Nekateri pišejo in govorijo o dvoboju, spet drugi o troboju ali celo četveroboju. Toda večina seznamov s favoriti ima prav na vrhu eno in isto ime - Tadej Pogačar. Strokovnjaki in stavniške hiše so si enotni, tudi pogled na lestvico UCI ne ponuja prav veliko dvomov. Še več, ni jih malo, ki so prepričani, da je pred nami še en Tour de Tadej. Da bomo spremljali nekaj podobnega kot na junijski generalki, Criterium du Dauphine, ko je bil 26-letni Slovenec – če odmislimo vožnjo na čas – razred zase.
Podobno kot lani na Touru. Tour de France je bil lani znova Tour de Tadej. Na koncu v Nici je imel več kot šest minut prednosti pred najbližjim zasledovalcem Jonasom Vingegaardom, manj kot deset minut pa je zaostal le še tretji Remco Evenepoel. Ob tem je Pogačar dobil še reci in piši šest etap. Vse to pa potem, ko je nekaj na las podobnega storil že maja na italijanskem Giru. Na tistem trimesečnem popotovanju od predmestja Torina, kjer se je začel Giro, in Nice, kjer se je končal Tour, praktično ni napravil napačnega koraka oziroma vrtljaja.
Tourminator pa je letos le še dvignil raven. Na start Toura glede na letošnjo pomlad prihaja model TP-1000, ki je še nadgradnja modela TP-800. Številke, rezultati ne lažejo. V letošnji sezoni je nastopil na devetih dirkah in jih šest dobil, bil dvakrat drugi ter enkrat tretji. Pri tem ne veš, kaj je bilo (naj)boljše. Njegove suverene zmage na Strade Bianche, De Ronde in Liege–Bastogne–Liege, ali drugo mesto v debitantskem nastopu na kultni klasiki Pariz–Roubaix.
FAVORITI
*** Tadej Pogačar
** Jonas Vingegaard
* Primož Roglič, Remco Evenepoel, Joao Almeida
Dvoboj titanov
Kdo lahko zaustavi Tourminatorja na tem njegovem pohodu proti četrti zmagi na dirki vseh dirk? Ob pogledu na njegove dosežke in presežke v zadnjih dveh letih se zdi bolj na mestu vprašanje, kaj ga lahko zaustavi. Bolezen, padec, smola … Kolesarstvo je sila nepredvidljiv šport, v katerem ni garancij. A če se vrnemo k tistemu kdo, pa je kandidat številka ena vsekakor Danec Jonas Vingegaard. Edini (!), ki ga je v zadnjih štirih sezonah premagal na etapnih dirkah. Na TdF 2022 in TdF 2023.
Za razliko od predhodnih dveh let, tokrat oba na start prihajata v najboljši podobi, najboljši formi. Brez izgovorov. Leta 2023 je bil načet Pogačar, lani Vingegaard. Slednji je sicer na dirki Pariz–Nica vnovič grdo padel, zaradi česar je moral malce prikrojiti program za nadaljevanje sezone. Po tistem padcu je nastopil le še na Criterium du Dauphine in tam zasedel drugo mesto. Toda po signalih iz njegove ekipe je tisti marčevski padec že pozabljen, voda pod mostom in je na Grand Depart v Lille prišel v top formi. Življenjski formi, boljši kot kadarkoli, vse to pa kaže na to, da nas v naslednjih treh tednih čaka dvoboj titanov.
Pri tem ne gre le za dvoboj mano a mano, mož na moža. Ne gre le za obračun Tadej vs. Jonas, ampak obračun Emirates vs. Visma. V tej oboroževalni tekmi, ki traja zadnjih nekaj sezon, sta obe ekipi svoja zvezdnika obdali s sijajnim spremljevalnim orkestrom. S kolesarji, ki bi bili v veliki večini ostalih ekip kapetani oziroma udarni aduti. Joao Almeida, ki je lani kot Pogačarjev pomočnik prišel do četrtega mesta, dvojčka Yates, Sepp Kuss, Wout van Aert, Matteo Jorgensen …
Ostali svet
Glede na zapisano bi vsi ostali morali dirkati »le« za tretje mesto. Kdo so glavni kandidati, da iz tega dvoboja morda vendarle naredijo vsaj troboj? Že omenjeni Remco Evenepoel verjame, da lahko stori korak oziroma vrtljaj naprej v primerjavi z lanskim letom. Priprave na sezono so bile sicer zaradi tistega decembrskega bližnjega srečanja s poštarskim kombijem precej otežene. Zdelo se je, da nikakor ne uspe nadoknaditi zamujenega in da je tekom sezone vseskozi v zaostanku. Da je hkrati blizu in daleč. »Imel sem precej grozno zimo, zato bomo morali videti, kako bo šlo skozi tri tedne dirke. Brez ustreznega zimskega treninga je nadležno, zato moramo videti iz dneva v dan in preprosto sprejeti, kako bo šlo,« se zaveda Evenepoel, ki bi lahko po prvi vožnji na čas, ki pride na vrsto v peti etapi, oblekel rumeno majico. Toda od tam do Pariza je še dolga pot. Zelo dolga.
