dobro ali slabo — vse je odvisno od posameznika.
Morda bo Roglič dobil nekaj več svobode
Primož Roglič. Ali pri 35 letih še lahko igra pomembno vlogo na Touru ali je že mimo svojega vrhunca?
Seveda, še vedno lahko odigra pomembno vlogo. Jasno je, da bosta dva kolesarja ves čas pozorno spremljala drug drugega – Vingegaard in Pogačar – in morda bo prav v tej taktični igri Roglič dobil nekoliko več svobode. Ne bo je veliko, a morda vendarle malce več v primerjavi z recimo Vingegaardom. In to bi lahko bila prednost za slovenskega kolesarja.
V boj za končno zmago se ne bo vmešal, toda veliko oči bo uprtih tudi v Mathieua van der Poela?
Mislim, da bo Van der Poel zelo dober. Začetek letošnjega Toura mu zelo ustreza. Res je, da je vmes dolga vožnja na čas, pri kateri bomo še videli, kako se bo odrezal, a menim, da so zaključki s kratkimi, eksplozivnimi vzponi, ki zelo ustrezajo njegovemu slogu. Videli smo odlično različico njega na Criterium du Dauphine — videti je bilo, kot da ga je uporabljal kot resen trening — in mislim, da se bomo prvih deset dni z Mathieujem van der Poelom zelo zabavali.
Van der Poel je zmagal na številnih legendarnih dirkah in že nosil rumeno majico. Bi lahko nekoč napadel tudi skupno zmago na Dirki po Franciji?
Ne vidim, da bi se to zgodilo. Najprej zato, ker mislim, da si tega niti ne želi. Je vsestranski kolesar — obožuje ciklokros, obožuje klasike, in če bi želel ciljati na skupno razvrstitev, bi se moral marsičemu od tega odpovedati. Poleg tega pa ni tipičen hribolazec. Zato mislim, da bi bila to zelo tvegana poteza. Že zdaj imamo neverjetnega kolesarja, ki navdušuje navijače, ima izjemno karizmo in počne stvari, ki jih v zgodovini praktično ni počel še nihče — osvojil je svetovno prvenstvo v ciklokrosu, Milano–San Remo, Pariz–Roubaix … Mislim, da bi bila to napaka, pa tudi mi kot navijači bi izgubili, saj ne bi več uživali v najboljši različici Mathieuja van der Poela.
To je nekaj skoraj neizogibnega
Trasa nakazuje, da bi lahko že v prvem tednu zaradi padcev izgubili kakšnega od kandidatov za skupno zmago. Kakšen bi bil vaš nasvet, kako se temu izogniti?
To je nekaj skoraj neizogibnega, še posebej na Touru. Tour je dirka z ogromno napetosti – vsi si želijo biti dobro pozicionirani, saj vedo, da jim lahko en padec uniči vse možnosti. Zato mi je všeč, če je že zgodaj v dirki gorska etapa, ker nekoliko razredči glavnino in zmanjša napetost. Če je na začetku več dni, ko ni pričakovati večjih časovnih razlik, pa to v resnici poveča možnost padcev. Žal je tako – to je pač Tour de France. Mislim, da lahko samo držimo pesti in upamo, da veliki favoriti ne bodo morali domov, še preden sploh vidimo, v kakšni formi so.
Menite, da ta Tour bolj ustreza čistokrvnim hribolazcem ali celovitejšim kolesarjem, ki so močni v vožnji na čas?
Mislim, da bolj ustreza hribolazcem. Ne smemo pozabiti, da je kronometer dolg le 33 kilometrov – torej kratek, še posebej v primerjavi s prejšnjimi leti. Poleg tega pa je drugi kronometer gorski, kajne? Če pogledamo zaključke na vrhu v Pirenejih, Mont Ventoux in vzpone v Alpah, res verjamem, da je trasa bolj pisana na kožo hribolazcem. Seveda pa v današnjem kolesarstvu ne gre več brez celovitosti – moraš biti močan tako v vožnji na čas kot na klancih.
Kje na trasi bi se dirka lahko odločila?
