Pogačar se ni odločil za napad na nobenem od treh klancev znotraj zadnjih 10 kilometrov zelo razgibane etape in se je zanesel na šprint. Pri tem mu je malce zmanjkalo, je pa ugnal Jonasa Vingegaarda, ki je bil tretji. Presrečni van der Poel je tako tudi oblekel rumeno majico, vendar pa je bil način, na katerega je Pogačar vozil vzpone, vsekakor izjemno dobra novica za nadaljevanje dirke in prave hribovske etape. Primoža Rogliča spet nikoli ni bilo v ospredju karavane.
Najdaljša etapa letošnjega Toura se je začela v močnem deževju, vetru in kar zornem mrazu na severu Francije. Sčasoma so se vremenske razmere stabilizirale in omogočile nekoliko bolj normalno dirkanje, po daljšem lovljenju ubežnikov pa je bilo ves čas jasno, da se rokenrol favoritov obeta znotraj zadnjih desetih kilometrov. Poleg dve strmih, a kratkih kategoriziranih vzponov je bil tukaj še zaključni klanec, ki je na koncu tudi odločal s šprintom.
Če bi bila to kakšna klasika, na kakršno je ta etapa močno spominjala, bi Pogačar zagotovo vozil drugače. Eno od strmin bi izkoristil za napad, se skušal odpeljati naprej in v cilj priti sam. Očitno pa želja obleči rumeno majico pred tednom dni večinoma ravninskih etap, ni bila tako velika, da bi Pogačar poskusil na tak način. V zaključku se je kot pravi borec in tekmovalec sicer boril za etapno zmago in ostal v šprintu na drugem mestu, a zmage nedvomno ni lovil tako, kot bi jo lahko.
Na klancih nismo videli niti enega njegovega napada - in po mnenju opazovalcev dogajanja bi zagotovo ga, če bi bilo nadaljevanje dirke v naslednjih etapah drugačno. Tako pa je Pogačar zgolj lovil vsakogar, ki bi želel pobegniti, in držal vse pod kontrolo. Lahkota, s katero je to počel, pa je bila prav neverjetna. Medtem ko so bili nekateri na svojih skrajnostih, je Pogi vozil kot za šalo in z jasnim sporočilom - na daljših in hujših klancih ga bo noro težko premagati.
Vsekakor pa ob tem skrbi Rogličeva podoba. Nekoliko tudi zaradi polemičnih izjav pred etapo, ki močno odmevajo in jih mnogi kritizirajo (več na tej povezavi). A tudi zato, ker je Primož v nasprotju z ostalimi vsaj približno favoriti na prvem klancu povsem izgubil stik in se nato komaj vrnil na spustu, nikjer blizu ospredja pa ga ni bilo niti na drugem klancu, kaj šele v zaključku. V zadnji kilometer je z napadom celo vstopil drugi kolesar Red Bula, mladi Nemec Florian Lipowitz. Zagotovo je nekaj s tem želel povedati tudi on.