Zanimiva in pomenljiva je bila torkova naslovnica časnika L'Equipe. Na njej so bili poleg Bernarda Hinaulta, zadnjega francoskega zmagovalca Toura (glej okvir), še Pogačar, Vingegaard, Evenepoel in – Julian Alaphilippe?! Slednji je nanjo bržkone prišel po domačinskem ključu. »Loulou« bo, kot vedno, poskušal popestriti dirko, možnosti, da bi se – podobno kot leta 2019 – znova vmešal v boj za rumeno majico, pa sodijo že skoraj v žanr znanstvene fantastike.
Rogla kot Prle, Tihi in Paja?
Številni menijo, da bi moral njegovo mesto na naslovnici zavzeti Primož Roglič. A kot vse kaže pri francoskem športnem dnevniku, ki je napol hišni časopis dirke, ne verjamejo več, da se lahko petkratni zmagovalec tritedenskih dirk še vmeša v boj za sam vrh Toura. Ga bo 35-letni kapetan Red Bulla v naslednjih treh tednih demantiral? Nekako se nam zdi, da se sam Roglič ne pritožuje preveč, da ga ne potiskajo v prvi plan. Nekako se nam zdi, da Roglič z veseljem vidi, da je večina najmočnejših žarometov uperjena v druge. Da uživa v letenju pod radarjem, da uživa v tej vlogi »dark horsa«, kot bi temu rekli onstran Atlantika.
Bojni načrt je jasen. Brez večjih prask priti do Pirenejev ter tam ob pomoči Aleksandra Vlasova ter Floriana Lipowitza pokazati kaj zna in kaj ima (v nogah).
A kot nas uči zgodovina, zna biti to, brez prask priti do gora, za Rogliča zelo zahtevna naloga. Pri zadnjih treh nastopih na Touru stoji tista zlovešča DNF. Did not finish, ni končal. Čas pa teče. Strokovnjaki so si bolj kot ne enotni, da je to ena zadnjih, če ne kar zadnja priložnost za 35-letnika, da ulovi svojega velikega belega kita v podobi rumene majice. Čas namreč ni več na njegovi strani. Če bi zadnjo julijsko nedeljo na Elizejskih poljanah stopil na najvišjo stopničko zmagovalnega odra bi navsezadnje postal drugi najstarejši zmagovalec v zgodovini Dirke po Franciji. Starejši bi bil le Belgijec Firmin Lambot, ki je dirko vseh dirk dobil daljnega leta 1922.
Kdo ve, morda pa bodo planeti prav poravnani ravno takrat, ko to pričakuje le še malokdo. Kakšna zgodba bi to bila, ena boljših iz serije vrnitev odpisanih. Rogla kot Prle, Tihi in Paja. In malo jih je, ki mu ne bi privoščili.
Tour razdeljen na dva dela
Pot do gora bo sicer zelo stresna. Trasa je letos precej drugačna kot lani. Tour se začne z desetimi zaporednimi zelo zahtevnimi in stresnimi dnevi, v katerih sicer ne moreš veliko pridobiti, lahko pa ob napaki veliko izgubiš oziroma v najslabšem primeru celo pozabiš na boj za visoka mesta v generalni razvrstitvi.
Povedano drugače, v prvi polovici se Toura ne da dobiti, kaj lahko pa se ga izgubi. Na ključnih delih etap bo v ospredje, kjer je najvarneje, sililo pol karavane, cesta pa je seveda široka le toliko kot pač je. Vroče bo, tako in drugače. Upamo, da so se športni direktorji dobro založili s tabletami za blaženje stresa.
Snovalci trase so Tour letos razdelili na dva dela. Praktično vse gorske etape in vsi tisti najtežji vzponi so stlačeni v drugo polovico dirke. Toda do tja je kot že rečeno potrebno priti, zato o provansalskem velikanu Mont Ventouxu, pirenejskih očakih Hautacamu, Tourmaletu in Superbagneresu ter Col de la Loze, ki je bil za Pogačarja pred dvema letoma gora poguba, kjer je izustil tisto zdaj že znamenito »Mrtev sem!«, v tem trenutku niti nima smisla razpredati. Gremo dan po dan, kot bi dejal Roglič. Od Lilla do Elizejskih poljan v Parizu.
Pred nami je v vsakem primeru še ena divja vožnja. Trije tedni strasti, razburjenja, napetosti in polemik. Velikih zmag in bolečih porazov. Dolgi trije tedni, ki pa bodo prehitro minili. Zgodb in zgodbic znotraj velike zgodbe, imenovane Tour de France, kot vedno ne bo manjkalo. In ne pozabite, v treh tednih se lahko na Touru zgodi vse. Ter ponavadi tudi se.