V gorah. Upoštevati moramo tudi to, kar smo že omenili – veliko je ravninskih dni, etap s kratkimi klanci, kjer je pozicioniranje ključno in kjer lahko pride do padcev. Katerikoli od teh dni lahko koga pošlje domov in konča njegove sanje o Touru. A brez dvoma bo najbolj odločilen del prav na gorskih etapah.
S spremembo zadnje etape v Parizu, mislite, da bi letos lahko bil Tour odločen prav na zadnji dan?
Mislim, da je na celotni dirki dovolj zahtevnih etap in da odločitev ne bo padla šele v Parizu. Jasno pa je, da gre za nov scenarij, drugačno kuliso in zadnjo priložnost. Že na olimpijskih igrah smo videli, kako pomembna je lahko ta trasa, in gotovo je, da gre za še en element, še eno karto, ki jo bo imel na voljo vsak kolesar, ki meri na etapno zmago.
Tour je bil moja obsesija
Ste eden sedmih kolesarjev, ki so slavili na vseh treh tritedenskih dirkah: Giru, Touru in Vuelti. Katera od teh zmag vam pomeni največ?
Tour je največja dirka na svetu in bila je tista, o kateri sem kot otrok sanjal – bila je moja obsesija. Nisem razmišljal o klasikah, svetovnih prvenstvih, niti o Giru ali Vuelti. Od vsega začetka sem imel v mislih le Tour de France. Verjamem, da veliko otrok razmišlja podobno, a meni se je to dejansko uresničilo – in brez dvoma je to najpomembnejša zmaga moje kariere.
Kako so se priprave na tako veliko dirko ali tehnologija spremenile od časov vaših zmag na Dirki po Franciji? Je danes težje ali lažje tekmovati na najvišji ravni?
Mislim, da je danes težje – predvsem zato, ker imajo danes vsi kolesarji dostop do praktično enakih metod treninga, enakih prehranskih načrtov, enakih protokolov za regeneracijo, nadzora temperature, testiranj v vetrovniku … Takrat, če si bil obseden z zmogljivostjo in si si ves čas prizadeval za napredek, si lahko pridobil nekaj prav zaradi svoje profesionalnosti – zaradi tega, kako natančen si bil. To ti je omogočilo, da si izstopal od drugih. Zdaj pa imajo vse ekipe ogromne proračune in več kot 100 članov osebja. Nekatere ekipe imajo sedem ali osem ljudi samo za prehrano, druge se ukvarjajo izključno s pnevmatikami, ležaji ali aerodinamiko. Včasih si moral za vse te 'marginal gains' poskrbeti sam. Če si bil res izjemno profesionalen, si lahko naredil večjo razliko, kot jo lahko danes – ker imajo zdaj vsi kolesarji na voljo enako orodje, in razlika je skoraj izključno v talentu, ne več le v odrekanju ali delovni etiki.
Ko danes gledate dirke, se kdaj zgodi, da si ob kakšni etapi ali trenutku rečete: »Kako bi si želel zdaj tekmovati«?
Res je, zelo pogrešam tekmovanje, a mislim, da je to najmočnejše v prvih dveh ali treh letih po upokojitvi, ko je vse še zelo sveže. Zdaj vem, da je moj čas res minil. Upokojil sem se pri 34 letih in se še vedno počutil odlično fizično, zato so bila prva leta težja. A zdaj sem to sprejel – vem, da je moj čas minil in tega ne pogrešam več tako kot nekoč.
Kateri je najpomembnejši nasvet, ki ga dajete novim generacijam?
Vedno jim povem, še posebej, ko pridejo na amatersko raven, da če se bodo tega lotili, naj se lotijo resno. Ker ko si enkrat v tekmovalnem okolju, je zahtevana stopnja predanosti zelo visoka, konkurenca pa izjemna. Prav tako jim povem, naj tega ne gledajo zgolj kot poti do profesionalnega kolesarstva, ampak kot način osebne rasti. Na koncu so disciplina, odrekanje in vrednote, ki jih zahteva kolesarstvo za dosego svojega potenciala, izjemno pomembni v življenju – ne glede na to, ali ti uspe postati profesionalec ali ne.
